VSL sodba in sklep I Cp 936/99

Jedro

Po Zakonu o obligacijskih razmerjih je med drugimi pravno priznana nepremoženjska škoda tudi za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi okrnitve svobode. Zmotno je materialnopravno stališče, da naj bi se odškodnina za tako obliko škode prisojala le na podlagi primerov, ki imajo svojo pravno podlago v 32. poglavju Zakona o kazenskem postopku.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu za znesek 2.000.000,00 SIT s pripadki ter v izreku o stroških postopka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški. V ostalem obsegu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem zavrnilnem delu izreka (za znesek 500.000,00 SIT) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožniku odškodnino v znesku 500.000,00 SIT in mu povrniti 69.670,00 SIT pravdnih stroškov, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je zavrnilo višji tožbeni zahtevek. Proti zavrnilnemu delu sodbe se pritožuje tožnik zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je prvo sodišče neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode. Pri tem se prvo sodišče zmotno sklicuje na sodno prakso, po kateri se odškodnina za tako obliko škode dosoja na podlagi primerov, ki imajo svojo pravno podlago v 32. poglavju Zakona o kazenskem postopku. Po 1. odstavku 200. člena ZOR ima pravico do pravične denarne odškodnine tudi tisti,ki pretrpi duševne bolečine zaradi okrnitve svobode. Razen tega je človekova osebna svoboda varovana z Ustavo RS (19. člen). Prvo sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava ni presojalo dejanskega stanja v zvezi z duševnimi bolečinami in v zvezi z okrnitvijo duševnega miru, ki so bile posledica okrnitve svobode. Pritožba je delno utemeljena. Pravilna so pritožbena izvajanja, s katerimi tožnik opozarja, da je prvo sodišče zmotno uporabilo materialno pravo,ko je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode. Zmotno je materialnopravno stališče prvega sodišča, da naj bi se odškodnina za tako obliko škode prisojala le na podlagi primerov, ki imajo svojo pravno podlago v 32. poglavju Zakona o kazenskem postopku. Taka omejitev materialnopravne podlage je v nasprotju z določbami 1. odstavka 200. člena in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerih je med drugim pravno priznana nepremoženjska škoda tudi za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi okrnitve svobode, kot tudi z 19. členom Ustave RS, ki določa, da se nikomur ne sme vzeti prostost (razen v primerih in v postopku, ki ga določa zakon). Dejstvo, da v sodni praksi skoraj ni zabeležnih primerov okrnitve svobode, ko bi to škodno dejanje povzročila fizična oseba nad oškodovancem, ne pomeni, da ta oblika nepremoženjske škode ni pravno priznana. Zaradi takega zmotnega materialnopravnega gledanja prvo sodišče tudi ni raziskalo tisto dejansko stanje, ki ga terja materialnopravna določba za to obliko nepremoženjske škode. Iz teh razlogov je bilo treba delno ugoditi pritožbi ter na podlagi 370. člena ZPP razveljaviti izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu v obsegu, kolikor se zavrnitev odškodninskega zahtevka nanaša na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode ter v tem obsegu zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje. V novem postopku bo treba z zaslišanjem strank kot tudi z že ponudenimi dokazi raziskati tisto dejasnko stanje, na podlagi katerega bo mogoče presoditi utemeljenost tovrstnega dela tožbenega zahtevka. Delno pa je bilo treba zavrniti tožnikovo pritožbo glede na to, da v svojem pritožbenem predlogu v celoti izpodbija zavrnilni del prvostopne sodbe. Ta del prvostopne sodbe pa se nanaša tudi na zavrnitev dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova strahu. Prvo sodišče je del zahtevka iz tega naslova utemeljeno zavrnilo in je bilo zato treba v tem delu potrditi prvostopno sodbo, čeprav tožnik v razlogih pritožbe ne navaja nobenih okoliščin, zakaj naj bi izpodbijal tudi ta del prvostopne sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na zakonitem določilu 3. odstavka 166. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 776/2003
• VSL sodba II Cp 1337/2004
• VSL sodba in sklep II Cp 1336/2004