<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep Cpg 1150/96

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1996:CPG.1150.96
Evidenčna številka:VSL00632
Datum odločbe:01.10.1996
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
Institut:začasna odredba

Jedro

Kupec ne more zavarovati svoje terjatve do prodajalca (znižanje kupnine zaradi napak na blagu) z začasno odredbo s prepovedjo akreditivni banki, da ne sme izvršiti plačila po dokumentarnem akreditivu. V takem primeru ima akreditivna banka v izvršilnem postopku položaj udeleženca in zato pravico do pritožbe zoper sklep o začasni odredbi (s katero ji je sodišče prepovedalo plačati potrdilni in izplačilni banki določen znesek iz potrjenega dokumentarnega akreditiva).

 

Izrek

Pritožbi z dne 14.8.1996 se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se pritožbi z dne 26.7.1996 ugodi, sklep o začasni odredbi razveljavi, predlog za njeno izdajo pa zavrne.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo "ugovor" D d.d. (v nadaljevanju: banka) zoper sklep o začasni odredbi, s katero je banki zaradi zavarovanja upnikove terjatve proti prodajalcu na znižanje kupnine za lesene dele cokel zaradi količinske napake do pravnomočne rešitve pravde prepovedalo plačilo po akreditivu v korist prodajalčeve banke, češ da banka ni dolžnik (ampak dolžnikov dolžnik) in je zato "ugovor" nedovoljen.

Banka se je zoper sklep pravočasno pritožila in predlagala njegovo razveljavitev. Navedla je, da je že od izdaje nepreklicnega dokumentarnega akreditiva neposredno obremenjena za njegov celotni znesek, s čemer je izkazan njen pravni interes za vložitev "ugovora" zoper sklep o začasni odredbi.

Pritožba je utemeljena.

Iz trditev upnika in podatkov v spisu sledi, da je banka po nalogu upnika v korist prodajalca iz Italije odprla nepreklicen dokumentarni akreditiv v višini 330.000.000,00 ITL v zavarovanje plačila kupnine za lesene dele cokel. Upnik trdi, da mu prodajalec ni dobavil dogovorjene količine blaga, zato mu ni dolžan plačati dela kupnine v višini 188.433.500,00 ITL. Če bi bil akreditiv v tem znesku vnovčen, bi torej imel do prodajalca terjatev, v zavarovanje katere predlaga začasno odredbo s prepovedjo plačila banke prodajalčevi italijanski banki. Upnik je v svojem predlogu kot dolžnika, proti kateremu zahteva zavarovanje terjatve, označil prodajalca. Le-ta proti izdani začasni odredbi ni ugovarjal. Pač pa je "ugovor" vložila banka. Ker je bil le-ta zavržen kot nedovoljen, je potrebno glede na njeno pritožbo najprej ugotoviti, kakšen položaj ima banka v tem postopku.

Akreditiv (ki ga v spisu ni in je na njegovo vsebino moč sklepati predvsem iz navedb banke v "ugovoru") je bil očitno odprt v zvezi s prodajno pogodbo. OZ H. kot kupec blaga je v tem primeru torej nalogodajalec, D d.d. akreditivna banka, TD s.r.l. kot prodajalec upravičenec iz akreditiva, Banco AV pa verjetno potrdilna in plačilna banka. Za ugotovitev, v kakšnih medsebojnih razmerjih so navedene pravne osebe, je treba uporabiti določbe o akreditivih, vsebovane v ZOR v 1072. do 1082. členu, zlasti pa Enotna pravila in običaje za dokumentarne akreditive, ki jih je izdala Mednarodna trgovinska zbornica v Parizu in so bila nazadnje revidirana leta 1993, objavljena pa so v Publikaciji MTZ št. 500 (v nadaljevanju: EPO).

Najpomembnejše so določbe 1074. in 1075. člena ZOR ter 3. in 4. člena EPO. Iz njih izhaja, da je akreditiv ločen in neodvisen od pogodbe, na podlagi katere je bil odprt ter da pri poslovanju z dokumentarnim akreditivom stranke poslujejo z dokumenti, ne pa z blagom. To v bistvu pomeni, da mora akreditivna banka (v primeru potrjenega akreditiva pa poleg nje tudi potrdilna banka - glej 9. člen EPO) izpolniti svojo obveznost iz akreditiva, torej upravičencu plačati z akreditivom določen znesek, če ji je upravičenec predložil v akreditivu določene dokumente (1. odst. 1072. člena ZOR in 2. člen EPO). Kakršnihkoli ugovorov iz osnovnega posla (na primer zaradi napak blaga) nima in takih ugovorov nima niti nalogodajalec akreditiva proti njej v zvezi z akreditivnimi razmerji. Razmerja med strankami akreditiva so torej povsem ločena od razmerij med strankama osnovnega posla.

Že glede na opisane določbe o neodvisnosti akreditivnih odnosov od osnovnega posla je jasno, da banka v tem primeru ne more nastopati kot dolžnikov dolžnik, kot jo je obravnavalo sodišče prve stopnje v sklepu o zavrženju njenega "ugovora". Še bolj je to očitno zato, ker ji z začasno odredbo sploh ni prepovedano nekaj plačati dolžniku, ampak drugi banki, ki je sicer res tudi dolžnikova banka, vendar v zvezi z akreditivom v takem posebnem pogodbenem odnosu z banko, da plačilo njej nikakor ne pomeni izpolnitve kakršnekoli obveznosti samemu upravičencu iz akreditiva. Banka torej ni dolžnikov dolžnik.

Glede na opisana pravna razmerja pritožbeno sodišče soglaša s trditvijo banke, da izpodbijani sklep o začasni odredbi globoko posega v njen pravni interes. Nedvomno je namreč v interesu banke, da pravilno, v skladu s predpisi, pravili in običaji izpolnjuje obveznosti iz odprtih dokumentarnih akreditivov; le na tak način se bo lahko obdržala v konkurenci drugih bank na mednarodnem trgu, saj v nasprotnem primeru kmalu ne bo več našla novih komitentov. Zato ji je treba dati možnost udeležbe v tem postopku zavarovanja. Za take primere pozna ZIP institut udeleženca, to je osebe, ki v postopku zavarovanja uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist, pa ni stranka v postopku (5. točka 15. člena ZIP).

Pravno korist je v postopku mogoče uveljavljati samo pod pogojem, da se ga oseba, ki jo uveljavlja, lahko udeleži - na primer z vložitvijo pravnega sredstva zoper sodno odločbo, s katero je njena pravna korist prizadeta. Pravni sredstvi v postopku zavarovanja sta pritožba in ugovor (8. člen v zvezi z 244. členom ZIP). Dolžnikovo pravno sredstvo zoper sklep o začasni odredbi (torej sklep, s katerim je ugodeno predlogu za njeno izdajo) je ugovor (glej 2. odst. 8. člena in 48. člen v zvezi z 244. členom ZIP). Enako pravno sredstvo ima po 1. odst. 56. člena v zvezi z 244. členom ZIP tudi tretji, ki trdi, da ima glede predmeta začasne odredbe tako pravico, ki preprečuje začasno odredbo (take pravice banka ne zatrjuje, zato ni "tretji" v smislu navedene določbe ZIP). V vseh ostalih primerih je zoper sklep, izdan v postopku zavarovanja na prvi stopnji, dovoljena pritožba (1. odst. 8. člena v zvezi z 244. členom ZIP). To pomeni, da ima banka kot udeleženec tega postopka zavarovanja zoper sklep o izdaji začasne odredbe pravico do pritožbe. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo napačno, ko je njen "ugovor" zavrglo kot nedovoljenega. Moralo bi ga obravnavati kot pritožbo in zadevo odstopiti sodišču druge stopnje, da o njej vsebinsko odloči.

S predlagano začasno odredbo terjatve, kakršno naj bi imel upnik po do sedaj navedenih dejstvih ter predloženih dokazih proti prodajalcu, ni dopustno zavarovati že zaradi opisane abstraktnosti akreditiva glede na prodajno pogodbo in bi bila prepoved plačila po akreditivu v nasprotju s temeljnimi določbami predpisov ter pravil in običajev o poslovanju z dokumentarnimi akreditivi. Z njo bi bilo torej na nedopusten način poseženo v pravno korist banke. Taka začasna odredba proti banki bi bila lahko utemeljena samo, če bi upnik izkazal obstoj vseh pogojev za začasno odredbo v zavarovanje kakšne terjatve v zvezi s pogodbo o dokumentarnem akreditivu, najprej seveda verjetnost obstoja kake terjatve iz tega naslova proti banki (1. odst.

265. člena oziroma 1. odst. 267. člena ZIP). Česa takega pa iz njegovih trditev ni mogoče niti slutiti.

Pritožbeno sodišče je tako prišlo do zaključka, da predlog za začasno odredbo, kakršnega je vložil upnik, materialnopravno ni utemeljen.

Zato je na podlagi določbe 3. točke 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP izpodbijani sklep o zavrženju pritožbe spremenilo tako, da je pritožbi banke kot udeleženca postopka ugodilo in razveljavilo sklep o začasni odredbi ter predlog za njeno izdajo zavrnilo.

 


Zveza:

ZOR člen 1072, 1072/1, 1074, 1075, 1072, 1072/1, 1074, 1075. ZIP člen 8, 8/1, 8/2, 15, 15-5, 48, 8, 8/1, 8/2, 15, 15-5, 48.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00Njc1Nw==