<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 1926/2000

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2000:I.CP.1926.2000
Evidenčna številka:VSL45488
Datum odločbe:04.01.2000
Področje:civilno procesno pravo - zavarovalno pravo
Institut:stroški odvetnika - stavbno zemljišče

Jedro

1. Ker se s tem, ko je hiša v požaru zgorela, v ničemer ni zmanjšala vrednost komunalne opreme nepremičnine, tožeči stranki iz naslova zavarovalnine v skupni vrednosti hiše ni mogoče priznati komunalne opremljenosti stavbnega zemljišča. 2. Odvetniški stroški - potni stroški po III. odst. 14. čl. Odvetniške tarife do razdalje 400 km so potrebni stroški po I. odst. 155. čl. ZPP.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba tako spremeni, da se obveznost tožene stranke zniža za znesek 5.308,60 DEM, sodba sodišča prve stopnje pa se v prvem odstavku 1. tč. in v 2. tč. izreka glasi: "Tožena stranka X Zavarovalna družba d.d. Koper, PE Novo mesto, je dolžna tožniku Benjaminu B. plačati 34.021,40 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 30.6.1996 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1996 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek se zavrne. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati 194.843,90 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.2000 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo." V ostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 11.545,50 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.1.2001 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je, potem ko je o zadevi že tretjič odločalo, razsodilo, da mora tožena stranka tožniku plačati 39.330 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 30.6.1996, od tedaj dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeni del tožbenega zahtevka je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da mora toženka tožniku povrniti 269.377,61 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.2000 dalje do plačila. Proti sodbi sta se po odvetnikih pritožili obe pravdni stranki. Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da ni pogojev, da bi se zadeva reševala kot gospodarski spor. Iz zavarovalnih polic namreč izhaja, da je tožnik sklepal zavarovalno pogodbo kot samostojni podjetnik. Sodišče prve stopnje bi moralo zato tudi vsa njegova ravnanja presojati po merilih iz II. odst. 18. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ugotoviti bi moralo, da tožnik nosi odgovornost za neskladnost glede predmeta zavarovanja med opisom v polici in resničnim stanjem. Med pravdnima strankama v času sklepanja zavarovalne pogodbe ni bilo sporazuma glede predmeta pogodbe. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, ki je štelo, da so si bili v času sklepanja zavarovalne pogodbe vsi akterji enotni, da tožnik lahko zavaruje le staro hišo. Iz izpovedb zavarovalne agentke P. namreč izhaja, da je bila sama ves čas prepričana, da se sklepa zavarovanje za novo hišo. Logično je izpovedala, zakaj je bila v to prepričana: v času sklepanja zavarovalne pogodbe je vedela, da obstajata nova in stara hiša, prepričana je bila, da se stara hiša nahaja na drugem naslovu (G... in Spodnje V...), iz tožnikove osebne izkaznice si je izpisala naslov Spodnje V... 29. Prav tako je vedela za obstoj hipoteke na stari hiši in se zavedala, da ne sme zavarovati nepremičnin, ki so pod hipoteko. Vedela je, da tožnik nima v lasti nobene od obeh hiš. Glede na njeno izpoved tudi ni imela nikakršnih pomislekov glede predmeta zavarovanja, saj ji je tožnik povedal, da živi v novi hiši. Sodišče prve stopnje sodbe v tem delu ni ustrezno obrazložilo, saj ni pojasnilo, zakaj ni sprejelo izpovedi agentke P.. Mnenje, da je bila ob zaslišanju nepripričljiva, je pavšalno. Ni se opredelilo do izpovedb drugih zaslišanih prič, zlasti izpovedbe priče R., ki je svojo izpoved, dano ob prvem zaslišanju, v nadaljevanju postopka tudi bistveno predrugačil. Prav R. je tožniku posodil denar in je imel na stari hiši vpisano hipoteko. Zmotno je tudi sklepanje sodišča v delu, ko je menilo, da se zavarovanje nanaša na staro hišo zato, ker so bili zavarovani tudi plesk, slikarija, tapete, zidne, podne in stropne obloge ter steklo v stanovanjskih prostorih, na podstrešju, kleti, lopi in garaži. Tudi v stari hiši namreč ni bilo nobenih posebnih slikarij razen pobeljenih sten, prav tako ni bilo tapet ter zidnih in stropnih oblog. Zelo velikih razhajanj med realno vrednostjo zavarovanih stvari in zavarovalnimi vsotami v policah ni mogoče razložiti zgolj s tem, da je tožnik laik. Tožena stranka je imela določene pripombe glede cenitve izvedenca K., ki jih je opredelila v pripravljalni vlogi z dne 15.9.2000. Pri cenitvi vrednosti stanovanjske hiše je treba upoštevati le gradbeno vrednost nepremičnine, medtem ko vrednosti komunalne opreme 558.996,80 SIT ni mogoče upoštevati. S tem, ko je hiša v požaru zgorela, se ni v ničemer zmanjšala vrednost komunalne opreme. Zamrzovalna skrinja in hladilnik, ki sta se nahajala v kleti, sta bila last tožnikove matere, zato nista mogla biti zavarovana po polici št. 025287. Tožeča stranka izpodbija le izrek o stroških in uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu ustrezno spremeni oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da med potrebne stroške ni mogoče šteti kilometrine, ki jo je priglasila tožena stranka za potovanje na relaciji Koper - Novo mesto za vsako posamično obravnavo. Takim stroškom bi se tožena stranka zlahka izognila s tem, da bi za pristop in zastopanje na obravnavah angažirala substituta, torej pooblaščenca s sedežem pisarne na območju sodišča, kjer so se obravnave vršile. Na stroške kilometrine se nadalje vežejo priglašeni stroški odsotnosti iz pisarne. Pritožba tožene stranke je le delno utemeljena. Ni se mogoče strinjati z naziranjem tožene stranke, da bi bilo treba v navedeni zadevi uporabiti pravila, ki veljajo za postopek v gospodarskih sporih. V skladu z določilom 498. čl. ZPP je treba predmetni spor presojati po postopkovnih določilih novega ZPP. Pravila o postopku v gospodarskih sporih med drugim veljajo v sporih iz medsebojnih pravnih razmerij samostojnih podjetnikov posameznikov, izvirajočih iz njihove pridobitne dejavnosti, in v sporih iz pravnih razmerij, ki so nastala med samostojnimi podjetniki posamezniki v zvezi z opravljanjem njihove pridobitne dejavnosti in osebami iz 1. tč. 481. čl. ZPP (2. tč. 481. čl. ZPP). V skladu s takšno objektivno - subjektivno koncepcijo ni mogoče šteti, da je pravno razmerje med pravdnim strankama, ki izvira iz sklenjene zavarovalne pogodbe z dne 30.11.1995, nastalo v zvezi z opravljanjem tožnikove pridobitne dejavnosti. Njegov motiv je sicer res bil, da z zavarovanjem stanovanjske hiše doseže ugodnejše plačilne pogoje pri zavarovanju delavnih strojev, vendar pa to še ne pomeni, da je sporno pravno razmerje zaradi navedene okoliščine izgubilo samostojnost. Tudi dejstvi, na kateri se sklicuje tožena stranka v pritožbi, to je, da je v zavarovalni pogodbi tožnik napisan z dostavkom "s.p.", v polici pa je odtisnjen žig z oznako tožnikove poslovne dejavnosti, ne moreta pripeljati do drugačne odločitve. Pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov v s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, da sta se pravdni stranki sporazumeli glede predmeta pogodbe, to je stare stanovanjske hiše na naslovu Spodnje V... 29. Le-ta temelji prvenstveno na prepričanju, ki si ga je sodišče prve stopnje v skladu z načelom neposrednosti (I. odst. 4. čl. ZPP) ustvarilo glede na stanje na glavni obravnavi, ko je lahko najbolj kompetentno sklepalo o tem, katera dejstva so resnična in katera ne. Tožena stranka z očitki v pritožbi, ki so deloma celo v nasprotju z vsebino zapisnikov o izpovedbah prič in strank, dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more omajati. Tako ni resnična trditev tožene stranke, da je P. vedela, da obstajata nova in stara hiša, saj je ob drugem zaslišanju 23.9.1999 izjavila, da se izraza stara oziroma nova hiša nista omenjala, ob soočenju s pričo Ivanom R. istega dne pa se tudi ni mogla izjasniti o tem, ali je bilo iz konteksta pogovora moč razumeti, da gre za dve hiši. Priča Darinka P. s svojo izjavo, da je že 30.11.1995 videla zemljiškoknjižni izpisek za staro hišo, kjer je naveden stari naslov G... 49, na sodišče upravičeno ni napravila prepričljivega vtisa, saj se tega dejstva najprej ni mogla spomniti. Ni torej mogoče slediti toženi stranki, ki za opisano okoliščino operira kot z gotovim dejstvom. Trditev v pritožbi, da je priča vedela za obstoj hipoteke na stari hiši, je v neposrednem nasprotju s tistim, kar je povedala P. na zaslišanju, ko je pojasnila, da ni vedela, da gre za hipoteko na hiši, ampak je mislila, da gre za hipoteko na samih strojih in ostalih nepremičninah (list. št. 69). Končno tožnik priči ni mogel povedati, da živi v novi hiši, saj je že bilo omenjeno, da je le-ta izjavila, da se tovrstni izrazi pri sklepanju zavarovalne pogodbe niso uporabljali. Ob soočenju z Ivanom R. je Darinka P. dopustila možnost, da sta se ob sklepanju zavarovalne pogodbe omenjali dve hiši, in sicer tista, v kateri tožnik živi in jo lahko zavaruje in tista, v kateri ne živi in je zato ne more zavarovati. Upoštevajoč ugotovljeno dejstvo, da je tožnik pred škodnim dogodkom živel na naslovu Spodnje V... št. 29, to je v stari hiši, je edinole logičen zaključek, da sta se pravdni stranki sporazumeli, da predstavlja predmet zavarovalne pogodbe stara hiša. V povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, to je izpovedmi tožnika in prič, dejstvo, da je bila podkletena le stara hiša, predmet stanovanjskega zavarovanja pa je bilo med drugim tudi steklo na podstrešju, v kleti, lopi in garaži, vendarle predstavlja indic, iz obstoja katerega je sodišče lahko sklepalo o predmetu zavarovalne pogodbe po polici št. 110618 kot pravno relevantnem dejstvu. Dejanska ugotovitev, da je Darinka P. pri sklepanju zavarovalne pogodbe nekritično ocenila tožnikov opis zavarovanega predmeta, kar je v nasprotju s pravnim standardom skrbnosti dobrega strokovnjaka iz II. odst. 18. čl. ZOR, je pomembna zato, ker logično pojasnjuje, zakaj je nastalo razhajanje med realno vrednostjo stare hiše in zavarovalno vsoto v polici v višini 150.000 DEM. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o predmetu zavarovalne pogodbe ustrezno argumentiralo, vsebino izvedenih dokazov (zlasti izpoved tožnika ter prič Ivana R. in Darinke P.) pa dovolj kritično ocenilo, zato očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Če je mogoče tožeči stranki priznati zavarovalni interes za zavarovanje tuje hiše (924. čl. ZOR), ji tudi ni mogoče odrekati pravic iz zavarovanja predmetov, ki so se v času škodnega dogodka nahajali v stanovanjski hiši, niso pa bili last tožeče stranke. Pritožbeni ugovor, da zamrzovalna skrinja in hladilnik, ki sta se nahajala v kleti stare hiše, nista mogla biti zavarovana po polici št. 025287, zato ni utemeljen. Tožena stranka pa utemeljeno graja odločitev o višini zavarovalnine, pri kateri je sodišče prve stopnje poleg gradbene vrednosti nepremičnine upoštevalo tudi vrednost komunalne opreme v višini 558.996,80 SIT. Tožena stranka je svojo pripombo na omenjeno stališče izrazila že v pripravljalni vlogi z dne 15.9.2000. V skladu s 3. čl. Pravilnika o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin (Ur. l. SRS št. 8/87, 16/87, v nadaljevanju pravilnik) je eden od elementov vrednosti nepremičnine tudi vrednost komunalne opremljenosti stavbnega zemljišča, ki zajema stroške za opremljanje s komunalnimi in drugimi objekti ter napravami (individualne in koliktivne rabe). Opredelitev komunalnih objektov in naprav individualne rabe izhaja iz 14. čl. Pravilnika oziroma tabele A, ki je sestavni del pravilnika; opredelitev komunalnih objektov in naprav kolektivne rabe pa iz 15. čl. pravilnika oziroma tabele B kot sestavnega dela pravilnika. Med komunalne objekte in naprave individualne rabe primeroma štejemo: toplovodno ali plinsko omrežje, vodovodno omrežje, kanalizacijo, električno razdelilno omrežje in telefonsko naročniško omrežje; medtem ko med komunalne objekte in naprave kolektivne rabe primeroma sodijo: ceste, parkirišča, javna razsvetljava, zelene in rekreacijske površine, odvodnjavanje javnih površin, hidrantna mreža za protipožarno zaščito in komunalne potrebe. Izhajajoč iz takšne opredelitve pojma komunalne opremljenosti stavbnega zemljišča, ne more biti nobenega dvoma, da se s škodnim dogodkom ni v ničemer zmanjšala vrednost komunalne opreme zavarovane stanovanjske hiše. Iz izvedenskega mnenja Vladislava K. izhaja, da je ta znašala 558.996,80 SIT, preračunano v DEM pa 5.308,60 DEM (1 DEM = 105,30 SIT). Ker je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo (4. tč. 358. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in obveznost tožene stranke znižalo tako, da mora tožniku plačati 34.021,40 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 30.6.1996 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1996 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. V ostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Odločitev o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. V skladu z II. odst. 154. čl. ZPP znaša tožnikov uspeh po temelju 100 %, po višini pa 19 %. Skupno je torej uspel s 59,05 %, tožena stranka pa s 40,5 %. Tožnikovi stroški znašajo 1.402.290,00 SIT, 59,5 % tega zneska je 834.362,50 SIT; stroški tožene stranke pa znašajo 1.579.058,40 SIT, 40,5 % tega zneska je 439.518,60 SIT. Po medsebojnem pobotanju je dolžna tožena stranka plačati tožniku 194.843,90 SIT pravdnih stroškov. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pravice stranke, da prosto izbira, kateri odvetnik bo njen pooblaščenec, ni mogoče omejevati s tem, da mora imeti pooblaščenec sedež pisarne na območju sodišča, kjer so se obravnave vršile. Omenjeno toliko bolj velja v primeru, ko je tožena stranka dala pooblastilo za pravdo odvetniku iz območja svojega sedeža. Ker so torej potni stroški do razdalje 400 km po III. odst. 14. čl. Odvetniške tarifne (Ur. l. RS št. 7/95-39/00) potrebni stroški (I. odst. 155. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. v zvezi z II. odst. 166. čl. ZPP). Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu II. odst. 165. čl. v zvezi z II. odst. 154. čl. ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela s približno 14 %. Njeni stroški za pritožbo v skladu z Zakonom o sodnih taksah in veljavno odvetniško tarifo znašajo 82.967,00 SIT (sestava pritožbe 750 točk, prejem odločbe pritožbenega sodišča in poročilo stranki 20 točk, 19 % DDV na odvetniške storitve, stroški za poštnino in kopije 500,00 SIT). Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 14 % od tega zneska, to je 11.545,50 SIT.

 


Zveza:

Pravilnik o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin člen 3, 14, 15, 3, 14, 15. Odvetniška tarifa člen 14, 14/3, 14, 14/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01MzE0NA==