VSL sklep Cpg 1137/94

Jedro

Dalj časa trajajoče pomanjkanje sredstev na žiro računu dolžnika, ki se odraža v blokadi žiro računa, sama po sebi ne predstavlja insolventnosti v smislu ZPPSL, zato se za presojo, ali je podan stečajni razlog insolventnosti, upoštevajo tudi druga dolžnikova sredstva, ki jih je mogoče hitro in enostavno vnovčiti (likvidna sredstva) ali ustvariti pri poslovanju.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika S. za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom A., ker je zaključilo, da predlagatelj ni izkazal, da pri dolžniku obstoji razlog za začetek stečaja.

Proti taki odločitvi je upnik pravočasno vložil pritožbo. Sklep izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sklepa tako, da se nad dolžnikom začne stečajni postopek. Zatrjuje, da je z obrazcem BON 1 in BON 2 izkazal, da obstoji stečajni razlog insolventnosti (2. člen ZPPSL) in tudi to, da dolžnik nima zadostnih denarnih sredstev za poravnavo upnikovih terjatev. Za začetek stečajnega postopka je dovolj, da je izkazan eden od v zakonu navedenih pogojev in ne da sta kumulativno izpolnjena oba pogoja.

Upnik je nesporno dokazal, da je dolžnik insolventen, saj je trajno, že več kot 1000 dni, nesposoben poravnavati svoje obveznosti. Sodišče ni ugotovilo, da je dolžnik postal solventen, kar je razlog za zavrnitev predloga za uvedbo stečaja. Zaradi insolventnosti dolžnik s tretjimi posluje le preko podjetij, ki jih je sam ustanovil. Od insolventnosti je treba ločiti prezadolženost. Upnik v predlogu ni zatrjeval dolžnikove prezadolženosti. Tako ugotavljanje je izvedlo sodišče samo in je bilo to ugotavljanje nepotrebno, saj je bilo na podlagi predloženih dokazov izkazano, da je dolžnik trajno insolventen. Sodišče je zato zmotno ugotovilo, da ni izkazan stečajni razlog. Ugotovitev sodišča, da obstoji možnost, da bi dolžnik prostovoljno plačal obveznosti, je nepravilna in tudi sicer ne more predstavljati razloga za zavrnitev predloga za začetek stečajnega postopka. Razlog za zavrnitev je le ugotovitev, da je postal dolžnik solventen (3. odst. 94. člena ZPPSL). Mnenje sodišča, da obstoji možnost, da bi dolžnik postal sposoben redno izvrševati svoje obveznosti, nimajo podlage v realnem stanju. Vprašljivo je tudi mnenje sodišča, da bi dolžnik s prodajo nepremičnin poravnal obveznosti. Nevzdržno je stališče sodišča, da naj bi upnik najprej vložil izvršilni predlog v izvršilnem postopku. Tega upnik po sedaj veljavnem zakonu ni dolžan storiti pred vložitvijo predloga za uvedbo stečaja. Nepomembni so tudi razlogi zakaj upnik tega ni storil.

Pritožba je utemeljena.

Novi Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS 67/93) - ZPPSL je uvedel dva stečajna razloga in sicer insolventnost in prezadolženost (1. odst. 2. člena ZPPSL). Upnik je svoj predlog za uvedbo stečaja nad dolžnikom A. temeljil na trditvi, da je podan stečajni razlog insolventnosti. Izkazal je tudi verjetnost, da obstoji zatrjevani stečajni razlog, saj je predložil dokazilo, da je bil dolžnik ob vložitvi predloga že 952 dni neprekinjeno blokiran.

Dolgotrajen zastoj v plačilu, ki kaže, da dolžnik nima denarnih sredstev za promptno plačilo dospelih obveznosti, prav gotovo kaže na to, da gre pri dolžniku verjetno tudi za insolventnost v smislu ZPPSL. Predlagatelj pa ni bil dolžan dokazati, da zatrjevani stečajni razlog res obstoji. To mora oceniti in ugotoviti sodišče, če dolžnik ugovarja zoper upnikov predlog in zatrjuje, da stečajni razlog pri njem ni podan (3. odst. 92. člena ZPPSL).

Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da sodišče prve stopnje meni, da gre pri obeh stečajnih razlogih - tako pri insolventnosti kot tudi pri prezadolženosti - za presojo izgledov oz. možnosti upnikov, da pridejo do poplačila svojih terjatev. Sodišče druge stopnje se sicer strinja, da gre pri obeh stečajnih razlogih res za takšno oceno, vendar pa je med obema stečajnima razlogoma določena razlika. Insolventnost je ZPPSL opredelil kot dalj časa trajajočo plačilno nesposobnost dolžnika. Za prezadolženost pa gre takrat, kadar dolžnikovi dolgovi presegajo vse dolžnikovo premoženje. V teoriji in praksi se insolventnost definira kot dejanska in dalj časa trajajoča nesposobnost dolžnika, da poravna dospele denarne obveznosti oz. gre za insolventnost takrat, kadar nima dolžnik sredstev za poravnavo vseh dospelih obveznosti. Praviloma insolventnost in prezadolženost sovpadata, toda možno je, da pri določenjem dolžniku gre za prezadolženost pa vendar ni insolventen in obratno.

Ne v ZPPSL ne v kakšnem drugem predpisu ni opore za zaključek, da je insolventnost podana že takrat, če dolžniku dalj časa primanjkuje sredstev na žiro računu za poplačilo dospelih obveznosti. Dalj časa trajajoče pomanjkanje sredstev na žiro računu je le eden od elementov, ki kažejo na to, da pri določenem dolžniku gre lahko tudi za insolventnost. Denarne obveznosti se namreč plačujejo z denarjem.

In prav gotovo je dolgo časa trajajoča neprekinjena blokada žiro računa močan pokazatelj neugodnega finančnega stanja dolžnika, ni pa edini pokazatelj dolžnikove insolventnosti oz. ni sinonim za dolžnikovo insolventnost. Da po ZPPSL dalj časa trajajoče pomanjkanje sredstev na žiro računu, ki se odraža v blokadi žiro računa, sama po sebi še ne predstavlja insolventnosti v smislu ZPPSL, izhaja tudi iz določbe zakona samega in sicer iz 3. odst. 92. člena ZPPSL. Ta določba v ZPPSL ne bi bila potrebna, če bi imel zakonodajalec v mislih, da insolventnost kot stečajni razlog predstavlja že dalj časa trajajoče pomanjkanje denarnih sredstev na žiro računu. Sodišče druge stopnje se zato strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je za presojo dolžnikove plačilne sposobnosti treba upoštevati tudi druga dolžnikova sredstva in ne samo denarna sredstva. Ne strinja pa se sodišče druge stopnje s stališčem sodišča prve stopnje, da je dolžnik plačilno sposoben oz. da pri njem ni podan stečajni razlog insolventnosti, če njegovo premoženje, na katerega je mogoče seči s singularno izvršbo, presega njegove obveznosti in da stečajni razlog insolventnosti ni podan, če je mogoče dospele terjatve izterjati s singularnimi izvršbami. Stečajni zakon je jasno opredelil, da gre za insolventnost takrat, kadar je dolžnik dalj časa plačilno nesposoben.

Za oceno, ali je podan ta stečajni razlog, zato ni odločilno vprašanje, ali ima dolžnik dovolj kakršnihkoli sredstev, iz katerih bi se lahko upniki poplačali prostovoljno ali s singularno izvršbo.

Za presojo dolžnikove solventnosti oz. insolventnosti je pomembno, ali ima dolžnik dovolj takih prostih sredstev, ki jih je mogoče hitro in enostavno vnovčiti (likvidnih sredstev) ali pridobiti iz poslovanja in z njimi poplačati dospele denarne obveznosti. Pri tem za oceno, ali je pri dolžniku podan stečajni razlog insolventnosti tudi ni pomembno, ali je predlagatelj edini izmed upnikov, ki je predlagal uvedbo stečajnega postopka, kakor tudi ne, ali je pred vložitvijo predloga za uvedbo stečaja poiskusil doseči poplačilo svoje terjatve s singularno izvršbo in zakaj ne.

V konkretnem primeru je predlagatelj izkazal vse procesne predpostavke za uvedbo stečajnega postopka (3. odst. 90. člena in 91. člen ZPPSL), zato bi moralo sodišče prve stopnje na dolžnikov ugovor ugotoviti, ali je podan zatrjevani stečajni razlog insolventnosti, pri čemer ni odločilna ocena možnosti poplačila le upnikove terjatve, pač pa bi moralo sodišče oceniti celotno ekonomsko-finančno stanje dolžnika in s tem njegovo sposobnost, da v kratkem času poplača dospele denarne terjatve vseh upnikov in ne le predlagateljeve terjatve.

Sodišče prve stopnje v tej smeri dolžnikovega ekonomsko-finančnega stanja ni ocenjevalo, in zato v izpodbijanem sklepu ni navedlo odločilnih dejstev za takšno presojo dolžnikovega stanja oz. za presojo, ali je podan stečajni razlog insolventnosti, zato je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo in mu zadevo vrnilo v nov postopek (3. tč. 380. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 1906/99
• VSL sklep II Cpg 340/2001
• VSL sklep III Cpg 52/2003