VSL sodba I Cp 177/2000

Jedro

Če je plačilo provizije vezano na sklenitev kooperacijske pogodbe in do njene sklenitve ne pride, tožnik nima pravice do plačila provizije.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 125.000 DEM z 8 % zamudnimi obrestmi od vtoževanih obdobij. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo zneska 125.000 DEM v tolarski protivrednosti z zamudnimi obrestmi od vtoževanih obdobij. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške v znesku 506.585,00 SIT v 15. dneh pod izvrbo. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v ponovno sojenje. V pritožbi tožnik vztraja, da je do sklenitve licenčne pogodbe prišlo zaradi njegovega posredovanja, zato je upravičen do celotnega vtoževanega zneska. Navaja, da je tudi podpisnik pogodbe, Ivan K. izrecno izjavil in potrdil njegovo navedbo, da bi moral dobiti plačilo provizije ob sklenitvi licenčne pogodbe, vendar le 25.000 DEM. Ravno tako je vodja komerciale potrdil, da je direktor K. obljubil plačilo, ker je tožnik sodeloval pri razgovorih z M. in se zelo angažiral. Sodišče ni sledilo niti podrejenemu predlogu tožene stranke, da naj ukrepa po čl. 822. ZOR, torej, da naj bi tožnikov zahtevek znižalo, če bi spoznalo, da je pretirano visok. Sodišče bi moralo raziskati tudi odločilno dejstvo, zakaj kooperacijska pogodba ni bila sklenjena. Tožena stranka je enostransko razdrla že sklenjeno licenčno pogodbo in zaradi enostranskega krivdnega odstopa od pogodbe plačala nemški družbi tudi dogovorjeno odškodnino. Razlog, da ni bila sklenjena kooperacijska pogodba je torej zakrivila tožena stranka. Tožnik izrecno graja razlago posredniške pogodbe v izpodbijani sodbi. Pogodbe se ne tolmačijo le po dobesednem zapisu, temveč je potrebno poiskati skupen namen pogodbenikov. Skupen namen pa so dovolj zgovorno izpovedale priče, da je bila dogovorjena provizija za opravljeno posredovanje in sicer za sklenjeno licenčno pogodbo. Končno pa tožnik meni, da sodišče zahtevka v nobenem primeru ne bi smelo zavrniti v celoti. V konkretni zadevi je nesporno, da je bila s tožnikovim posredovanjem sklenjena licenčna pogodba. V nobenem primeru tožnik ne bi smel ostati praznih rok, saj je svoje posredniško delo z velikim trudom in ogromnimi lastnimi stroški korektno opravil. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in v njem navedla, da pritožbena navajanja ne morejo omajati ugotovitve, da je prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pri tem tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Dejansko je v poslih med M. in E. prišlo do sklenitve licenčne pogodbe, kar tožnik in pritožba ne zanikata. Vendar licenčne pogodbe ni mogoče enačiti s kooperacijsko, ki bi E. prinesla dosti večje koristi kot licenčna. Pritožbena trditev, da do sklenitve kooperacijske pogodbe ni prišlo, ker je tožena stranka enostransko razdrla licenčno pogodbo je protispisna. Listine kažejo, enako tudi izjave tožnika in direktorice tožene stranke, da je prišlo do sporazumnega razdrtja pogodbe. Sicer pa je bila sporna pogodba sklenjena v Sloveniji, zato je zanjo veljalo domače pravo, ki je fizičnim osebam prepovedovalo opravljanje posredniških poslov v obliki ničnosti. Iz izjav g. S. je nadalje razvidno, da je bil tožnik v bistvu le zbiralec informacij v Jugoslaviji, nikakor pa ni delal kot pooblaščenec M., niti kot samostojni posredovalec ali agent v tem smislu, da bi bila njegova dejavnost registrirana. Ni dejanskih in pravnih osnov za ugoditev tožnikovemu tožbenemu zahtevku, v zvezi z izdano sodbo pa tudi ne okoliščin, ki bi dovoljevale, da se pritožbi ugodi. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikovemu zahtevku ni moč ugoditi. Sodišče prve stopnje je namreč svoje dokazne zaključke o neutemeljenosti tožnikovega zahtevka v celoti oprlo na izpovedbe oseb, ki so bile prisotne pri sklepanju posredniške pogodbe oziroma so celo sodelovale pri njeni sestavi. Tako je tedanji direktor Ivan K. jasno izpovedal, da so pri toženi stranki pričakovali tako podpis licenčne kot kooperacijske pogodbe in je tudi sam pričakoval, da tožniku pripade plačilo po podpisu obeh pogodb. Zlasti pa je na tem mestu potrebno opozoriti na izpovedbo priče Viljema N., ki je izpovedal, da je bilo v pogodbi zapisano tako, kot je bilo dogovorjeno. Pravilna je zato presoja volje pravdnih strank ob sklepanju posredniške pogodbe in njeno tolmačenje v skladu s 1. odstavkom 99. člena ZOR. Določbe 823. člena ZOR so odraz avtonomije strank in v skladu s tem načelom sta se pravdni stranki dogovorili o plačilu provizije strožje. Njeno plačilo sta vezali na sklenitev kooperacijske pogodbe in ne licenčne, sklenitev katere je bila tudi med cilji pogodbenega sodelovanja, za katerega naj bi posredoval tožnik. Neutemeljeni sta zato pritožbeni navedbi o napačnem rezoniranju sodišča prve stopnje in graja razlage posredniške pogodbe v okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Res je, da do sklenitve kooperacijske pogodbe in nadaljnjega poslovnega sodelovanja kasneje ni prišlo. Vendar pa je bila razveza licenčne pogodbe posledica splošno znanih spremenjenih razmer na območju nekdanje skupne države in njenega razpada, še zlasti tudi skupnega trga. Gre za nepričakovano okoliščino, s katero toženec ni in tudi ni bil dolžan računati. Tožnik se zato na razvezo licenčne pogodbe in posledično prenehanje poslovnega sodelovanja med M. in toženo stranko ne more sklicevati, temveč mora ta poslovni riziko in njegove posledice nositi sam. Iz navedenih razlogov in ker sodišče tudi ni ugotovilo drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (352/2 člen ZPP), je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP izpodbijano sodbo potrdilo. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 165. člena ZPP odločalo tudi o stroških pritožbenega postopka. V skladu s citiranim in 155/1 členom ZPP, pritožbeno sodišče ni priznalo stroške odgovora na tožbo, ki jih je priglasila tožena stranka. Ocenilo je, da ti stroški niso bili potrebni, ker tožena stranka v odgovoru na pritožbo ni navedla ničesar novega, kar ni navedla že v postopku na prvi stopnji in s tem ni v ničemer prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL vmesna sodba I Cp 1342/2004
• VSK sodba I Cpg 219/2005
• VSL sodba in sklep I Cpg 247/2002