VSL sklep I Cp 1090/97

Jedro

Ker je o tem, ali dovoli spremembo tožbe, sodišče odločilo šele s sodbo, strankam ni bila dana možnost obravnavanja zahtevka. Kajti od trenutka, ko je tožnik spremenil tožbo in toženec izrazil svoje nasprotovanje temu, pa do trenutka, ko je bila strankam vročena sodba, s katero je sodišče prve stopnje med drugim tudi dovolilo spremembo tožbe, stranke niso vedele, kaj je (oz. je bil) predmet obravnavanja; ali prvoten zahtevek, ali pa povečan zahtevek, torej zahtevek po spremenjeni tožbi. In ker stranke zaradi opustitve sodišča (prepozne odločitve o tem, ali se dovoli sprememba tožbe) niti niso vedele, o čem sploh teče obravnava jim seveda ni bila dana možnost obravnavanja. To pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odst. 354. člena ZPP.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe in toženko zavezalo, da mora tožnici plačati tolarsko protivrednost 4.000 DEM z zamudnimi obrestmi za devizne vloge na vpogled od 1.10.1995 dalje ter ji plačati 55.340,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1996 dalje. Toženko je še zavezalo, da mora tožnici povrniti 175.350,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje toženka in predlaga razveljavitev. Zatrjuje, da sta se stranki samo ustno dogovorili za podaljšanje najemne pogodbe. To pa pomeni, da je dogovor o podaljšanju pogodbe ničen. Po 4. odst. 39. člena Stanovanjskega zakona mora biti namreč najemna pogodba pisna. Po 45. členu omenjenega zakona mora najemnik, ki mu je bilo stanovanje dano v najem za določen čas, najmanj v 30 dneh pred potekom določenega časa pridobiti od lastnika pisno odobritev za podaljšanje najemne pogodbe.

Sicer mora izprazniti stanovanje v pogodbenem roku. To pomeni, da je ugotovitev sodišča, da obstajajo vsi zakoniti pogoji za prenehanje najemne pogodbe, popolnoma irelevantna in tudi ni predmet zahtevka.

Predmet zahtevka je le plačilo najemnine na podlagi ustno dogovorjene pogodbe, ki pa je zaradi nespoštovanja določb o obliki nična. Sodišče bi moralo upoštevati tožničino izpovedbo, da se je dogovorila za ustno pogodbo zato, ker so se zvišali vsi življenjski stroški.

Izpovedala je tudi, da toži toženko S. E. in ne B., ki je bil dejansko najemnik zato, ker je ta neznano kam izginil. Iz tega izhaja, da je tožnica vedela, da je najemnik B. (in ne toženka).

Tožnica je tudi izpovedala, da najemnina ni bila plačana za 8 mesecev v mesečnem znesku 350 DEM. Sodišče sploh ni navedlo, zakaj je v celoti ugodilo zahtevku in zakaj ni upoštevalo določb o zakonitih zamudnih obrestih, temveč je ugodilo zahtevku za devizne obresti.

Sodišče je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede izročitve ključev in prijave najemnega razmerja na občini ter plačila davkov.

Sodba je končno pomanjkljiva še zato, ker je na več mestih v direktnem nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče je določbe materialnega prava le citiralo, ne pa tudi uporabilo.

Tožnica je odgovorila na pritožbo in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja na pomanjkljivost razlogov izpodbijane sodbe. Kljub sicer obsežni obrazložitvi sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ta pa so predvsem stranke najemne pogodbe in njena vsebina (zlasti višina najemnine in dospelost posameznih obrokov) ter znesek neplačanih obrokov najemnine. Kar zadeva slednje, je sodišče prve stopnje sicer zapisalo (zadnji odstavek na 5. strani sodbe), da ta znaša 4.000 DEM in 55.340,00 SIT. Vendar sodišče ni pojasnilo, kako je prišlo do tega zaključka. Zapisalo je le, da toženka več kot dva meseca ni plačala najemnine. Za koliko mesecev dolguje najemnino in kolikšna naj bi ta bila, sodba torej ne pove.

Podana pa je tudi bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ob dejstvu, da toženka ni privolila v spremembo tožbe, je moralo o spremembi tožbe odločiti sodišče (2. odst. 190. člena ZPP). Ker pa je to storilo šele z izpodbijano sodbo, strankam ni bila dana možnost obravnavanja zahtevka. Kajti od trenutka, ko je tožnica spremenla tožbo in toženka izrazila svoje nasprotovanje temu, pa do trenutka, ko je bila strankam vročena izpodbijana sodba, s katero je sodišče prve stopnje med drugim tudi dovolilo spremembo tožbe, stranke niso vedele, kaj je, (oz. je bil) predmet obravnavanja; ali prvoten zahtevek, ali pa povečan zahtevek, torej zahtevek po spremenjeni tožbi. In ker stranke zaradi opustitve sodišča (prepozne odločitve o tem, ali se dovoli sprememba tožbe) sploh niso vedele, o čem sploh teče obravnava, jim seveda ni bila dana možnost obravnavanja.

Sodišče prve stopnje je tako zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. in 7. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 369. člena ZPP).

Pri ponovni pisni izdelavi sodbe naj sodišče prve stopnje pazi na razumljivost, popolnost in konzistentnost razlogov.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 166. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009