VSL sklep I Cp 1029/98

Jedro

Sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na podatke o višini obrestne mere, ki jih je že po koncu glavne obravnave pribavilo od Banke X d.d. Y. Ugotavljanje podatkov o višini obrestne mere, ki ni predpisana z zakonom (kot pri zakonskih zamudnih obrestih), predstavlja ugotavljanje dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je tako izpodbijano odločbo oprlo na dokaz, ki ga je pribavilo po koncu glavne obravnave, iz podatkov v spisu pa ni razvidno, da bi se stranki odpovedali obravnavanju tega dokaza.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem zavrnilnem delu in v odločitvi o stroških postopka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati tolarsko protivrednost zneska 323,86 DEM, obračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, ki jih priznavajo banke na devizne vloge na vpogled za DEM od 13.9.1995 do plačila in povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 6.123,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.1998 do plačila.

Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

Navedla je, da je sodišče prve stopnje kot podlago za izračun obresti upoštevalo obrestno mero LB, Banke Zasavje d.d. Trbovlje, čeprav ta izpis upošteva le obresti od 1.1.1992 dalje, ne pa tudi za čas od 8.1.1990 do 1.1.1992. Tožnica je v spis vložila še svoj izpis obrestnih mer iste banke, ki se bistveno razlikuje od tistega, ki ga je prejelo sodišče prve stopnje. Zato je tožnica tudi predlagala, da sodišče končano glavno obravnavo znova začne, da bi se raziskalo dejansko stanje in tudi ugotovila višina obresti za obdobje od 8.1.1990 do 1.1.1992. Sicer pa je sodišče tožnici priznalo le vpogledne obresti za DEM, ki veljajo za devizni račun, ne pa vpoglednih obresti za DEM, ki veljajo za devizno knjižico in so višje. Ker sta stranki v pogodbi določili višje obresti od tistih, ki jih priznava LB, Banka Zasavje d.d. za DEM za vloge na vpogled na deviznem računu, bi sodišče moralo priznati vsaj obresti za devizno knjižico. Slednje bi bile še vedno v skladu z določbo 1. odst. 399. člena ZOR. Tožnica pa je izpodbijala tudi odločitev o stroških.

Navedla je, da ji je v času vložitve tožbe tožena stranka dolgovala še znesek 4.500 DEM, tožeča stranka pa je vtoževala znesek 5.000 DEM.

Nespornega zneska pa toženka ni plačala niti po opominu. Toženka bi morala dolg vrniti najkasneje do 2.8.1995, ko je iztekel rok po opominu, kar izhaja iz zaslišanj tožnice in D. M. ter iz pisnega opomina pred tožbo.

Pritožba je bila poslana toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v delu, v katerem se izpodbija s pritožbo in v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, skladno s 1. in 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), ki se ga uporablja na podlagi 1. odst. 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS 26/99).

V tej pravdni zadevi je sodišče prve stopnje dne 26.1.1998 končalo glavno obravnavo, izpodbijano sodbo pa izdalo dne 12.3.1998, in sicer na podlagi 304. člena ZPP/77, kot to izhaja iz uvoda izpodbijane sodbe. Pri tem je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na podatke o višini obrestne mere, ki jih je že po koncu glavne obravnave pribavilo od Ljubljanske Banke, Banke Zasavje d.d. Trbovlje. Ugotavljanje podatkov o višini obrestne mere, ki ni predpisana z zakonom (kot pri zakonskih zamudnih obrestih), predstavlja ugotavljanje dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je tako izpodbijano odločbo oprlo na dokaz, ki ga je pribavilo po koncu glavne obravnave, iz podatkov v spisu pa ni razvidno, da bi se stranki (v smislu 2. odst. 304. člena ZPP/77) odpovedali obravnavanju tega dokaza. S tem pa je bila pravdnima strankama odvzeta možnost obravnavanja tega dokaza v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odst. 354. člena ZPP/77. Obravnavanje dokaza o višini obrestne mere, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, bi bilo po oceni pritožbenega sodišča vsekakor potrebno. Pravilno je namreč v pritožbi nakazano stališče tožeče stranke v pritožbi, da je med hranilne vloge na vpogled (v smislu noveliranega 3. odst. 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) šteti tudi vlogo na devizni hranilni knjižici (prim. 1043. člen ZOR). Primerjava podatkov o obrestni meri za vpogledne vloge na devizni hranilni knjižici s tistimi za devizni račun, ki ju je tožeča stranka sodišču priložila svoji vlogi z dne 9.3.1998 (to je po koncu glane obravnave in pred izdajo izpodbijane sodbe), pa pokaže, da je obrestna mera (pri Ljubljanski banki, Banki Zasavje d.d. Trbovlje) pri obeh bančnih poslih različna. Izpodbijana odločba pa nima razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje pri svojem obračunu po določbi 313. člena ZOR (ki niti ni sestavni del izpodbijane odločbe) upoštevalo obrestno mero, ki jo navedena banka priznava za vpogledne vloge na deviznem računu (in ne npr. na devizni hranilni knjižici).

Glede na to je bilo treba pritožbi ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti v izpodbijanem delu in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 369. člena ZPP/77).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opraviti novo glavno obravnavo in o zadevi ponovno odločiti ter pri svoji odločitvi upoštevati tudi delni umik tožbe z dne 14.9.1995 in vlogo tožeče stranke z dne 12.3.1998.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1088/99
• VSL sklep II Cp 1766/99
• VSL sodba I Cpg 553/99