<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep Cpg 1694/94

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1996:CPG.1694.94
Evidenčna številka:VSL0000655
Datum odločbe:22.10.1996
Področje:civilno procesno pravo
Institut:dokazovanje dejstev

Jedro

Po določbi 1. odst. 221. člena ZPP ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka priznala pred sodiščem med pravdo. Ne zadostuje, da gre le za neprerekana (neugovarjana) dejstva.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi (1. in 3. točka izreka prvostopne odločbe) in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški odgovora na pritožbo so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo skrčenemu tožbenemu zahtevku (za plačilo 1.808.616,80 SIT z zamudnimi obrestmi), s sklepom pa je postopek v preostalem delu zaradi umika tožbe ustavilo. Sklenilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške, odmerjene na 276.497,00 SIT, skupaj z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP. Navedla je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo ugovora tožene stranke o pomanjkanju aktivne legitimacije tožeče stranke, saj je tožena stranka podpisala pogodbo z M. ne pa s tožnikom. Sodišče je tudi pri svoji odločitvi upoštevalo obe situaciji, kot nujno podlago pa aneks k pogodbi, ki ga tožena stranka ni podpisala, saj ni soglašala s cenami dodatnih del, pa tudi z obsegom in vrsto del. Tudi obračun zamudnih obresti je v nasprotju s pogodbenimi določili. Dolžnost tožnika je namreč bila, da kompenzira del svoje terjatve in če tega ni storil, ne more zaradi tega naprtiti toženi stranki breme nepravočasnega plačila. Pogodbeni stranki sta tudi enotne cene vezali na srednji tečaj BS na dan 22.11. 1993. V primeru zamude pri plačilu bi moral tožnik upoštevati ta tečaj na dan plačila. Tožnik pa je pri obračunu svoje terjatve upošteval spremembo tečaja in predpisano stopnjo zamudnih obrsti, kar pomeni, da je razlika pri obračunu višja od predpisane stopnje zamudnih obresti, kot posledice nepravočasnega plačila. Pritožnica je predlagala, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Tožena stranka je odgovorila še na odgovor tožeče stranke na njeno pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke. Tožnik je (bil) samostojni obrtnik z obratovalnico M&S inženiring. To je tožnik dokazal z obrtnim dovoljenjem, enako pa je razvidno tudi iz štampiljke, ki jo je uporabljal na vseh, v spis vloženih listinah. Res je, da je na začetku pogodbe (ne pa tudi na koncu) kot pogodbena stranka navedena "M., ki jo zastopa M.S.", vendar taka označba pogodbene stranke ob normalni pozornosti, ki se pričakuje od gospodarskih subjektov pri nastopanju na trgu, tožene stranke ni mogla spraviti v zmoto o tem, s kom sklepa pogodbeno razmerje.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Izhajalo je iz zmotnega prepričanja, da ni potrebno dokazovati dejstev, ki jim nasprotna stranka ne ugovarja. Po določbi 1. odst. 221. člena ZPP ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka priznala pred sodiščem med pravdo. Ne zadostuje, da gre le za neprerekana (neugovarjana) dejstva.

Le če je mogoče iz postopanja stranke zanesljivo sklepati, da dejstva priznava, pride v poštev pravilo iz 1. odst. 221. člena ZPP. Taka so tudi novejša stališča teoretikov (npr.: dr. Lojze Ude, Civilni pravdni postopek in samoupravni sodni postopek, Ljubljana 1980, str.

217; Triva, Beljac, Dika, Građansko parnično procesno pravo, Zagreb, 1986, str. 397).

Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala v vlogi z dne 25.8.1994, v kateri je uveljavljala le , da na strani tožnika ni podana aktivna legitimacija. Zgolj zato, ker je uveljavljala le ta ugovor, še ni mogoče sklepati, da je priznavala ostale trditve tožeče stranke (glede cene, količine in vrste izvedenih del). Pravilneje je sklepati, da se z njimi sploh ni ukvarjala, ker je bila prepričana, da bo uspela že z ugovorom pomanjkanja aktivne legitimacije. Ker se z njimi ni ukvarjala, ji tudi ni mogočle pripisati, da jih je priznala.

Tudi izdani začasna (A5) in končna situacija (A6), ki ju tožena stranka ni podpisala, ne pomenita, da je dokazno breme prešlo na toženo stranko. Izvajalec del je tisti, ki mora v takem primeru dokazati, da je opravil količino del, na katera se situacija nanaša (primerjaj za začasne situacije npr.: Gospodarske pogodbe, Ljubljana, 1993 v redakciji mag. Nine Plavšak, 1. knjiga, str. 240).

Tožeča stranka je v dokaz svojih trditev predložila le eno listino, ki sta jo podpisali obe pogodbeni stranki, tj. pogodbo št. 6/93-P (A3). V njej sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka prevzela izvajanje gradbenih, obrtniških in inštalacijskih del na objektu tožene stranke v L. Pravdni stranki sta se tudi dogovorili za ceno, in sicer za 2.353.313,00 SIT oziroma 31.680,63 DEM. Že iz I.

začasne situacije št. 01/94 (A5), ki je tožena stranka ni podpisala in ki se poleg pogodbe sklicuje tudi na njen aneks, izhaja, da naj bi vrednost del znašala 4.056,853,00 SIT, po obračunu v končni situaciji, ki se prav tako sklicuje na pogodbo in njen aneks, pa 5.963.171,10 SIT. Navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka poravnala glavnico po prvi situaciji, potrjujejo, da sta pravdni stranki medsebojno pogodbeno razmerje dogovorili ne samo s pogodbo, ampak očitno še z aneksom. Vendar pa sodišče prve stopnje na podlagi dokazov, ki jih je izvedlo, ni moglo popolnoma in natančno ugotoviti, kaj sta se pravdni stranki pravzaprav dogovorili, saj tožeča stranka ni predložila aneksa k pogodbi, na podlagi nepodpisanih situaciji pa tudi ni mogoče zanesljivo sklepati, kaj od dogovorjenega je izvajalec del (tožnik) dejansko izpolnil.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podan pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na podlagi določbe 1. odst. 370. člena ZPP je zato sodbo (1. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku pravila o dokazovanju uporabi v zgoraj nakazanem smislu. Če tožeča stranka ne bo predložila vseh potrebnih dokazov za svoje trditve, pa naj uporabi določbo 221. a člena ZPP.

V skladu z določbo 3. odst. l66. člena ZPP je pritožbeno sodišče še sklenilo, da se odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke (za odgovor na pritožbo) pridrži za končno odločbo.

 


Zveza:

ZPP (1977) člen 221, 221/1, 221, 221/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00Njc2MQ==