VSL sodba I Cp 269/2000

Jedro

Okoliščina, da je bilo stanovanje odkupljeno po SZ med trajanjem kratkotrajne zakonske zveze, še ne pomeni, da to stanovanje spada med skupno premoženje.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da spada v skupno premoženje stanovanje na Ulici ... 4, obstoječe iz ene sobe, kabineta, predsobe, kuhinje z balkonom, kopalnice z WC ter kleti in skupnih delov stavbe in da znaša njegov delež 1/2 in zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Nadalje je ugotovilo, da znaša delež tožnika na osebnem avtomobilu Škoda reg. št. LJ A1-517 1/2 ter da je toženka dolžna povrniti tožniku 122.498,00 SIT pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi obrestmi. Delno je ugodilo tudi zahtevku iz nasprotne tožbe ter ugotovilo, da spada poleg že navedenega osebnega avtomobila v skupno premoženje še TV aparat in zmrzovalnik in da sta deleža pravdnih strank 1/2. Glede spornega stanovanja je odločilo, da je posebno premoženje toženke. Zavrnilo pa je zahtevek iz nasprotne tožbe, da je tožnik dolžan izročiti toženki 1,587.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.5.1994 dalje. Tožniku je tudi naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 180.349,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi. Zoper tako sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi tožnik navaja, da je sodišče nepravilno ocenilo dokaze v zvezi s premoženjskim stanjem toženke, saj je vseskozi spreminjala trditve in predlagala nove dokaze. Tožnik je ves čas zatrjeval enako, da sta s toženko bila poročena od 1986 do 1994 in da sta imela skupno privarčevanih 10.000,00 DEM in s tem denarjem je bilo kupljeno sporno stanovanje in toženka tega privarčevanega denarja ne zanika. Ni verjetno, da bi tožnica devize hranila pri prijateljici in če bi bilo to res, bi to trdila že v odgovoru na tožbo in ne šele leta 1997. Potrdilo Anke B., datirano z 10.5.1971, ni pristna listina. Tožnik je denar za nakup stanovanja dvignil tik pred plačilom kupnine. Toženka drugih prihrankov, razen tistih, ki jih je imela skupaj s tožnikom, ni imela, živela je tudi precej potratno in potovala po svetu. Vse priče, ki jih je predlagala toženka, so vedele le o tistem, kar jim je toženka pripovedovala. Vse tožnikove trditve so potrjene z listinami, ki se nahajajo v spisu. Toženka je na pritožbo tožnika odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Tožnik v uvodu pritožbe navaja, da izpodbija sodbo v celoti, čeprav iz obrazložitve pritožbe izhaja, da izpodbija odločitev o spornem stanovanju v Ulici ... 4. Glede osebnega avtomobila in ostalih premičnin pritožba ne pove ničesar, tako, da je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo po uradni dolžnosti, glede pravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odst. čl. 339 ZPP in ugotovilo, da teh sodišče prve stopnje ni zagrešilo, materialnopravno pa je pravilna odločitev, da v skupno premoženje spada sporni osebni avto, TV aparat, zmrzovalnik, glede na to, da tožnik navedenih premičnin v obrazložitvi pritožbe ne izpodbija. Med pravdnima strankama, ki sta razvezana zakonca je sporno, ali v skupno premoženje spada tudi sporno stanovanje, ki je bilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze po določilih Stanovanjskega zakona. V skupno premoženje spada samo premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (drugi odst. čl. 51 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur.l. SRS, št. 15/76 - 1/89; v nadaljnjem besedilu ZZZDR). Premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga (prvi odst. čl. 51 ZZZDR). V izvedenih dokazih, ki jih je tudi ocenilo, je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage, da je ugotovilo, da je toženka sporno stanovanje odkupila izključno s svojim denarjem, ki ga je hranila njena prijateljica A.B. in ta denar izhaja še izpred sklenjene zakonske zveze s tožnikom. Sodišče prve stopnje je z zaslišanjem prič (Anke B.) in toženke ugotovilo, da je slednja skupaj s sinom podedovala nepremično premoženje na Hrvaškem, ki ga je kasneje prodala, kupnino zamenjala v tujo valuto in denar (25.000,00 DEM) shranila pri Anki B. za primer, da bi se njej kaj zgodilo, da bi denar bil namenjen za umsko prizadetega sina. Ob nakupu spornega stanovanja je B...eva izročila toženki 10.000,00 DEM. Slednja jih je izročila tožniku, da jih je vezal decembra 1991 za dobo enega meseca in po pretečeni vezavi je bila plačana kupnina za sporno stanovanje. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj verjame toženki in priči Anki B. in pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov v tako dokazno oceno sodišča prve stopnje. Z nasprotnimi pritožbenimi trditvami v pritožbi in trditvami, da je prispeval 1/2 kupnine za sporno stanovanje in da mu gre solastninski delež do 1/2, tožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, v katero pritožbeno sodišče, kot že omenjeno ne dvomi. Z nasprotnimi pritožbenimi trditvami in opisovanjem ravnanja toženke in spreminjanja njenih trditev v teku postopka in opisovanjem premoženjskega stanja tožnika ter dvomov v izpoved B. Anke in dvomov v potrdilo, tožnik kot že omenjeno, izpodbija dokazno oceno prvega sodišča, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo in obrazložilo napako v zvezi z datumom 22.12.1991 na izjavi in tako razlago sprejema tudi pritožbeno sodišče tako, da je pritožba neutemeljena tudi v delu, ko opozarja na neskladje v datumih izjave in dnem vezave hranilne vloge. S trditvami, da je bila toženka zapravljiva in da je potovala po svetu tožnik navaja nova dejstva in trditve, kar v pritožbenem postopku ni dopustno (prvi odst. čl. 337 ZPP). Glede na to, da je toženka v spornem stanovanju živela od leta 1970, da je bila redno zaposlena, da je bila v času odkupa stanovanja stara 51 let (toženka rojena 1941), da je bilo sporno stanovanje odkupljeno po SZ, ki je omogočal odkup stanovanj po znatno nižji ceni od ekonomske cene (stranki zatrjujeta, da je znašala kupnina cca 10.000,00 DEM tolarske protivrednosti), da zakonska zveza med njima ni trajala dolgo (cca 8 let), pritožbeno sodišče ob že navedenih okoliščinah ne dvomi, da je bilo sporno stanovanje odkupljeno s toženkinim denarjem. Glede na navedene okoliščine bi bil tožnik, tudi če bi prispeval 1/2 kupnine upravičen le do vrnitve denarja, ne pa tudi do stvarnopravnega deleža. Tožnikovo pritožbo je bilo po povedanem zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP). Toženka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k razjasnitvi stvari in mora v posledici tega sama trpeti stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 166 v zvezi s čl. 154 ZPP.  

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 667/99
• VSL sklep II Cp 1185/99
• VSL sklep I Cp 1952/2000