<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 24/2000

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2000:I.CP.24.2000
Evidenčna številka:VSL45803
Datum odločbe:19.01.2000
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
Institut:vknjižba zastavne pravice

Jedro

Zakonec, ki svoje solastninske pravice na skupnem v zakonski zvezi pridobljenimi nepremičninami ni vknjižil v zemljiški knjigi, ne more uspeti v pravdi za nedopustnost izvršbe na njegov delež zoper tistega, ki je upoštevajoč načelo zaupanja v zemljiško knjigo vknjižil zastavno pravico na celotni nepremičnini.

 

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da je izvršba pod opr. št. I 106/96 pri Okrajnem sodišču v Kočevju na eno idealno polovico nepremičnine vl. št. 579 k.o. H..., nedopustna; 2. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila v 15 dneh, pod izvršbo". II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 52.500,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je izvršba, ki se vodi pod opr. št. I 106/96 pri Okrajnem sodišču v Kočevju, na eno idealno polovico nepremičnine, vl. št. 579 k.o. H..., nedopustna. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 157.527,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka poricijskega roka do plačila. Proti navedeni sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava pravočasno. Sklicuje se na načelo zaupanja v zemljiški knjigi in pravi, da je glede na to, da je mož tožeče stranke vpisan v zemljiški knjigi kot edini lastnik nepremičnine vl. št. 579 k.o. H..., tožena stranka kot posojilodajale in kot hopotekarni upnik utemeljeno štela, da na nepremičnini nihče drug nima lastninske pravice. Meni, da je glede na javni značaj zemljiške knjige treba šteti, da je bilo tožeči stranki lastninsko stanje na nepremičnini oz. pravno ravnanje njenega moža znano. Gre za izvršbo s prodajo nepremične stvari dolžnika v smislu 251. f člena takrat veljavnega Zakona o izvršilnem postopku in tožeča stranka neutemeljeno trdi, da ima na sporni nepremičnini, ki je predmet izvršbe, pravico, ki preprečuje izvršbo. Kvaliteta njene pravice ni takšna, da bi lahko preprečila izvršbo. Trditev, da je pridobila delež na nepremičnini izvenknjižno z delom v času trajanja zakonske zveze, bi bila lahko predmet ustreznega stvarnopravnega zahtevka zoper zemljiškoknjižnega lastnika. Če ne sledimo tej razlagi, bi bilo institut zastavne pravice na zemljiškoknjižno vpisani nepremičnini vedno mogoče izigrati, kar pa vsekakor ni bil namen zakonodajalca. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen skupaj s stroškovnimi posledicami. Pritožba je utemeljena. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov (pravilne uporabe materialnega prava) in po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje glede na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, kot to v pritožbi tudi utemeljuje tožena stranka. Glede na dejstva in ugotovitve, ki jih v razlogih sodbe navaja sodišče prve stopnje, tožena stranka pa jih v pritožbi ne izpodbija in sicer, da je sporna nepremičnina formalno sicer vpisana v vl. št. 579 k.o. H... na ime Zdenka M., skupno premoženje tožeče stranke in njenega moža Zdenka M., ki pa je brez soglasja tožeče stranke to nepremičnino na podlagi pogodbe o kreditiranju občana za vplačilo solastninskega deleža v podjetju z dne 7.6.1994 in 31.12.1994 zastavil toženi stranki, ta pa je svojo zastavno pravico vknjižila v zemljiško knjigo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ravnanje zakonca, ki obremeni ali na kakšen drug način brez soglasja razpolaga s predmetom skupnega premoženja, sicer nasprotuje 1. odstavku 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, vendar pa ne glede na določbo 54. člena istega zakona, ki določa, da zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju s pravnimi posli med živimi (zlasti ga ne more odsvojiti ali obremeniti), nima za posledico ničnosti pravnega posla oziroma tak pravni posel glede drugemu zakoncu pripadajočega deleža ni neveljaven, ampak samo izpodbojen v primeru, če sopogodbenik ni bil v dobri veri. Čeprav vpis enega zakonca kot izključnega lastnika v zemljiški knjigi ne pomeni dokončne ureditve lastninskega razmerja med zakoncema, je v konkretnem primeru ravno to dejstvo odločilno za presojo veljavnosti pridobitve zastavne pravice tožene stranke. Upoštevajoč interes tožene stranke, ki temelji na načelu pravne varnosti, se je namreč treba, ko gre za pravico na nepremičninah, opirati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki ščiti pravni interes dobroverne osebe, ki se zanese na podatke o pravicah in pravnih dejstvih, pomembnih za pravni promet z nepremičninami. Na tako razlago napotujeta tudi načelo javnosti zemljiške knjige in negativni publicitetni učinek vpisa. Dejstvo, da tožeča stranka v zemljiško knjigo ni vknjižila svoje solastninske pravice na skupnem premoženju, ustvarja domnevo, da tožena stranka ni vedela, da Zdenko M. ni izključni lastnik sporne nepremičnine, na kar se tožena stranka tudi utemeljeno sklicuje v pritožbi. Nasprotno pa se tožeča stranka, kljub ugotovitvi sodišča prve stopnje, da dejansko ni vedela, pod kakšnimi pogoji je njen zakonec vzel kredit, ki ga je zavaroval z njunim skupnim premoženjem, glede na to, da je tožena stranka zastavno pravico pridobila z vknjižbo v zemljiško knjigo, od vknjižbe dalje ne more več uspešno sklicevati na to, da ni vedela, da je njen mož enostranko in berez njene privolitve razpolagal z njunim skupnim premoženjem (pozitivni publicitetni učinek vpisa, ki je neizopodbojen). Ker tožeča stranka v postopku tudi ni zatrjevala, da je ravnanje svojega zakonca Zdenka M. izpodbijala, prav tako pa ni ugovarjala trditvam tožene stranke, d je zastavno pravico na nepremičnini, ki je predmet spora, pridobila v dobri veri, je sodišče prve stopnje njenemu zahtevku na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki se nanaša na 1/2 sporne nepremičnine, neutemeljeno ugodilo, saj stvarna narava in stvarno jamstvo zastavne pravice, kot to izhaja iz načela nedeljivosti hipoteke, zahtevata, da zavaruje zastavljena nepremičnina kot celota upnikovo terjatev do njenega popolnega plačila, na kar tudi smiselno opozarja pritožba sklicujoč se na namen zakonodajalca ob uzakonitvi instituta zastavne pravice na nepremičnini. Glede na utemeljenost je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje, ker ne vsebuje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, na podlagi 4. točke 373. člena ZPP zaradi zmotne uporabe materialnega prava spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo ter tožeči stranki na podlagi 2. odstavka 166. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 154. člena in 155. čelnom isteg zakona naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne strošk v višini sodnih taks, ki jih je odmerilo skladno z Zakonom o sodnih taksah na znesek 52.500,00 SIT (10.500,00 SIT za odgovor na tožbo in 42.000,00 SIT za pritožbo zoper sodbo).

 


Zveza:

ZZZDR člen 52, 52/1, 54, 52, 52/1, 54.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01MzE0NQ==