VSL sklep Cpg 1312/95

Jedro

Če v primeru nabavne komisije komisionar (v svojem imenu in za račun komitenta) sklene s tretjim kot prodajalcem prodajno pogodbo, mora kupnino plačati komisionar, ne pa komitent.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 2.c ter 3. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba v 2.a in 2.b točki izreka potrdi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo takole: "1. Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini zamudnih obresti, obračunanih od zneska 50.725.200,00 ITL za čas od 23.3.1990 do 31.12.1990 po 15% obrestni meri, ki bo ob končni delitvi obračunan v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila.

2. Modificiran tožbeni zahtevek tožeče stranke se v preostalem delu glede ugotovitve obstoja prerekane terjatve v višini: a. zamudnih obresti od zneska 50.725.200,00 ITL za čas od 5.1.1990 do 22.3.1990 po 15% obrestni meri; b. zamudnih obresti od zneska 7.615.000,00 ITL za čas od 1.1.1991 dalje do plačila po obrestni meri kot jo Nova Ljubljanska banka obračunava za vezana devizna sredstva - ITL za čas nad eno leto; c. 72.990.698,00 ITL z zamudnimi obrestmi kot jih Nova Ljubljanska banka obračunava za vezana devizna sredstva - ITL za čas nad eno leto, zavrne.

3. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka." Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stranja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje. Navedla je, da je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v obravnavanem poslu nastopala kot komisionar, zaradi česar tožeči stranki kot prodajalcu ni dolžna plačati kupnine, zmotno. Na to kaže že dejstvo, da ji je stečajni upravitelj v enakem primeru priznal terjatev po drugem računu.

Komitent tožene stranke kot končni prevzemnik blaga tožeči stranki le-tega ni plačal, ampak ga je plačal toženi stranki.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Tožeča stranka v pritožbi ni povsem jasno navedla, v katerem delu izpodbija prvostopno sodbo. Pritožbeno sodišče jo je zato v skladu z določbo 1. odst. 365. člena ZPP preizkusilo v tistem delu, glede katerega tožeča stranka v sporu ni zmagala, to je v 2. in 3. točki izreka.

Pritožba je delno utemeljena, kolikor napada odločitev v 2.c in v posledici tega v 3. točki izreka napadene sodbe. Glede tega posla je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožeča stranka prodajalec blaga in da je bilo blago dobavljeno naravnost Marčanki iz Pule. Nobenega dvoma ni tudi glede tega, da je pri poslu sodelovala tožena stranka, ki ji je tožeča stranka za dobavljeno blago izstavila račun in na njem označila "za Marčanko". Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da so med vsemi tremi omenjenimi družbami (tožečo stranko, toženo stranko in Marčanko iz Pule) obstajala neka pravna razmerja. O tem, kakšna je bila pravna narava teh razmerij, pa je v obrazložitvi sodbe nekaj protislovij. Tako sodba navaja, da je bila kupec blaga Marčanka, ne pa tožena stranka (zadnji odstavek na peti strani in tretji odstavek na šesti strani sodbe), obenem pa, da je prodajno pogodbo s tožečo stranko sklenila tožena stranka v svojem imenu za račun Marčanke iz Pule (drugi odstavek na šesti strani sodbe). Če je namreč tožena stranka prodajno pogodbo s tožečo stranko sklenila v svojem imenu, je prav ona kupec blaga, čeprav je bila pogodba sklenjena za račun Marčanke iz Pule. To je obenem tudi ena od temeljnih značilnosti pogodbe o komisiji po 1. odst. 771. člena ZOR: komisionar sklepa pogodbe s tretjimi v svojem imenu, le za račun komitenta. Iz tega sledi, da je prav komisionar zavezan s pogodbami, ki jih sklene za komitenta, ne pa komitent; ta ima pravico od komisionarja zahtevati, da mu izroči vse, kar je prejel iz posla, ki ga je zanj opravil (2. odst. 780. člena ZOR). To svojo obveznost pa komisionar v primeru takoimenovne nabavne komisije seveda lahko izpolni tudi tako, da prodajalec blago, ki ga je od njega za komitenta kupil komisionar, po komisionarjevem nalogu dobavi neposredno komitentu. To pa ne pomeni, da mora prodajalcu blago plačati komitent, saj med njima ni bila sklenjena nobena pogodba.

Plačati ga mora komisionar kot kupec, temu pa mora te stroške komitent povrniti (1. odst. 784. člena ZOR). Dejstvo, da je blago dobavljeno neposredno komitentu, zato ne kaže na to, da je bila prodajna pogodba sklenjena med njim in prodajalcem in so razlogi sodbe o tem, da tožena stranka na blagu ni pridobila lastninske pravice, kar naj bi kazalo na to, da ni kupec blaga po 1. odst. 454. člena ZOR, nepravilni. Na to končno kaže tudi dejstvo, da je tožena stranka tožeči priznala terjatev po drugem računu, ko je šlo očitno za enako navedbo, da ji zaračunava blago "za Marčanko" in ni sporno, da je bilo le-tej blago tudi neposredno dobavljeno.

Iz razlogov napadene sodbe je torej mogoče skoraj zanesljivo zaključiti, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožena stranka v spornem poslu nastopala kot komisionar pri nakupu blaga pri tožeči stranki za komitenta Marčanko iz Pule. Napravilo pa je napačen materialnopravni zaključek, da bi bil komisionar dolžan plačati tretjemu kupnino samo, če bi bilo to posebej dogovorjeno.

Komisionarjeva dolžnost plačila namreč izhaja že iz njegovega pravnega položaja, da s tretjim sklene prodajno pogodbo kot kupec v svojem imenu. Če temu v obravnavanem primeru ni bilo tako, potem ne gre za komisijsko pogodbo, ampak za kakšen drug posel. To skoraj gotovo ni posredovanje, kot je sodišče prve stopnje zapisalo v zadnjem odstavku na peti strani sodbe (primerjaj 813. člen ZOR). Z drugimi možnostmi (na primer pooblastilo za zastopanje po 89. členu ZOR ali naročilo po 1. odst. 749. člena ZOR za izvedbo uvoznih formalnosti) se sodišče prve stopnje zaradi napačnega stališča, da tožena stranka kot komisionar v razmerju s tožečo stranko kot prodajalcem blaga ni kupec, ni ukvarjalo. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odst. 370. člena ZPP sodbo v tem delu (v posledici tega pa tudi glede odločbe o pravdnih stroških) razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje bolj natančno ugotoviti, ali je tožena stranka nastopala v obravnavanem poslu kot komisionar Marčanke iz Pule ali v kakšni drugi vlogi. Od tega je namreč odvisna odločitev o tožbenem zahtevku na plačilo kupnine. Če o tem med navedenima pravnima osebama ni nobene pisne pogodbe, naj zasliši priče, na primer direktorja Marčanke Bastijanića ali stranke, upošteva pa lahko tudi trditev tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je verjetno nastopala kot komisionar.

Glede zavrnitve tožbenega zahtevka iz 2.a in 2.b točke izreka prvostopne sodbe tožeča stranka pritožbe ni obrazložila. Zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu preizkusilo glede razlogov, na katere po 2. odst. 365. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da nobeden od teh dveh razlogov ni podan. Zato je po določbi 368. člena ZPP v tem obsegu pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1051/1999
• VSL sodba I Cpg 319/2000
• Sodba III Ips 63/97