VSL sodba I Cp 244/2000

Jedro

Za oceno zmožnosti zavezanca je pomembna ugotovitev sorazmerja med prihodki obeh staršev in izdatki v njunih gospodinjstvih.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izrek o stroških spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 49.818,00 SIT. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženec plačevati za preživljanje svojega mladoletnega otroka poleg že pravnomočno prisojene preživnine v skupnem znesku 12.000,00 SIT še po 1.000,00 SIT mesečno od 1.2.1998 do 1.9.1998 in še dodatnih 1.000,00 SIT poleg pravnomočno prisojene preživnine v skupnem znesku 10.000,00 SIT za obdobje od 1.10.1998 dalje. Do pravnomočnosti zapadle obroke mora plačati v 15 dneh, v bodoče zapadle obroke pa do vsakega 15 dne v mesecu. Višji tožbeni zahtevek (do zahtevanih 25.000,00 SIT) je prvostopno sodišče zavrnilo in toženi stranki naložilo povrnitev plačila pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 105.077,00 SIT. Proti sodbi je toženec vložil pritožbo brez navedbe pritožbenih razlogov. Ne strinja se z določitvijo preživnine in navaja, da prvostopno sodišče ni zadosti ugotavljalo zmožnosti toženca, koliko denarja zasluži, koliko ga da lastnim otrokom in koliko prispeva za stroške v svojem gospodinjstvu. Meni, da tožnica hoče od njega ves njegov zaslužek, ki po plačilnem listu znaša od 60.000,00 SIT do 65.000,00 SIT mesečno. Ne razume, kaj vse mora prispevati po prvostopni sodbi. Navaja, da ima mesečne stroške v skupnem znesku 43.425,00 SIT. (4.000,00 SIT za varčevanje, za elektriko 10.600,00 SIT, za RTV naročnino 2.200,00 SIT, za telefon 4.500,00 SIT, za komunalo 7.700,00 SIT ter dodatno za nakup obleke in obutve za sina 15.000,00 SIT). Njegova žena zasluži le 35.000 SIT do 40.000,00 SIT in plačuje za hčerko plenice v znesku 12.000,00 SIT, za hrano od 10.000,00 SIT do 15.000,00 SIT, pa še za obleko 25.000,00 SIT. Pri tem toženec porabi za hrano 25.000,00 SIT. Skupaj s partnerico zaslužita 105.000,00 SIT, porabita pa 98.000,00 SIT. Nadalje meni, da bi moral preživnino dobiti otrok, ne pa njegova mati, za katero je od njenega parterja izvedel, da si bo kupila avto, namesto da bi kupila otroku obleko in obutev. S tem v zvezi predlaga izvedbo dokaza z zaslišanjem priče. Pripravljen je plačevati mesečno preživnino za otroka v znesku 10.000,00 SIT, ne pa tudi dodatnih 105.000,00 SIT, ki jih nima. Formalnega pritožbenega predloga ni ponudil, sicer pa predlaga, da ga sodišče oprosti plačila stroškov v znesku 105.000,00 SIT. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila. Pritožba je delno utemeljena. Po določbi 103.člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je toženec dolžan plačevati preživnino za svojega otroka. Pravno podlago za določitev preživnine ureja določba 79.člena ZZZDR v zvezi s 129.členom ZZZDR. Prvostopno sodišče je v postavljenem in natančnem dokaznem postopku pravilno določilo višino preživnine z obrazložitvijo vseh odločilnih dejstev. Glede na ugotovljene potrebe otroka in ugotovljene možnosti vsakega izmed staršev je prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo pravilno določilo še dodatno plačilo preživnine v znesku 1.000,00 SIT. To pomeni, da mora toženec plačevati (od zahtevane preživnine 25.000,00 SIT) po izpodbijani sodbi še razliko navedene preživnine, kar glede na pravnomočno prisojene zneske preživnino znaša v skupnem znesku 13.000,00 SIT od 1.2.1998 do 31.9.1998 in skupnem znesku 11.000,00 SIT za obdobje od 1.10.1998 dalje. Toženec v pritožbi ne izpodbija ugotovljenih potreb mladoletne hčerke, ki po pravilni oceni prvostopnega sodišča znašajo cca 24.000,00 SIT (list. št. 70). Prav tako pritožnik ne graja ugotovljenih možnosti tožeče stranke, pa tudi ne ugotovljenega sorazmerja med prihodki in stroški obeh družin pravdnih strank (list. št. 72), ki so tudi po oceni pritožbenega sodišča približno enaki. Poudarja le višino svojih stroškov, povezani s stanovanjem in preživljanjem družine in meni, da se prvostopno sodišče ni zadostno ukvarjalo z njegovim premoženjskim stanjem. Prvostopno sodišče pa je glede na podatke o toženčevi plači (list. št 59) pravilno upoštevalo netto plačo in ugotovilo, da toženec zasluži cca 70.000,00 SIT mesečno (v primerjavi s tožnico, ki je brezposelna in prejema denarni dodatek v znesku 28.788,00 SIT in otroški dodatek za mld. hčerko v znesku 15.000,00 SIT). Zato ne držijo pritožnikove navedbe, da zasluži le med 60.000,00 SIT in 65.000,00 SIT. Prav tako je prvostopno sodišče obširno ugotavljalo razmere, v katerih živi toženec in je pri svoji odločitvi upoštevalo , da živi v skupnem gospodinjstvu šestih članov, da je poleg njega zaposlena le še žena, ki zasluži cca. 40.000,00 SIT in da toženčev oče prejema pokojnino v znesku 30.000,00 SIT. Ostali člani gospodinjstva so brez dohodkov, pr čemer prejema za oba v zakonu rojena otroka še otroški dodatek v znesku 10.000,00 SIT in za starejšega otroka plačuje oskrbnino za vrtec v znesku 14.000,00 SIT. Tudi glede kolektivnih izdatkov, kateri delež sorazmerno odpade na toženca, je prvostopno sodišče pravilno upoštevalo, da so se z rojstvom še enega otroka v septembru 1998 finančne razmere toženca poslabšale zaradi posebne skrbi za zdravje tega otroka; toženec mora kupovati posebej prilagojeno mleko, kar znaša še dodatnih 3.000.00 SIT tedensko. Ponovno naštevanje in prikazanje nekaterih skupnih stroškov njegove družine v pritožbi, na oceno uspeha dokaznega postopka ne more vplivati, trditev o tem, kaj naj bi si druga tožnica kupila pa so nepomembne za ta postopek. Za odločitev prvostopnega sodišča glede določitve preživnine je namreč pomembna ugotovitev, da je premoženjsko stanje toženca kljub opisanim življenskim razmeram boljše od druge tožnice. In ker so kolektivni izdatki obeh strank približno enaki, pritožbeno sodišče ne dvomi, da je odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženec doplačati razliko do pravnomočno prisojene preživninine v znesku 1.000,00 SIT (od zahtevanih 25.000,00 SIT), pravilna. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zoper sodbo (določitev višine preživnine) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje, saj niso podani uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pač pa je materialnopravno zmotna odločitev prvostopnega sodišča o povrnitvi stroškov, ki jo toženec z grajo prisojenega zneska 105.077,00 SIT tudi izpodbija. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi zapisalo, da je o povrnitvi stroškov odločalo po določbi 154.člena ZPP. Uporabilo je torej kriterij uspeha v pravdi in naložilo tožencu povrnitev potrebnih stroškov tožeči stranki v znesku 105.077,00 SIT. V postopku v zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroki odloči sodišča prve stopnje po določbi 413.člena ZPP o stroških postopka po prostem preudarku. Pri tem je kriterij uspeha pravdnih strank v takšni pravdi sodišču zgolj v pomoč pri odločanju o povrnitvi stroškov, ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP) oziroma ali glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške. V obravnavanem primeru je tožeča stranka upravičena do povrnitve potrebnih stroškov, ki so ji nastali v zvezi ugotavljanjem očetovstva. Toženec bi se lahko v tem delu izognil pravdnemu postopku, če bi se pred začetkom pravde izjavil o spornem očetovstu pred pristojnim organom. Doseženi uspeh obeh pravdnih strank v zvezi z določitvijo preživnine (zahtevala je 25.000,00 SIT mesečno) pa je približno enak in je zato prav, da vsaka izmed strank krije svoje stroške (drugi odstavek 154.člen ZPP), ki so jim nastali nadaljevanju pravde, ki je tekla le še zaradi določitve preživnine. T je narekovalo ustrezno spremembo izpodbijane prvostopne odločitve o stroških. Tožeči stranki so bili priznani potrebni stroški v zvezi z ugotavljanjem očetovstva in plačila prisojenih 400.000,00 SIT po priloženem stroškovniku (pripet k list. št. 7 spisa) v znesku 49.818,00 SIT, potem ko so bili odmerjeni v skladu s tedaj veljavno Odvetniško tarifo - OT (300 točk za sestavo tožbe po Tar. št. 13, 150 točk za zastopanje dne 8.6.1998 po Tar. št. 15, 100 točk za porabljen čas 1 h po 13.členu OT, 20 točk za poročilo stranki po Tar.št. 33). Stranki niso bili priznani priglašeni stroški za prevoz k odvetniku i na sodišče (kilometrina). Po določbi 5.člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v kazenskem in pravdnem postopku pred rednimi sodišče SR Sloveniji je stranka upravičena do povrnitve potnih stroškov za prevo z javnimi prevoznimi sredstvi, teh pa tožeča stranka ni izkazala.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2073/99
• VSL sklep I Cp 1102/2000
• VSL sodba I Cp 594/2000