VSL sklep I Cp 1023/97

Jedro

Ko se sklicuje na nova dejstva, mora pritožnik navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala. Ko predlaga nove dokaze, pa mora navesti dejstva, ki jih želi z njimi dokazati. Pritožnik je ravnal v skladu z navedenim.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženec dolžan plačati glavnico 700.000,00 ATS z zamudnimi obrestmi od 1.10.1994 dalje do plačila po obrestni meri, ki jih na ATS priznava nova X banka d.d. L. kot na vloge na vpogled, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, ter povrniti stroške pravdnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne odločbe dalje do plačila.

Hkrati je sodišče odločilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 314.203,50 SIT.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi v celoti tožbenemu zahtevku ali pa jo naj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ter je zmotna njegova ugotovitev, da naj bi bila sporna sredstva izročena družbi P d.o.o.. Navedeno domnevo sodišče izvaja iz zatrjevanja tožene stranke, ki ima interes, da v tem postopku uspe. Tožeča stranka posebej opozarja na izjavo tožene stranke, ki je izjavila, da je podpisala pogodbo neodgovorno v svojo škodo. Pri tem pa izjavlja, kako je prava vešča, drugič pa se izgovarja na vse možne načina, kot da je vsega nevešča in nevedna. Po mnenju tožeče stranke gre za spretno izigravanje tožeče stranke ter sodišča. Dalje poudarja, da je v spis vložila izjavo T. F., prokuristinje družbe P d.o.o., iz katere izhaja, da tožeča stranka ni bila nikoli v nikakršnem pravnem odnosu s podjetjem P in da tudi sporna terjatev ni bila nikoli vknjižena v bilanci P. Navedene listine pa sodišče ni upoštevalo. Iz te listine pa izhaja, da je neutemeljeno izvajanje sodišča prve stopnje, da je bilo sporno posojilo dano družbi P d.o.o.. Posojilno razmerje je bilo torej dejansko med pravdnima strankama in AL. Nebistveno je, da se je družba P d.o.o. zavezala, da za vračilo posojila jamči s svojim premoženjem. Nesporno je, da za vračilo jamčita oba posojilojemalca z vsem osebnim premoženjem. Da so bila sredstva dejansko posojena toženi stranki in ne komu drugemu, izhaja tudi iz dveh pisem AL, ki jih prilaga pritožnik pritožbi. Gre za kazensko ovadbo zoper toženca ter za poslovilno pismo AL. Iz obeh pisem evidentno izhaja, kakšno je bilo razmerje med toženo stranko in AL, ter da sta tako tožena stranka kakor AL skupaj najemala posojila od fizičnih oseb. Popolnoma jasno je napisano, da sta tako tožena stranka kot AL najemala posojila kot fizični osebi. Firma O d.o.o L, ki jo zastopa tožena stranka, je ponujala prevzem dolga, ki pa ni mogel biti sprejet, ker tožeča stranka ni upnik do firme P d.o.o.. Končno pritožba poudarja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ter bi v dvomu lahko izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki bi pregledal poslovanje družbe P d.o.o. in ugotovil, ali je sporna terjatev knjižena kot obveznost te družbe ali pa te knjižbe ni.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka zavrača pritožbena izvajanja in predlaga, naj sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Poudarja, da toženec nikoli ni zanikal, da je skupaj z AL s tožnikom sklenil posojilno pogodbo z dne 16.12.1993. Vendar pa toženec denarja od tožnika nikoli ni prejel.

Tožnik je namreč v resnici posel, ki ga je sklenil s tožencem in AL, razumel kot posojilo podjetju P d.o.o. L. Čeprav je sodišče AL večkrat vabilo na različne naslove, se nikoli ni odzval pozivu sodišča ter se očitno ni hotel soočiti s tožencem. Pogodba o prevzemu dolga, ki ni niti podpisana, pa dokazuje kvečjemu to, da je bilo sporno posojilo očitno vodeno kot posojilo podjetju P d.o.o.L, ki je bilo v celoti last AL in je bil AL tudi direktor zadevnega podjetja. Kot povsem neresnično ocenjuje toženec izjavo prokuristke TF, ki jo je tožnik predložil kot nov dokaz v tem postopku.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Pritožba ne pove konkretno, v čem naj bi bile podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti. Pritrditi pa je treba pritožbi, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v posledici česar je, vsaj zaenkrat, vprašljiva pravilnost odločitve o tožbenem zahtevku. Ob presoji izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi poudarilo, da je sicer lahko domnevati, da je tožnik posojilo izročil obema pogodbenima strankama, vendar pa naj bi iz vpogledanih listin izhajalo, da je bil denar izročen AL za potrebe njegovega podjetja P d.o.o. L. Tak zaključek pa po mnenju sodišča druge stopnje tožeča stranka utemeljeno graja v pritožbi. Pri tem opozarja, da toženec enkrat izjavlja, kako prava vešča je, po drugi strani pa se izgovarja na vse možne načine, kot da je vsega nevešč in neveden. Toženec, ki celo v odgovoru na pritožbo priznava, da je s tožnikom sklenil posojilno pogodbo z dne 16.12.1993, pa je zaslišan na glavni obravnavi dne 30.9.1996 med drugim izpovedal, da naj bi sporno posojilno pogodbo podpisal kot priča ter da 16.12.1993 izročitev denarja ni bila opravljena. Izpovedal je tudi, da je lastnoročno vpisoval podatke v formular posojilne pogodbe, ki naj bi jo podpisal, da bi tožnika prepričal o poslu. Upoštevaje jasno vsebino posojilne pogodbe in ob dejstvu, da je toženec ekonomist in ima svojo firmo O d.o.o., pa ima sodišče druge stopnje resne pomisleke glede toženčeve izpovedi, zlasti ko na drugi strani tožnik, zaslišan na glavni obravnavi dne 22.4.1996 (list. št. 14 - 15) med drugim izrecno izpove, da je bila sporna posojilna pogodba napisana in podpisana dne 16.12.1993, potem ko je predal posojilo v višini 700.000 ATS v gotovini, večinoma v bankovcih po 5.000 ATS, obema posojilojemalcema, to je M. in L. Denar pa je bil dan tožencu, ki ga je odnesel v sef (list. št. 51). Po določilu 1. odstavka 352. člena ZPP sme v pritožbi navajati pritožnik nova dejstva in predlagati nove dokaze. Ko se sklicuje na nova dejstva, mora navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala, ko predlaga nove dokaze, pa mora navesti dejstva, ki jih želi z njimi dokazati. Tožeča stranka je v pritožbi ravnala v skladu z navedenim zakonitim določilom. Sodišče prve stopnje bo moralo zato v dopolnjenem postopku odpraviti nakazane pomanjkljivosti in preveriti pritožbene trditve. V ta namen naj izvede vse dokaze, ki jih predlaga tožeča stranka ter pravdni stranki tudi sooči o spornih dejstvih. Šele potem, ko bo znova skrbno in kritično ocenilo vse izvedene dokaze, bo lahko pravilno odločilo o zahtevku tožeče stranke.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo ter v skladu z določilom čl. 370/1 ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu čl. 166 ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 1965/99
• VDS sodba Pdp 1040/2000
• VSL sklep II Cp 1336/98