VSL sodba I Cp 819/99

Jedro

Upravnik je samo zakoniti zastopnik lastnikov stanovanja, zato ni aktivno legitimiran, da v svojem imenu sodno izterjuje uporabnino (najemnino) od uporabnika stanovanja.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ( točka 1 in 3 izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 181.821,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2000 do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki glavnico v znesku 1.861.323,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov glavnice do plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo. Navedeni zneski predstavljajo uporabnino za stanovanje za čas od februarja 1992 do vključno februarja 1997. V točki 2. izreka je odločilo, da se drugačen in višji tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženca zavrne. V točki 3 izreka pa je odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 25.866,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje do plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo. S sklepom pa je odločilo, da se toženec oprosti plačila sodnih taks. Zoper sodbo v njenem ugoditvenem delu (točka 1 izreka sodbe) in glede odločitve o pravdnih stroških (točka 3 izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP/77) v 1. odstavku 353. člena. V pritožbi navaja, da je sodišče odločilo samo na podlagi izvedeniškega poročila in navedb tožeče stranke, ni pa izvedlo nobenega dokaza, ki ga je predlagal toženec. Tožena stranka z bistvenimi listinskimi dokazi ni razpolagala, saj jih ni prejela od tožeče stranke. To velja predvsem za pogodbo o upravljanju in pooblastila lastnikov stanovanjske stavbe. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče J. Ivana. Izvedba navedenih dveh dokazov pa je po mnenju pritožnika zelo pomembna, saj je s strani tožene stranke bila ugovarjana aktivna legitimacija tožeče stranke, ki za predmetno pravdo ni imela pristanka zadostnega števila lastnikov stanovanj. Sodišče se je zadovoljilo s tem, da je bila pogodba o upravljanju, sklenjena med tožečo stranko in lastniki, registrirana pri pristojnem občinskem organu, vendar pa ta registracija še ne pomeni, da je za to tožbo tožeča stranka imela pristanek potrebnega števila lastnikov. Sodišče ni pravilno ocenilo in presodilo pogodbe o upravljanju in je tako ugotovitev, da ima sedanja tožeča stranka pravdno aktivno legitimacijo, zmotna, vsekakor pa preuranjena, ker sodišče z vsebino te pogodbe ni bilo seznanjeno in pooblastilo tožeče stranke za vložitev tožbe nikakor ni samo po sebi podano. Pravno zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ugovor tožene stranke glede zastaranja ni utemeljen, saj gre za terjatev iz naslova najemnine - zakupnine, za katero je po 375. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) določen triletni zastaralni rok. Toženec je za obdobje do 1.6.1993 najemnino v celoti poravnal, tako tožeči stranki za ta čas ne dolguje več ničesar. Slednja tudi ni upravičena zahtevati drugačne najemnine, kot jo je navedla v računu, tam pa je navedla, da gre za neprofitno najemnino. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške oziroma da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v napadenem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tistem delu, v katerem je ugodilo tožbenemu zahtevku, zmotno uporabilo materialno pravo. Na podlagi tožbenega zahtevka tožeče stranke (F... d.o.o.), to je upravnika stanovanjske stavbe Z... 39 v Ljubljani in tako tudi stanovanja, v katerem je prebival toženec in ki ima status hišniškega stanovanja, je sodišče prve stopnje tožencu kot uporabniku tega stanovanja naložilo plačilo uporabnine (najemnine) za uporabo tega stanovanja za čas od februarja 1992 pa do februarja 1997. Že med postopkom na prvi stopnji je toženec ugovarjal aktivni legitimaciji tožeče stranke, ker da tožbi ni predložena pogodba o upravljanju stanovanjske stavbe, iz katere bi izhajalo, da je tožeča stranka upravičena vložiti takšno tožbo, niti ni tožeča stranka predložila pooblastil vseh lastnikov, da jo pooblaščajo k vložitvi tožbe. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ta ugovor toženca zavrnilo z obrazložitvijo, da je iz potrdila razvidno, da je tožeča stranka upravnik stanovanjske hiše Z... 39, pri čemer pa 29. člen Stanovanjskega zakona (SZ) določa, da upravnik v mejah svojih pooblastil zastopa lastnike pred sodišči in upravnimi organi v sporih o njihovih pravicah in koristih po tem zakonu. Tako je na podlagi določila 28. člena SZ v pristojnosti upravnika zlasti uresničevanje odločitev lastnikov ter skrb za izvajanje pogodbe o upravljanju, prav tako razdeljevanje stroškov in izterjava prispevkov skladno s pogodbo o upravljanju in določbami tega zakona ter redno poravnavanje obveznosti za vzdrževanje hiše in funkcionalnega zemljišča. Tudi v pritožbi toženec ponovno izpodbija aktivno legitimacijo tožeče stranke in sicer po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno. Ni sporno, da je toženec uporabljal stanovanje tudi po tem, ko mu je bilo s pravnomočno sodbo naloženo, da izprazni stanovanje, pri čemer pa ni v celoti plačal uporabnine za to stanovanje. To stanovanje ima status hišniškega stanovanja, katerega solastniki so v skladu s četrtim odstavkom 8. člena SZ vsi solastniki stanovanjske hiše, tožeča stranka pa je po pogodbi o upravljanju z dne 25.1.1993, sklenjeni med njo in lastniki hiše Z... 39, upravnik te stanovanjske hiše, kot je na podlagi potrdila Sekretariata za občo upravo Občine Ljubljana Vič - Rudnik ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka v spis ni predložila pogodbe o upravljanju stanovanjske hiše Z... 39. Iz 28. člena SZ izhaja, da lahko lastniki v pogodbi o upravljanju kot eno od nalog upravnika določijo tudi izterjavo uporabnine oziroma najemnine. Ne glede na to, ali so tako storili tudi lastniki hiše Z... 39, kar glede na to, da tožeča stranka pogodbe o upravljanju ni predložila, ni mogoče ugotoviti, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi lahko bila tožeča stranka upravičena te uporabnine izterjati le v imenu vseh lastnikov stanovanjske hiše, ki so hkrati tudi solastniki spornega stanovanja, ne pa v svojem imenu. 29. člen SZ namreč določa, da upravnik v mejah pooblastil zastopa lastnike pred sodišči in upravnimi organi v sporih o njihovih pravicah in koristih po tem zakonu. Upravnik je torej le zakoniti zastopnik vseh lastnikov stanovanja. Bistvo zastopanja pa je nastopanje v imenu zastopanega in za njegov račun (1. odst. 85. čl. ZOR). Zato upravnik ni upravičen v svojem imenu tožiti tretjo osebo na izpolnitev obveznosti, ki jo ima ta do zastopanega. Ker je torej upravnik samo zakoniti zastopnik lastnikov stanovanja, ni aktivno legitimiran, da v svojem imenu sodno izterjuje uporabnino (najemnino) od uporabnika stanovanja. Zato je sodišče prve stopnje v delu, s katerim je ugodilo tožbenemu zahtevku, zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je glede na to pritožbi tožene stranke zoper sodbo ugodilo in v izpodbijanem ugoditvenem delu (točka 1 izreka sodbe) sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke proti toženi stranki tudi v izpodbijanem delu zavrnilo. Ker je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremenilo odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari, je posledično spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških (točka 3 izreka) in na podlagi določbe drugega odstavka 166. člena ZPP/77 samo odločilo o stroških vsega postopka. Tožeča stranka v postopku ni uspela, zato mora sama nositi vse svoje stroške postopka na prvi in drugi stopnji in tožencu povrniti njegove pravdne stroške (1. odst. 154. čl. ZPP/77). Tako je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 181.821,00 SIT pravdnih stroškov. Ti stroški predstavljajo (z upoštevanjem pravilne odmere sodišča prve stopnje, ki je razvidna iz stroškovnika na list. št. 27) pravdne stroške tožene stranke na prvi stopnji v znesku 136.359,00 SIT (1560 točk X 87,40 SIT + 15,00 SIT = 136.358,00 SIT) in stroške postopka na pritožbeni stopnji v znesku 45.462,00 SIT (520 točk X 87,40 SIT + 14,00 SIT = 45.462,00 SIT), pri čemer pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov za konferenco s stranko (20 točk), saj je to opravilo zajeto že v sestavi pritožbe. Tožena stranka pa je v primeru zamude upravičena tudi do povračila zakonitih zamudnih obresti od prisojenih pravdnih stroškov od izdaje sodbe dalje do plačila. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l.RS, št. 26/99, je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur.l.SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 1412/2007
• VSL sklep I Cpg 934/2005
• VSL sodba I Cp 1206/2003