VSL sklep I Cp 1005/95
| Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
|---|---|
| Oddelek: | Civilni oddelek |
| ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:1995:I.CP.1005.95 |
| Evidenčna številka: | VSL41241 |
| Datum odločbe: | 11.10.1995 |
| Področje: | stanovanjsko pravo |
| Institut: | stanovanje |
Jedro
Pri oceni, ali gre v posameznem primeru za stanovanje, je treba upoštevati zlasti tudi uporabo prostorov (posebej še, če je trajala dalj časa) namen in stanovanjske razmere kraja. Ta kriterija, ki ju je vpeljala sodna praksa zato relativizirata pogoja, da morajo biti prostori praviloma gradbena celota in da morajo imeti poseben vhod.
Izrek
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
Obrazložitev
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da mora tožena stranka tožnici prodati stanovanje v Š. v skladu z določbami Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št. 18/91 in 21/94 - v nadaljevanju SZ) o privatizaciji stanovanj.
Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje tožnica in predlaga razveljavitev. Zatrjuje, da je bila ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju. V njem je prebivala s 4-člansko družino 11 let. Po uveljavitvi SZ je vložila vlogo za dodelitev socialnega stanovanja. Vlogi je bilo ugodeno, vendar izselitev iz spornega stanovanja in preselitev v socialno stanovanje še ne pomeni izgube pravice do odkupa stanovanja. Tožnica je z dolgoletnim bivanjem v spornem stanovanju dokazala, da je le-to uporabljala za trajno bivanje. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ti prostori, ki obsegajo sobo in kuhinjo s souporabo kopalnice in sanitarij, niso stanovanje ter da so namenjeni le za začasno prebivanje. Iz stanovanjske pogodbe z dne 21.5.1981 izhaja, da je pogodba sklenjena za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazna predloga za ocenitev stanovanja z izvedencem gradbene stroke, ki bi ocenil sporno stanovanje po določbah pravilnika o merilih in načinu ugotavljanja vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja. Zaradi te opustitve tožnica ni mogla določno oblikovati tožbenega zahtevka.
Pritožba je utemeljena.
Za odločanje o tožbenem zahtevku je odločilnega pomena predsvem, ali je imela tožnica ob uveljavitvi SZ na spornih prostorih oz.
stanovanju stanovanjsko pravico. To pa je odvisno od tega, ali predstavljajo sporni prostori stanovanje po kriterijih, ki jih je določal 1. odst. 4. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS št. 35/82 in 14/94). Po tej določbi se je za stanovanje štela skupina prostorov, namenjenih za stanovanje, ki so praviloma gradbena celota in imajo poseben vhod. Pri oceni, ali gre v posameznem primeru za stanovanje, pa je treba upoštevati zlasti tudi uporabo prostorov (posebej še, če je trajala dalj časa), namen in stanovanjske razmere kraja. Ta kriterija, ki ju je vpeljala sodna praksa zato relativizirata pogoja, da morajo biti prostori praviloma gradbena celota in da morajo imeti poseben vhod. To v konkretnem primeru pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje poleg same razporeditve in gradbene zasnove prostorov (o čemer bi se najbolje prepričalo neposredno z ogledom, ne pa posredno - z zaslišanjem prič) ugotoviti zlasti, koliko časa je tožnica uporabljala sporne prostore, za kakšen namen in na podlagi česa. Ob zaslišanju priče M.P. in tožnice kot stranke bi v tem pogledu marsikaj povedala zlasti stanovanjska pogodba z dne 21.5.1981 med tožnico in toženo stranko, ki jo je sodišče prve stopnje sicer prebralo (oz. "vpogledalo"), ni pa je dokazno ocenilo. Dejansko stanje je torej nepopolno ugotovljeno in pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 370. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).
Napotki za nadaljnje delo so dani že v prejšnjem odstavku. Sodišče prve stopnje bo moralo opraviti ogled spornih prostorov ter oceniti stanovanjsko pogodbo z dne 21.5.1981, prav tako pa tudi izpovedbi tožnice in priče M.P. v delih, ki se nanašajo na čas, način in podlago uporabe spornih prostorov. Kar zadeva pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti cenilca, tako da bi na podlagi njegove cenitve tožnica lahko oblikovala določen zahtevek, pa velja reči, da sodišče ne izvaja informativnih dokazov (t.j. dokazov, na podlagi katerih bi stranke postavile svoje trditve in zahtevke).
Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 166. čl.
ZPP.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009
