<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 1068/98

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1999:I.CP.1068.98
Evidenčna številka:VSL43236
Datum odločbe:10.11.1999
Področje:zavarovanje terjatev
Institut:začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe

Jedro

V zvezi s pritožbeno navedbo, da je zaradi uporabe vseh možnih pravnih sredstev s strani tožene stranke minilo že veliko časa in da so se zato dejstva, ki so izkazovala nevarnost kot pogoj za izdajo začasne odredbe, spremenila, kar bi sodišče edinole na naroku lahko razčistilo, torej ali bo toženka s svojimi dejanji (še) onemogočala ali oteževala izterjavo, pa je potrebno pritožnikoma pojasniti, da je moralo prvostopno sodišče v obravnavanem ugovornem postopku presoditi utemeljenost začasne odredbe ob času njene izdaje in ne ob času odločanja o ugovoru zoper njo, torej je moralo ugotavljati, ali sta ob času izdaje začasne odredbe oba upnika (tožnika) izkazala za verjetne že omenjene predpostavke za izdajo začasne odredbe po čl.

265 ZIP. V tem smislu je časovno pravilno preizkušalo izdano začasno odredbo tudi prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu. Zato so tiste pritožbene navedbe o kasnejšem poslovanju tožene stranke, torej poslovanju po izdani začasni odredbi, ki naj bi po njunem mnenju še bolj kazale na nevarnost onemogočanja oziroma precejšnje otežitve njune terjatve, neupoštevne in se pritožbenemu sodišču z njimi ni potrebno ukvarjati. S tem je mišljena primerjava med poslovanjem tožene stranke ob času izdaje začasne odredbe in poslovanjem ob času pritožbe, ki naj bi izhajalo iz primerjav obrazcev BON 2 APP iz obeh primerjalnih obdobij, iz česar naj bi izhajalo, da tožena stranka skriva ali vsaj drugače razpolaga s svojim premoženjem, saj preko žiro računa praktično ne posluje več.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve topnje.

 

Obrazložitev

V obravnavanem ugovornem postopku zavarovanja terjatve tožnikov s predlagano začasno odredbo sedaj izpodbijani sklep predstavlja že tretjo odločitev, s katero je prvostopno sodišče za razliko od ostalih dveh, ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe v celoti ugodilo in izdano začasno odredbo v izpodbijanem delu (glede prepovedi odtujitve in razpolaganja z opremo in zalogami blaga v prodajalni v kraju X.... ter glede prepovedi razpolaganja z denarnimi sredstvi do zneska 3.762.200,00 SIT na računu št.

51620-601.13383) razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, razveljavilo pa je tudi vsa opravljena izvršilna dejanja.

Odločilo je še, da pridrži stroškovno odločitev za končno odločbo.

Proti sklepu se pritožujeta tožnika iz vseh treh pritožbenih razlogov, pri čemer predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa ter zavrnitev ugovorov tožene stranke kot neutemeljenih ter potrditev sklepa o izdaji začasne odredbe.

Prvostopnemu sodišču očitata, da kljub "navodilom", ki izhajajo iz sklepa inštančnega sodišča Okrožnega sodišča Krško - oddelek za gospodarsko sodstvo z dne 5.5.1998, ko je razpisalo narok za glavno obravnavo in tudi narok za izdajo začasne odredbe, pa na tem naroku ni bilo niti govora o začasni odredbi oziroma ugovornih razlogih zoper prvotno ali že "skrčeno" začasno odredbo, temveč je toženka na naroku vložila nasprotno tožbo in dosegla, da zadeve v bodoče ne bo več obravnaval oddelek za gospodarsko sodstvo, na kar je bila v tej fazi obravnava tudi zaključena. Ker se o utemeljenosti ugovora toženke proti začasni odredbi sploh ni moglo razpravljati, sta tožnika pričakovala, da bo drug oddelek istega sodišča oziroma njegov sodnik razpisal narok, kjer se bodo obravnavali razlogi za in proti začasni odredbi, kar tožnika pri odločanju izven naroka tako v nasprotju z načelom kontradiktornosti in s storitvijo absolutno bistvene kršitve iz 7. točke 354. člena ZPP ni bila dana možnost, da se njuno mnenje o ugovoru in njuni argumenti za zavrnitev ugovora sploh obravnavajo pred sodiščem. Ne gre pozabiti, da je od predloga za izdajo začasne odredbe vsled uporabe vseh možnih pravnih sredstev s strani toženke, minilo že 9 mesecev in da so se v tem času dejstva, ki so izkazovala nevarnost kot pogoj za izdajo začasne odredbe, pač spremenila, zato bi sodišče edinole na naroku lahko razčistilo, ali bo toženka s svojimi dejanji še onemogočala ali oteževala izterjavo.

Res je, da je toženka spet odprla svojo trgovino, vse njeno ostalo poslovanje in ravnanje od tedaj naprej pa prav nakazuje na to, da je pogoj nevarnosti še kako izkazan.

Nadalje opozarja, da je ob sami izdaji odredba še imela svoj pomen, sedaj pa ga je povsem izgubila, "skrčena" odredba je imela funkcijo "varovanja" sredstev na žiro računu toženca do višine 3.763.700,00 SIT, nad to višino pa bi toženec lahko prosto posloval. Dejstvo pa je, da toženec ob številnih trditvah kako uspešno posluje, odpira nove trgovine ipd., že od same vložitve tožbe in predloga za začasno odredbo preko žiro računa sploh ne posluje več, na računu pa ima borih 36.000,00 SIT. Ker bi ob uspešnem poslovanju moral imeti tudi prilive, je povsem očitno, da se prilivi na dobro znane načine stekajo nekam drugam. Torej je začasna odredba imela svoj smisel samo toliko časa, dokler je zaobsegala blago in opremo dolžnikovih trgovin. Iz primerjav obrazca bon 2 APP iz oktobra 1997 (v spisu) in tistega priloženega k pritožbi, je razvidno, da tožena stranka skriva ali vsaj drugače razpolaga s svojim premoženjem. Zakonito poslovanje pa je, da se iztržki za prodano blago ali plačila za izdobavo stekajo ali odvajajo na ali iz žiro računa. Tožnikoma je tudi znano, da ima toženec od prejšnjih pet le še dve zaposleni delavki, kar ne kaže ravno na njegovo gospodarsko stabilnost in ob "mirujočem" žiro računu je vprašljiv tudi način plačevanja zaposlenih. Uveljavitev terjatve tožnikov bo gotovo otežena, glede na poslovanje brez žiro računa pa za izdajo začasne odredbe toženec ne bi pretrpel omembe vredne škode v smislu 2. odstavka 265. člena ZIP. Nadalje tožnika še menita, da je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z njegovo obrazložitvijo.

Razveljavlja začasno odredbo opr. št. Pg 308/97 z dne 19.11.1997 (1. do 4. točka izreka), iz obrazložitve pa smiselno izhaja, da v ugovornem postopku obravnava sklep o izdaji začasne odredbe z dne 12.1.1998 ("skrčena" odredba). Sledeč izpodbijanemu sklepu je posledično smatrati, da je sklep v ponovljenem postopku z dne 12.1.1998 torej še vedno v veljavi?đ.

Po izteku pritožbenega roka pa sta tožeči stranki vložili še dopolnitev pritožbe, v kateri navajata in dokazujeta, da se je z ustanovitvijo "bay pass" gospodarske družbe gospod U. po ustaljenem receptu za dolga leta rešil kakršnekoli obveznosti, če že bi (v primeru uspeha v tej pravdi zoper "njegovo prvo firmo" - toženko) sploh nastala.

Pritožba ni utemeljena.

Ne drži pritožbena navedba, da na zadnjem naroku pred izdajo izpodbijane odločbe tožnikoma sploh ni bila dana možnost, da se njuno mnenje o ugovoru in njuni argumenti za zavrnitev ugovora sploh obravnavajo pred sodiščem, tako kot je "napotilo" višje sodišče v razveljavitvenem sklepu, ko je prvostopnemu sodišču naložilo, naj obravnava razloge za in proti obstoju začasne odredbe. Tožnikoma je potrebno pojasniti, da načelo kontradiktornosti v izvršilnem postopku ni tako poudarjeno kot v pravdnem postopku, saj v skladu z 2. odstavkom 26. člena Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju besedila ZIP), ki je bil v veljavi v času izdaje izpodbijane odločbe, je sodišče opravilo narok le, kadar je bilo v ZIP tako določeno, ali kadar je bil po njegovem mnenju narok smotrn. V obravnavanem primeru narok ni bil obvezen, kljub temu je sodišče opravilo več narokov in na zadnjem naroku je bila v nasprotju s pritožbenimi trditvami pravdnim strankam dana možnost, da ponovno navedeta svoje razloge za in proti izdaji predlagane začasne odredbe oziroma razloge glede obravnavanega ugovora zoper izdano začasno odredbo. Iz zapisnika z zadnjega naroka namreč izhaja, da je tožeča stranka predlagala, da se v izogib ponavljanju upoštevajo že njene dane navedbe v postopku izdaje in presoje začasne odredbe, predvsem odgovori na pritožbe in navedbe na naroku, predlagala pa je tudi zaslišanje nevabljene priče I. P. glede dela zahtevka, ki se nanaša na vlaganja oziroma izdatke, ki jih je drugotožeča stranka posodila toženi stranki oziroma njenemu direktorju. Prav tako je tudi tožena stranka izjavila, da vztraja pri vseh dosedanjih navedbah, pri čemer je še ugovarjala, da ne gre za gospodarsko zadevo, temveč za klasičen pravdni spor, zaradi česar je sodišče tudi zaslišalo obe tožeči stranki glede okoliščine, v kakšni vlogi sta poslovali s toženo stranko. Pritožba narobe razume napotilo višjega sodišča v zadnjem razveljavitvenem sklepu ko je zapisalo, da naj prvostopno sodišče v novem postopku pretehta tako razloge, ki jih obe stranki uveljavljata glede verjetnega obstoja terjatve, kakor tudi glede nevarnosti, da bo tožena stranka v primeru, če začasna odredba ne bo izdana, onemogočila ali precej otežila izterjavo, s tem, da bo svoje premoženje oziroma svoja sredstva odtujila, jih skrila ali kako drugače z njimi razpolagala. Posebej pa je še poudarilo, da v poštev pride le subjektivna nevarnost, ki mora biti navzven zaznavna s konkretnimi dejanji tožene stranke. Pritožbeno sodišče torej ni naložilo prvostopnemu sodišču dopolnjevanja dokaznega postopka, da bi prvostopno sodišče moralo iz tega razloga razpisati nov narok v zvezi z ugovornim postopkom. Tako se izkaže, da prvostopno sodišče ni storilo očitano absolutno bistveno kršitev določil postopka iz 7. točke 354. člena ZPP/77 in je postopkovno gledano ravnalo popolnoma pravilno, ko ni razpisalo še enega, ponovnega naroka v zvezi z izdajo začasne odredbe.

Ne drži tudi nadaljnja pritožbena trditev, da je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z njegovo obrazložitvijo, češ da se razveljavlja začasna odredba z dne 19.11.1997, iz obrazložitve pa smiselno izhaja, da obravnava "skrčeno" začasno odredbo z dne 12.1.1998. Po prepričanju pritožbenega sodišča izpodbijani sklep nedvomno obravnava ugovorni postopek zoper sklep opr. št. Pg 308/97 z dne 19.11.1997, pritožnika pa svojega nasprotnega stališča itak ne obrazložita, pač pa navedeno nasprotje zgolj pavšalno zatrjujeta. Očitana kršitev iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77 v zvezi s členom 14 ZIP torej ni podana.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da je zaradi uporabe vseh možnih pravnih sredstev s strani tožene stranke minilo že veliko časa in da so se zato dejstva, ki so izkazovala nevarnost kot pogoj za izdajo začasne odredbe, spremenila, kar bi sodišče edinole na naroku lahko razčistilo, torej ali bo toženka s svojimi dejanji (še) onemogočala ali oteževala izterjavo, pa je potrebno pritožnikoma pojasniti, da je moralo prvostopno sodišče v obravnavanem ugovornem postopku presoditi utemeljenost začasne odredbe ob času njene izdaje in ne ob času odločanja o ugovoru zoper njo, torej je moralo ugotavljati, ali sta ob času izdaje začasne odredbe oba upnika (tožnika) izkazala za verjetne že omenjene predpostavke za izdajo začasne odredbe po čl.

265 ZIP. V tem smislu je časovno pravilno preizkušalo izdano začasno odredbo tudi prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu. Zato so tiste pritožbene navedbe o kasnejšem poslovanju tožene stranke, torej poslovanju po izdani začasni odredbi, ki naj bi po njunem mnenju še bolj kazale na nevarnost onemogočanja oziroma precejšnje otežitve njune terjatve, neupoštevne in se pritožbenemu sodišču z njimi ni potrebno ukvarjati. S tem je mišljena primerjava med poslovanjem tožene stranke ob času izdaje začasne odredbe in poslovanjem ob času pritožbe, ki naj bi izhajalo iz primerjav obrazcev BON 2 APP iz obeh primerjalnih obdobij, iz česar naj bi izhajalo, da tožena stranka skriva ali vsaj drugače razpolaga s svojim premoženjem, saj preko žiro računa praktično ne posluje več.

Glede na to, da pritožba ne izpodbija odločbe v delu, ko se ta strinja z utemeljenostjo ugovora tožene stranke, glede verjetnega neobstoja terjatve upnikov v znesku 4.556,36 GBP ter glede verjetnosti neobstoja terjatve v znesku 2.710.228,20 SIT, torej ne izpodbija teh dejanskih ugotovitev, je pritožbenemu sodišču le še preostalo, da presodi o pravilni uporabi materialnega prava glede ugoditve ugovoru glede zavarovanja terjatve v znesku 13.545,92 GBP, katero sicer izpodbijana odločba pravilno šteje za verjetno izkazano.

Pri tem je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da zatrjevana nevarnost onemogočanja oziroma otežitve izterjave terjatve ni z ničemer izkazana oziroma konkretizirana, pri čemer pritožbeno sodišče še dodaja, da bi morala biti dejavnost tožene stranke, ki po mnenju tožnikov kaže na zatrjevano nevarnost, kot na primer zaprtje trgovine v Ljubljani, neplačilo delno priznanega dolga do angleške firme, neplačevitost, pomanjkanje premoženja, direktno naravnana k onemogočanju in oteževanju izterjave terjatve, česar tožnika nista izkazala za verjetno, kot pravilno zaključi prvostopno sodišče. Le-to se je tudi prepričalo, da tudi objektivno ugotovljeno poslovno stanje tožene stranke ni kritično in ne takšno, da ob ugotovljeni utemeljenosti terjatve le-ta ne bi mogla biti poplačana.

Ker je torej prvostopno sodišče dejansko stanje s stopnjo verjetnosti pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP/77), je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člnea ZPP v zvezi s čl. 14 ZIP).

Ker pa bi obravnavanje po preteku roka vloženih pritožbenih navedb in dokaza pomenilo nezakonito podaljševanje prekluzivnega pritožbenga roka in s tem uveljavljanje novih pritožbenih razlogov, tako imenovane dopolnitve pritožbe pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

 


Zveza:

ZIP člen 265, 265.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00OTk1Ng==