VSL sklep Cpg 1286/93

Jedro

V pobot upnikovi terjatvi je porok uveljavljal terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti upnika, ker le-ta ni prijavil terjatve v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika in ker upnik poroka ni obvestil, da glavni dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba (1. in 3. točka izreka) razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi z dne 13.9.1991 v veljavi za 41.680,00 SIT z zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški. Naložilo je toženi stranki, da mora povrniti tožeči stranki 35.400,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov.

Zavrnilo pa je zahtevek za plačilo zamudnih obresti od vtoževane glavnice za čas od 16.2.1991 do 27.9.1991. Tožeča stranka se proti zavrnilnemu delu sodbe ni pritožila.

Tožena stranka pa je pravočasno vložila pritožbo proti obsodilnemu delu sodbe. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ocenilo ugovorov tožene stranke in predlaganih dokazov. V pritožbi ponavlja, da ni bila v poslovnem odnosu s tožečo stranko, pač pa le z Z. Ž., s katero je bila v pravnem razmerju tožeča stranka. Razmerje med tožečo stranko in Z. Ž. se nanaša na delo, vsebovano v računu 90/1, katero pa je tožena stranka v celoti poravnala. Fax z dne 12.11.1990 se nanaša na ta dela. Ponavlja trditve, da tožeča stranka tožene stranke ni obvestila, da ji Z. Ž.

obveznosti ni plačala, tožeča stranka toženi stranki ni izstavila računa oziroma zahtevala izpolnitve, zato je odgovorna, da je tožena stranka obveznost plačala Z. Ž. Zmoten je zaključek sodišča, da je tožeča stranka dokazala obstoj terjatve. Tožeča stranka ni ravnala skladno s 1007. členom ZOR, tožena stranka je zato oškodovana v višini priznane in izplačane terjatve v stečajnem postopku, saj ne more več zahtevati povračila od glavnega dolžnika. Glavna razdelitev je bila opravljena. Zato je tožena stranka podala eventualni pobotni ugovor iz naslova povračila škode v enaki višini, kot je vtoževana terjatev.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je vložila odgovor na pritožbo in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov, določenih v 1. odstavku 467. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 502. člena ZPP. Pri tem je prišlo do zaključka, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ima izjava tožene stranke, vsebovana v faxu z dne 12.11.1990 (priloga 2A) vse elemente poroštvene pogodbe oziroma izjave (997. člen ZOR). Zato ne drži pritožbena trditev, da tožeča in tožena stranka nista bili v poslovnem razmerju. Pritožnica pa utemeljeno opozarja, da je vložila v tem sporu pobotni ugovor za primer, da bi sodišče ugotovilo, da terjatev tožeče stranke obstoji (glej pripravljalno vlogo z dne 11.12.1993 in z dne 15.3.1993). Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da terjatev tožeče stranke do tožene stranke na podlagi prej citirane listine obstoji, bi moralo z izpodbijano sodbo odločiti tudi o pobotnem ugovoru tožene stranke. Sodišče pa o tem ugovoru ni odločilo niti v izreku izpodbijane sodbe (3. odstavek 338. člena ZPP) pa tudi v obrazložitvi nima razlogov o v pobot ugovarjanem zahtevku tožene stranke oziroma obrazložitev vsebuje le pavšalen zaključek, da tožena stranka ni zatrjevala vseh elementov škode, pri čemer ni v ničemer obrazložilo, katerih elementov škode tožena stranka ni zatrjevala. Zato izpodbijane sodbe glede v pobot ugovarjane terjatve ni mogoče preizkusiti (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP).

Tožena stranka je uveljavljala odškodninsko odgovornost tožeče stranke do višine vtoževane terjatve po dveh podlagah. Zatrjevala je, da bi tožeča stranka morala terjatev prijaviti v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom Z. Ž., da je ni prijavila in da je zato tožena stranka utrpela škodo. Poleg tega je zatrjevala, da tožeča stranka tožene stranke ni obvestila o tem, da glavni dolžnik Z. Ž. tožeči stranki obveznosti ni plačal in da je zato tožena stranka, ker ni bila o tem obveščena, to obveznost plačala po končnem obračunu - fakturi št. 90/1 - Z. Ž. (glej pripravljalno vlogo z dne 11.2.1993 in 15.3.1993). S temi trditvami je tožena stranka zatrjevala odškodninsko podlago po 1007. členu ZOR in po 1010. členu ZOR.

Sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi o nobeni od teh dveh podlag ni navedlo razlogov oziroma je celo zmotno zaključilo, da okoliščina, da je glavni dolžnik Z. Ž. prišel v stečaj in eventuelna neprijava terjatve upnika v stečajnem postopku v tem sporu sploh ni pomembna oziroma odločilna. Upnikova opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika in opustitev obvestila poroka o tej okoliščini ima lahko za posledico odškodninsko odgovornost upnika vsaj do višine terjatve, ki bi bila upniku izplačana v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom, odvisno seveda od konkretnih okoliščin konketnega primera. Zato je to vprašanje odločilno za pravilno odločitev o obstoju v pobot ugovarjane odškodninske terjatve. Sodišče prve stopnje pa nadaljnjih trditev tožene stranke, da je tožeča stranka ni obvestila o tem, da ji glavni dolžnik Z. Ž. ni plačal obveznosti do 20.11.1990 in da ni prejela vtoževane fakture, zaradi česar je ista dela plačala Z. Ž. ob plačilu končne situacije po računu št. 90/1, očitno ni pravilno razumelo, saj je v izpodbijani sodbi te trditve tožene stranke le omenilo, ni pa o njih zavzelo določenega stališča. S temi trditvami je tožena stranka uveljavljala še eno odškodninsko podlago za svojo v pobot ugovarjano terjatev in sicer po 1010. členu ZOR, ko je trdila, da če bi bila obveščena o neplačilu obveznosti glavnega dolžnika (obveščena pa ni bila posebej, niti ni prejela fakture), ne bi ob plačilu končne situacije (računa št. 90/1) Z. Ž. plačala teh del. Sodišče prve stopnje bi moralo tudi te trditve tožene stranke obravnavati s prej navedene plati, saj so odločilne za ugotovitev obstoja v pobot ugovarjane terjatve tožene stranke.

Iz vseh navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo po 1. odstavku 369. člena ZPP razveljavilo, ker je odločitev o tožbenem zahtevku odvisna od odločitve o obstoju v pobot ugovarjane terjatve in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 166. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cpg 203/2005
• VSL sklep III Cp 2789/2005
• VSL sodba I Cp 974/2000