VSL sodba II Cp 1998/99

Jedro

Za razliko od prevzema k dolgu, ki se opravi s soglasjem prvotnega dolžnika in upnika, se pri pristopu k dolgu le tretji zaveže upniku, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika. Pristopnik k dolgu ima pravni položaj sodolžnika in ne poroka.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta druga tožena stranka in četrta tožena stranka nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki 3.408.734,28 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.12.1997 do plačila. Sodišče je naložilo toženima strankama tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 69.374,00 SIT. Proti sodbi sta vložili pritožbo druga tožena stranka in četrta tožena stranka. Druga toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in navaja, da ni prejela vabila na narok za glavno obravnavo dne 15.9.1999, zato se ni mogla udeležiti naroka in je bila prikrajšana, saj ni bila zaslišana kot stranka. Pojasnjuje, da je prvi toženec lastnik in zastopnik družbe N d.o.o., ki je tretjemu tožencu prodal stroje za pekarsko obrt v vrednosti 55.000 DEM. Prvi toženec in tretji toženec sta se ob sklenitvi pogodbe za prodajo navedenih strojev dogovorila, da jih bo tretji toženec odplačal tako, da v celoti in namesto prvega toženca prevzame obveznost do tožeče stranke po pogodbi o kreditiranju nakupa osebnega vozila z dne 15.12.1994. Tretji toženec je zaradi dogovora podpisal potrdilo o prevzemu dolga z dne 23.2.1995, kot porokinja pa je zaradi tega prevzema pristopila še četrta toženka. Prvi toženec ima še zmeraj avto, ki je predmet pogodbe z dne 15.12.1994, kar je po mnenju pritožnika vsaj indirekten dokaz o obstoju dogovora o prevzemu dolga s strani tretjega toženca. Še pred podpisom potrdila z dne 23.2.1995 sta se prvi toženec in tretji toženec zglasila pri direktorju tožeče stranke Sreču I., ki se je strinjal, da tretji toženec v celoti prevzame dolg do tožeče stranke. Navaja, da če ne bilo dogovora o polnem prevzemu dolga, tožeča stranka ne bi zahtevala, da pristopi še en porok. S pogodbo z dne 15.12.1994 je določeno, da je en porok dovolj. Po mnenju druge toženke gre za novacijo posla z dne 15.12.1994 v obliki omenjenega prevzema dolga. Pritožnici tudi ni znano, zakaj tožeča stranka ni naročila svoji pravni službi izvedbo potrebnih formalnosti. Na prevzem dolga indicira po mnenju druge toženke tudi dejstvo, da je tretji toženec po navedbah tožeče stranke poravnal 18 obrokov. V dokaz svojih navedb glede prevzema dolga predlaga zaslišanje direktorja tožeče stranke Sreča I. in vseh toženih strank. Četrta tožena stranka uveljavlja v pritožbi pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je tožeča stranka opustila zavarovanje odplačila kredita, kar bi imelo posledice po 1012.členu Zakona o obligacijskih razmerjih. Četrta toženka se strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da potrdilo nima narave zastavne pogodbe, vendar tožeči stranki očita opustitev sklenitve take pogodbe, ki bi imela pravne učinke. Četrta toženka se je obvezala kot porok samo zato, ker ji je tretji toženec zatrdil, da bo odplačilo kredita zavaroval z avtomobilom. Sodišče je na podlagi izpovedbe četrte toženke zmotno zaključilo, da tretji toženec ni razpolagal s premoženjem večje vrednosti. Četrta toženka je namreč sodišču izpovedala o stanju premoženja tretjega toženca v času glavne obravnave in ne v času izdaje potrdila. Ker tožeča stranka ni opravila niti rubeža avtomobila po VI. členu pogodbe o kreditiranju nakupa avtomobila, se je zaradi neizvrševanja pravic poslabšal položaj četrte toženke tako, da se ta ob nastopu subrogacije ne bi mogla poplačati. Po mnenju četrte toženke bi bilo potrebno razlagati določbo 1012. člena Zakona o obligacijskih razmerjih širše ob upoštevanju splošnih načel odškodninskega prava. Zaradi opustitve potrebne skrbnosti, je tožeča stranka odgovorna za škodo, zato je tudi četrta toženka prosta obveznosti nasproti tožeči stranki. Obe pritožnici predlagata razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Na vročeno pritožbo druge tožene stranke sta odgovorili tožeča stranka in četrta tožena stranka, na vročeno pritožbo četrte tožene stranke pa tožeča stranka, druga tožena stranka in tretja tožena stranka niso odgovorili. Pritožbi nista utemeljeni. O pritožbi druge tožene stranke: Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8.točki 339.člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. RS, št. 26/99) ni podana. Druga toženka je bila pravilno vabljena na narok za glavno obravnavo z dne 15.9.1999. Iz povratnice, ki je javna listina, je razvidno, da je prejela vabilo (povratnica, pripeta k list. št. 3), zato se druga toženka v pritožbi ne more sklicevati, da o naroku ni bila obveščena. Sodišče prve stopnje je torej drugi toženki omogočilo udeležbo na prvem (in hkrati zadnjem) naroku z dne 15.9.1999, druga tožena stranka pa se ga ni udeležila in za svoje ravnanje ni navedla opravičljivega razloga, zaradi česar pritožnica ne sme v pritožbi navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov (prvi odstavek 337.člena ZPP). Glede na zakonsko določeno prepoved je potrebno ugotoviti, da druga tožena stranka navaja v pritožbi nova dejstva in predlaga nov dokaz v zvezi s pogodbenim odnosom med prvim tožencem in tretjim tožencem. Tako so pravno neupoštevne vse pritožbene trditve druge toženke, s katerimi pojasnjuje, da naj bi tretji toženec na podlagi potrdila z dne 23.2.1995 prevzel v celoti namesto prvega toženca izpolnitev sporne obveznosti do tožeče stranke, saj naj bi bil to med njima (tožencema) dogovorjeni način medsebojne kompenzacije za nek drug posel (odplačilo strojev za pekarsko obrt). Tudi predlagana izvedba dokaza z zaslišanjem priče direktorja tožeče stranke in vseh toženih strank predstavlja nov dokaz in ga sodišče druge stopnje pri presoji izpodbijane sodbe ne more upoštevati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je druga toženka s poroštvom zavarovala izpolnitev plačila prvega toženca na osnovi pogodbe o kreditiranju nakupa osebnega avtomobila z dne 15.12.1994. Kot porok jamči druga toženka stranka solidarno za izpolnitev obveznosti prvega toženca (A 2 pogodba člen VIII, A 5). Druga toženka v pritožbi zmotno izpodbija interpretacijo sodišča prve stopnje glede pravne vsebine potrdila z dne 23.2.1995, na podlagi katerega je tretji toženec vstopil v pogodbeno razmerje do tožeče stranke. Da ne gre za prevzem dolga s strani tretjega toženca v razmerju do prvega toženca, kot to določa 446.člen ZOR, je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe izčrpno in prepričljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v celoti sprejema dokazno oceno prvostopnega sodišča. Potrdilo z dne 23.2.1995 je po vsebini enostranska izjava volje tretjega toženca, da bo prevzel odplačevanje kredita po kreditni pogodbi z dne 15.12.1994. Po določbi prvega odstavka 446.člena ZOR se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. Kot je utemeljeno poudarilo sodišče prve stopnje, mora biti prevzem dolga izraz skladne in resnične ter nedvoumne volje vseh pogodbenikov, sicer se takšen pravni posel v dvomu šteje za pristop k dolgu (451.člen ZOR). Za razliko od prevzema k dolgu, ki se opravi s soglasjem prvotnega dolžnika in upnika, se pri pristopu k dolgu le tretji zaveže upniku, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika. To pa pomeni, da prvotni dolžnik ostaja v zavezi nasproti upniku poleg tretjega. Pri tem za pristop k dolgu niti ni pomembno, kolikšen del obveznosti do tožeče stranke je izpolnil prvotni dolžnik oziroma pristopnik. V tej zvezi je potrebno zavrniti trditev pritožnice, da je tretji toženec s plačilom 18 obrokov tožeči stranki dejansko prevzel odplačevanje dolga. Poleg ocene konkludentnih dejanj tožeče stranke (opomin pred tožbo, tožba), iz katerih je razvidno, da je tožeča stranka štela prvega toženca kot sodolžnika, je ključnega pomena ugotovitev prvostopnega sodišča, da prvi toženec ni sopodpisal potrdila z dne 23.5.1999. Glede na to, da za prevzem dolga ni izkazan zlasti pristanek prvega toženca, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za pristop k dolgu, za katerega ni potrebno dolžnikovo soglasje, zato ostane v veljavi tudi dano poroštvo druge tožene stranke, ki je zavezana k izpolnitvi terjanega plačila kot solidarna porokinja. O pritožbi četrte tožene stranke: Neutemeljeno očita tudi četrta toženka sodišču prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Četrta toženka priznava, da samo potrdilo še nima narave zastavne pogodbe. Zato ni logičen njen očitek, da je tožeča stranka opustila sklenitev take pogodbe, ki bi imela pravne učinke. Četudi je tretji toženec zatrjeval četrti toženki, da bo odplačilo kredita zavaroval z avtomobilom, pa s tožečo stranko glede na vsebino potrdila ni sklenil zastavne pogodbe. Pri tem je potrebno opozoriti, da je porok po določbi 1012.člena ZOR oproščen svoje obveznosti nasproti upniku, če upnik opusti zastavo ali kakšno drugo pravico, s katero je bila (že) zavarovana izpolnitev njegove terjatve. K temu velja pripomniti, da se sankcija za upnikovo opustitev garancije po tej določbi nanaša na sklenjeno zavarovanje in ne zaobsega opustitve pogajanj za sklenitev zastavne pogodbe. Vendar pa v obravnavanem primeru citirana določba ni uporabljiva. Sodišče druge stopnje se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je stvar upnikove odločitve, katerega zavarovanja se bo najprej poslužil, da bo prišel do poplačila terjatve. Glede na to je potrebno zavrniti trditev pritožnice, da tožeča stranka odgovarja odškodninsko, ker ni ravnala s potrebno skrbnostjo, ko v skladu s pogodbo o kreditiranju ni najprej opravila rubeža avtomobila, na katerem je imela s pogodbo določeno retencijsko pravico (A 2 VI.točka pogodbe). Namreč tudi zaradi opustitve takšne garancije, četrta toženka ne more biti prosta obveznosti nasproti tožeči stranki. Kot že povedano, se je tretji toženec s pristopom k dolgu poleg prvega toženca zavezal tožeči stranki k izpolnitvi obveznosti. Za tožečo stranko pomeni takšen pristop dodatno zavarovanje, vendar pristopnik k dolgu (tretji toženec) nima položaja poroka in zato tu ne gre za poroštveno razmerje. Pristopnik k dolgu postane upnikov sodolžnik, ne pa dolžnikov porok (glej dr. Boris Strohsack, Obligacijska razmerja III, str.174, 1996). V takem primeru pa ima tožeča stranka pravico izbire, da terja izpolnitev obveznosti neposredno od tretjega toženca ali četrte toženke posebej ali od obeh solidarno. Ker pa tretji toženec nima na razpolago ugovorov poroka (1009.člena ZOR), velja enako tudi za četrto toženko, ki je v temeljnem razmerju do tožeče stranke sodolžnica in ne porokinja, zaradi česar se ne more sklicevati na določbo 1012.člena ZOR. Po obrazloženem se izkaže, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, je bilo potrebno obe pritožbi na podlagi določbe 353.člena ZPP zavrniti kot neutemeljeni in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sodba I Cp 1703/2004
• VSL sodba I Cpg 1354/2000
• VSK sodba I Cpg 66/2005