VSL sklep I Cp 102/99

Jedro

Ker po Zakonu o zavodih zavod ni lastnik stanovanja, ni pasivno legitimiran za zahtevano sklenitev kupoprodajne pogodbe po pogoji stanovanjskega zakona.

 

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroški postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Prvo sodišče je izpodbijano sodbo pod točko 1 razveljavilo kupno pogodbo, sklenjeno med prvotoženko in drugotoženko za odkup stanovanja št. 27, pod točko 2 izreka sodbe pa je naložilo prvi toženki, da s tožnikom sklene kupoprodajno pogodbo za isto stanjevanje pod pogoji, ki so navedeni v točki A - M te točke izreka sodbe. Obenem je odločilo, da sta toženca dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 232.734,00 SIT.

Proti sodbi se pritožujeta druga toženka in XXX. Slednji v pritožbi navaja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev sodbe, podrejeno pa njeno spremembo tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Graja ugotovitev prvega sodišča, da je XXX pasivno legitimiran v tem sporu. Prvo sodišče soglaša s tem, da za XXX veljajo določbe Zakona o zavodu, vendar napačno tolmači določbo 65. čl. tega zakona. Ustanovitelja XXX sta bila Zvezni izvršni svet in Univerza v Ljubljani, pravna naslednika pa sta Republika Slovenija in Univerza v Ljubljani. Kot tožena stranka je naveden le XXX in ne Univerza v Ljubljani, XXX. Pooblastilno razmerje med Republiko Slovenijo in Univerzo v Ljubljani ter XXX za prodajo stanovanj toženi stranki ni prineslo pasivne legitimacije v tem postopku. Tožeča stranka bi lahko tožila le lastnika stanovanj, to je Republika Slovenija in Univerza v Ljubljani. Pravi naziv tožene stranke je X "XX". Na ugovor tožene stranke bi to moralo preverjati tudi sodišče.

Druga toženka v pritožbi navaja, da je že šest let lastnica stanovanja, da redno plačuje anuitete Š. pa ji ne povrne ničesar.

Začasno je oddala stanovanje hčerki Lidiji, nato pa je bila za vse skupaj izigrana. Prosi, da se stanovanje vrne njej, ker ga nujno potrebuje.

Pritožbi sta utemeljeni.

Kot osrednje vprašanje v tej pravdi se je zaradi ugovora prvega toženca - X "XX" pojavilo vprašanje njene pasivne legitimacije. V zvezi s tem je potrebno pritrditi pritožbi X "XX", da ta stranka v tožbi in izreku sodbe ni imenovana pravilno (primerjaj 2. čl. Odloka o preoblikovanju X "XX" v Ljubljani v javni raziskovalni zavod (Ur.

l. RS, št. 13/1992 z dne 20.3.1992) zato pa tudi ni jasno, kdo je sploh prvi toženec: Univerza v Ljubljani ali X "XX". Že zaradi tega je bilo potrebno sodbo razveljaviti. V ponovljenem postopku bo potrebno pozvati tožečo stranko, da določno navede, kdo je tožena stranka (prvi toženec oziroma, da navede njeno pravilno ime in sedež).

Sodišče druge stopnje pa zaenkrat ne more sprejeti materialnopravnega naziranja prvega sodišča o tem, da je prvotožena stranka (ali Univerza ali X) pasivno legitimirana za sklenitev kupne pogodbe za stanovanje s tožečo stranko pod pogoji Stanovanjskega zakona. Za X "XX" veljajo določbe Zakona o zavodih - Ur. l. RS, št. 12/91 z dne 22.3.1991 (primerjaj tudi že citirani odlok Vlade Republike Slovenije in Zakon o raziskovalni dejavnosti Ur. l. RS, št. 8/91-I). Po določbi 65. čl. Zakona o zavodih je postalo premoženje zavoda lastnina njegovega (njegovih) ustanovitelja. To sta za X "XX " Republika Slovenija in Univerza v Ljubljani (primerjaj 1. odst. 65., 67. čl.

Zakona o zavodih in citirani odlok). Tako je tudi sporno stanovanje s 1.4.1991 postalo njuna last, tedaj še pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (19.10.1991). Če pa X "XX " ni lastnik spornega stanovanja, mu tudi ni mogoče naložiti sklenitve prodajne pogodbe. V zvezi s tem tudi na podlagi zatrjevanega pooblastila X "XXS" s strani Republike Slovenije in Univerze v Ljubljani ni mogel postati lastnik stanovanja, pooblaščenec pa ni pasivno legitimiran. Končno je potrebno opozoriti, da sta ustanovitelja X "XX" Republika Slovenija in Univerza v Ljubljani, ki sta morali medsebojne pravice in obveznosti iz ustanoviteljstva X "XX" urediti s pogodbo. Če se bo ugotovilo, da oseba, ki je tožena kot prvi toženec, ni pasivno legitimirana in torej ni zavezana skleniti kupno pogodbo za sporno stanovanje s tožnikom, bo moralo sodišče odgovoriti tudi na nadaljnje vprašanje, ali ima tožnik pravni interes za izpodbijanje kupne pogodbe z dne 16.11.1992, sklenjene med teženčema.

Le zato, ker sta oba toženca glede na pogodbo z dne 16.11.1992 nujna enotna sospornika, je sodišče druge stopnje ugodilo tudi pritožbi M. V., ki sicer ne more izpodbiti pravilnosti ugotovitve prvega sodišča, da ob uveljavitvi stanovanjskega zakona ni bila več imetnica stanovanjske pravice za sporno stanovanje in tedaj upravičena do odkupa spornega stanovanja pod ugodnimi pogoji Stanovanjskega zakona.

Sodišče druge stopnje je zaradi povedanega pritožbama ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo po določbi 1. točke 270. čl.

ZPP.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo temelji na določbi 3. odst. 166. čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1569/2005
• VSL sodba I Cp 137/99
• VSL sodba II Cp 1732/2000