<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep Cpg 1734/93

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1994:CPG.1734.93
Evidenčna številka:VSL00463
Datum odločbe:14.12.1994
Področje:obligacijsko pravo
Institut:subrogacija

Jedro

Kadar tožnik svoj zahtevek temelji na izpolnitvi s subrogacijo po dogovoru z upnikom, mora dokazati, da je bil tak dogovor sklenjen in da je izpolnitev tuje, torej toženčeve obveznosti tudi izvršil.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v tretjem in četrtem odstavku izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu, to je v drugem odstavku izreka, sodba sodišča prve stopnje potrdi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v delu, v katerem je tožeča stranka umaknila tožbo, s sklepom razveljavilo sklep o izvršbi glede plačila dela glavnice, obresti in izvršilnih stroškov (1. odst. izreka odločbe). V ostalem delu je sklep o izvršbi s sodbo razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 635.263,40 SIT z zamudnimi obrestmi (2. odst. izreka odločbe).

Zavrnilo je tudi med pravdo postavljeni tožbeni zahtevek na plačilo zneskov 636.220,80 SIT in 1.447.888,70 SIT z zamudnimi obrestmi (3. odst. izreka odločbe). Končno je odločilo, da mora tožeča stranka toženi povrniti za 224.234,00 SIT pravdnih stroškov (4. odst. izreka odločbe v zvezi s popravnim sklepom).

Zoper sodbo (2. in 3. odst. izreka odločbe), vključno z odločbo o pravdnih stroških (4. odst. izreka odločbe v zvezi s popravnim sklepom) se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala njeno spremembo ali razveljavitev. Navedla je, da so številne navedbe v obrazložitvi sodbe v nasprotju same s sabo. Meni, da je navedba v razlogih sodbe, da tožeča stranka ni natančno določila temelja svojega razširjenega tožbenega zahtevka na plačilo 636.220,80 SIT in 1.447.888,70 SIT, napačna. Tožeča stranka je glede tega zahtevka podala obširne navedbe in jih tudi podprla z dokazi. Pri tem izrecno trdi, da je predložila dokaz, iz katerega izhaja, da je I. na podlagi pogodbe o izpolnitvi s subrogacijo plačala dobavljeno ureo, ki bi jo morala plačati tožena stranka, ki tega ni storila. Nato ponovno natančno opisuje potek poslov v zvezi s tema dvema plačiloma.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi ni navedla, zakaj naj bi bilo z izpodbijano sodbo napačno odločeno o tožbenem zahtevku na plačilo 635.263,10 SIT, zavrnjenim v 2. odst. izreka prvostopne odločbe. O tej odločitvi ne trdi, da bi temeljila na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Zato je sodišče druge stopnje sodbo prve stopnje v tem delu preizkusilo le po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP), torej zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da ima sodba o odločitvi o tem delu zahtevka zelo jasne in razumljive razloge in torej ni podana niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki niti kakšna druga bistvena kršitev procesnih določb iz 2. odst. 354. člena ZPP. Glede na dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pri tej odločitvi tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 368. člena ZPP v tem delu zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v tem obsegu (torej v odločitvi, vsebovani v 2. odst. izreka) potrdilo napadeno sodbo.

Pač pa ima pritožba prav, ko opozarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno oziroma popolnoma ugotovilo dejanskega stanja, da bi lahko pravilno odločilo o tožbenem zahtevku iz 3. odst. izreka prvostopne odločbe. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji dovolj jasno navedla, da ta tožbeni zahtevek temelji na izpolnitvi s subrogacijo (glej 299. člen ZOR). Trdila je namreč (in pri tem vztraja tudi v pritožbi), da je po dogovoru z upnikom I. le-temu izpolnila obveznost plačila za dobavljeno ureo, ki bi jo morala izpolniti tožena stranka, zaradi česar je ta terjatev prešla nanjo. Ob tako zatrjevani dejanski in pravni podlagi tožbenega zahtevka mora tožeča stranka dokazati tak dogovor z upnikom (1. odst. 299. člena ZOR) in seveda dejstvo, da je nato toženkin dolg tudi plačala, ker šele v trenutku izpolnitve pride do subrogacije (3. odst. 299. člena ZOR). Povsem nepomembno pa je, ali je morda tožeča stranka isto ureo s pobotom poravnala tudi toženi stranki, o čemer je bilo prav tako govora v tej pravdi.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da tožeča stranka ni predložila dokazov o tem, da je plačala upniku kakršenkoli znesek na podlagi zatrjevanega dogovora z njim. Pri tem je ocenilo samo listine v prilogah B43-46 (ki jih je predložila tožeča stranka).

Verjetno pa je pri tem spregledalo druge listine, ki jih je že v postopku na prvi stopnji, s pritožbo pa ponovno predložila tožeča stranka in ki se očitno nanašajo prav na sporni terjatvi (glej priloge A124-133). Brez ocene teh dokazov pa o tem delu tožbenega zahtevka ni mogoče pravilno odločiti. Iz tega razloga je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in je moralo sodišče druge stopnje na podlagi določbe 1. odst. 370. člena ZPP pritožbi v tem delu ugoditi ter izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. V posledici tega je moralo razveljaviti tudi odločbo o pravdnih stroških, o katerih bo v celoti, vključno s pritožbenimi stroški, odločeno s končno odločbo (4. odst. 166. člena ZPP).

 


Zveza:

ZOR člen 299, 299/1, 299/3, 299, 299/1, 299/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00NjA0MQ==