VSL sklep I Cp 1066/2009

Jedro

SPZ je opustil konstrukcijo posesti pravice, zato njeno varstvo ni več mogoče. Možno je le varstvo dejanskega posestnega položaja, ki opravičuje tistega, ki na delu tuje nepremičnine izvršuje dejansko oblast, do posestnega varstva.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni:

- v prvem odstavku 2. točke izreka tako, da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne,

- v 3. točki tako, da se ta glasi: "Toženi stranki sta dolžni vzpostaviti prejšnje stanje, tako da v roku 8 dni odstranita nasuto zemljo in teren zemljišča parc. št. 815 k.o. S. utrdita in izravnata na raven, kot je bila pred motilnim dejanjem, tako da ne bo zemljene grbine, ki bi ovirala vožnjo z osebnim vozilom do tožnikovega vinograda."

- v 4. točki pa tako, da sta toženi stranki dolžni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.149,50 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da sta toženca motila tožnika v njegovi posesti vožnje in hoje po parc. št. 815 k. o. S. s tem, da sta na to zemljišče nasula debelo plast neutrjene zemlje, s katero sta toliko dvignila teren, da je vožnja z osebnim avtomobilom preko te parcele na tožnikove parcele št. 777/8, 777/2, 777/7, 786/5 in 788 vse k.o. S., zaradi neutrjenega terena in zemljene grbine ovirana in onemogočena. Odločilo je še, da se toženima strankama prepoveduje, da v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji posegata v tožnikovo posest pravice vožnje in hoje po parc. št. 815 k.o. S. in da sta dolžna vzpostaviti prejšnje stanje, tako da odstranita nasuto zemljo in teren zemljišča parc. št. 815 k.o. S. utrdita in izravnata na raven, kot je bila pred motilnim dejanjem, tako da ne bo zemljene grbine, ki bi ovirala vožnjo s katerimkoli vozilom. Tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta toženca motila tožnika v mirni posesti parc. št. 788 k.o. S., na katero sta ob robu nasula zemljo in dvignila teren, tožbeni zahtevek v delu, s katerim je tožnik zahteval od tožencev, da odstranita nasuto zemljo z navedene parcele ter tožbeni zahtevek, ki se nanaša na denarno kazen je sodišče prve stopnje zavrnilo. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da sta toženi stranki dolžni povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 2.299,02 EUR.

Tožena stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse formalno opredeljene pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijani sklep v obsodilnem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da razveljavi sklep sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo odločanje. Navaja nesklepčnost tožbe, ker v tožbenem zahtevku dejanje, ki naj bi predstavljajo motitveno dejanje, ni časovno opredeljeno, zato ni mogoče preveriti pravočasnost vložitve tožbe. Tožnik v tožbi navaja, da ima služnostno pravico hoje in vožnje po omenjeni poti za potrebne dostopa in dovoza, s čimer uveljavlja varstvo (motenje) služnostne pravice. Varstvo služnostne pravice se uveljavlja z negatorno tožbo, ne s tožbo zaradi motenja posesti. Navaja, da je izrek izpodbijanega sklepa nerazumljiv, ker ugotovitveni del nasprotuje dajatvenemu. Dajatveni del je nedoločen in zato neizvršljiv. Prav tako je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in listinskimi dokazi, zlasti z izvedenskim mnenjem. Da bi bil dajatveni del izreka sklepa določen in izvršljiv, bi moral vsebovati določne navedbe o tem, koliko zemlje bi morala toženca odstraniti in na katerem posameznem delu parcele. Dajatveni zahtevek je tudi širši kot ugotovitveni, saj se v dajatvenem zahtevku nalaga tožencema vzpostavitev možnosti vožnje s katerimkoli vozilom, v ugotovitvenem pa je ugotovljeno motenje za vožnjo z osebnim avtomobilom. Navaja, da je dokazni postopek izkazal, da je tožnik hodil in občasno vozil po zemljišču parc. št. 815 k.o. S., last tožene stranke, na katero je prvo toženec zaradi lažje obdelave nasul in poravnal zemljo, kar pa tožnika ne ovira, da bi hodil in občasno vozil (tudi z osebnim avtomobilom) kot prej. Ves čas od zatrjevanega nastanka motenja tožnik ni hodil niti poskusil voziti po spornem delu zemljišča iz razloga, ker tega ni hotel, ne pa iz razloga, ker tega ne bi mogel. Sodišče bi se moralo za ugotovitev zadnjega posestnega stanja omejiti na preverjanje, ali je imel tožnik posest in kako jo je izvrševal zadnja leta. Nepotrebno za ta motenjski spor je bilo zato zasliševanje številnih prič o načinu izvrševanja služnostne pravice poti v obdobju od leta 1932 dalje. Sodišče je v ugotovitvenem delu izreka sklepa ugotovilo motenje posesti vožnje in hoje po parc. št. 815 k.o. S., kar kaže, da je odločilo o služnostni pravici poti, kar je pravno nedopustno. Tožena stranka našteva priče, iz katerih izpovedb je mogoče ugotoviti, da se je po sporni trasi travnika tožnik občasno peljal tudi z osebnim avtom, ali so zanj peljali drugi, vendar le v suhem vremenu in še to vzvratno, da se je lažje izpeljalo strmino nazaj proti cesti. Iz izpovedi teh prič izhaja tudi, da trasa zemljišča, po kateri se je občasno vozilo ni bila pot, niti kolovozna pot, ampak je bila travnik, ki se ga je kosilo. Navedeno dokazuje, da ravnanje tožene stranke ne predstavlja dejanja, s katerim bi bil tožnik kakorkoli moten ali oviran pri svojem izvrševanju posesti - dotedanjem načinu voženj (občasno in le v suhem vremenu) z osebnim avtomobilom po sporni trasi. Po ugotovitvah izvedenca je na enak način, torej v suhem vremenu vožnja z avtomobilom možna tudi po nasutju. Ugotovitev sodišča, da tožnik po izvedenem nasutju nima več dovoza z osebnim avtomobilom, je v nasprotju z izvedenimi dokazi in vsebino izvedenskega mnenja. Zaključek sodišča, da tožnik nima dovoza v vseh vremenskih pogojih je samovoljen, mimo dejanskega stanja, ki ga nudijo relevantni dokazi in zato nezakonit. V pritožbi še navaja, da je prvotoženec na svojih nepremičninah z nasutjem poravnal teren kmetijske parcele - travnika zaradi lažje košnje, kar ni mogoče označiti kot samovoljno in protipravno dejanje. Pravno nedopustno bi bilo od tožene stranke zaradi varstva posesti tretjega zahtevati, da na svoji nepremičnini ničesar ne stori v smeri izboljšave in posodobitve. Zahteva po odstranitvi zemljne grbine ni določno locirana. Tožena stranka je navajala, da se previs, ki je obstajal že pred nasutjem, ni popolnoma nič povečal. Navaja še, da tožnik nikoli po nasutju ni peljal z osebnim avtomobilom, da bi mogel trditi, da se peljati ne da. Kot način izvrševanja posesti v korist tožnika sodišče ne bi smelo upoštevati izrednega prevoza s kamionom, zaradi navažanja zemlje in občasnega dovoza gradbenega materiala za obnovo zidanice, za kar se je tožnik vsakič posebej dogovoril in dobil dovoljenje tožene stranke. Zaključuje, da tožeči stranki v tem postopku niso mogli nastati tako visoki pravdni stroški, ki jih je sodišče tožniku v celoti nekritično priznalo, za vse tudi nepotrebne in s prekluzijo obremenjene vloge.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Glede pritožbenega očitka tožene stranke, da je dajatveni zahtevek širši kot ugotovitveni, pa navaja, da bo z vzpostavitvijo prejšnjega stanja, tako da bo imel toženec ponoven dostop do svojega vinograda z avtomobilom, že avtomatično vzpostavljen dostop tudi z ostalimi vozili.

Pritožba je delno utemeljena.

Po določilu 1. odstavka 24. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), je posest pravno relevantna dejanska oblast, ki jo ima določena oseba glede oziroma na določeni stvari. Dejanskost posesti se manifestira v določeni vrsti oziroma obliki uporabe stvari. V dejanskost te oblasti na stvari posega tisti, ki vsiljuje od dotedanjega načina uporabe stvari drugačen način. Pravica do varstva posesti zato pooblašča posestnika, da prisili osebo, ki je omejila njegovo dejansko oblast na stvari oziroma njegovo dotedanjo uporabo, da s tem preneha, oziroma da vzpostavi takšno stanje, kot je bil pred njenim posegom (34. člen SPZ). Tožnik je res v svojih trditvah zatrjeval pravico hoje in vožnje po parceli tožencev št. 815 k.o. S., kar v posestnem sporu glede na določbo 2. odstavka 33. člena SPZ in 426. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni relevantno. Tožba pa zaradi tega ni nesklepčna. Zatrjevanje pravice oziroma služnosti je mogoče razumeti le kot zatrjevanje temelja, ki opravičuje delno oblast na tuji nepremičnini. Tožnikove tožbene trditve in njegov zahtevek je usmerjen v zavarovanje dejanskega položaja, ne pa v ugotavljanje pravice. Zahteva torej samostojno posestno pravno varstvo, ki je, kot je bilo navedeno, neodvisno od pravice. Tožnik je namreč zatrjeval, da je imel po nepremičnini tožencev parc. št. 815 k.o. S. posest oziroma delno oblast nad stvarjo, katere vsebina je bila možnost dostopa in dovoza do svojih nepremičnin oziroma vinograda. Zatrjeval je, da sta toženca posegla v njegov dotedanji način uporabe nepremičnine oziroma mu onemogočila dovoz z osebnim avtomobilom s tem, ko sta na nepremičnino parc. št. 815 k.o. S. nasula plast zemlje, s katero sta dvignila teren. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, slednje dejanje ni sporno. Sporno pa je bilo, ali je navedeno dejanje sploh predstavljalo motilno ravnanje. Sodišče prve stopnje je z zaslišanjem številnih prič namreč ugotovilo, da po izvedenem nasutju tožene stranke, tožnik nima več dovoza z osebnim avtomobilom do svojih nepremičnin, kakršnega je imel pred nasutjem. Pri tem ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ni ugotavljalo zadnjega posestnega stanja. Prav iz izpovedi prič, ki jih v pritožbi našteva tožena stranka in na podlagi katerih bi po njenem mnenju sodišče prve stopnje moralo ugotavljati zadnje posestno stanje, izhaja zaključek sodišča prve stopnje, da je bila do nasutja pot usekana oziroma zvožena ter utrjena in sicer toliko, da se je po njej lahko vozilo z osebnim avtomobilom. Tako je tudi priča M. P., ki jo tožnik izpostavlja v pritožbi, izpovedal, da pot prej sicer ni bila nasuta, da pa so bile vidne kolesnice, da se je včasih tudi sam peljal do tožnikovega vinograda, sedaj, ko je teren povišan za približno pol metra, pa se tam ne bi več peljal. Tudi priča J. G. je izpovedal, da se je včasih peljal do zidanice, ker je bila tam kolovozna pot, sedaj pa se je to spremenilo, ker je tožena stranka poravnavala teren in se ne da več voziti. Priča M. B. je izpovedal, da je z avtomobilom peljal do vinograda, kadar je hotel tožniku pripeljati kakšen material. Povedal je tudi, da je situacija po nasutju videti drugačna kot prej. Sedaj ni več vidne kolovozne poti. Prej je bilo trdo, sedaj je mehko in se tam ne bi več upal peljati z avtomobilom. Tudi priča F. K. je izpovedal o kolovozni poti z vidnimi kolesnicami, da je bila prej pot usekana sedaj pa je nasipano. N. R. pa je izpovedal, da je bila prej pot vidna in široka za avtomobil. Iz navedenih izpovedi je mogoč povsem jasen zaključek, da je toženec pred nasutjem zemlje imel možnost dovoza z osebnim avtomobilom po obstoječi poti, sedaj pa je to zaradi nasutja onemogočeno.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič in izvedenskega mnenja tudi pravilno ugotovilo, da dostop tožnika do svojih zemljišč onemogoča povečani previs. Iz podatkov spisa je popolnoma jasno, da gre za previs na meji, ki se je z nasutjem povečal. Iz navedenih okoliščin izhaja upravičenost tožnikovega zahtevka do posestnega varstva, katerega namen je v obnovitvi dotedanjega načina uporabe stvari. Prav to tožnik s svojim tožbenim zahtevkom zahteva - obnovitev dotedanjega načina uporabe stvari oziroma odstranitev nasute zemlje, utrditev terena in njegovo izravnavo na raven, kot je bila pred motilnim dejanjem. Pritožbeni očitek tožene stranke, da je takšen zahtevek, ki mu je sodišče prve stopnje v svoji odločitvi sledilo, premalo konkretiziran, predstavlja sprenevedanje. Pritrditi pa je treba toženi stranki, da se je vsebina tožnikovega posestnega varstva nanašala na obnovitev možnosti vožnje do tožnikovega vinograda z osebnim avtomobilom, ne pa s katerimkoli vozilom, kot je bilo to navedeno v samem tožbenem zahtevku, ki bi mu zato moralo sodišče prve stopnje le delno ugoditi. Ker tega ni storilo, je pritožbeno sodišče izpodbijani dajatveni del sklepa delno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).

Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je pravno nedopustno od nje zahtevati, da na svoji nepremičnini ničesar ne stori v smeri izboljšave in posodobitve. Lastnik ima seveda na svoji nepremičnini polna lastninska upravičena. Ta so omejena le s pravicami drugih. Lastnik zato lahko zboljšuje in posodablja svojo nepremičnino, vendar tako, da s tem ne poseže v pravice drugih oziroma, kot je bilo v konkretnem primeru, da tožniku odvzame možnost uporabe nepremičnine.

Pritrditi pa je treba očitku tožene stranke o nesklepčnosti prepovednega dela tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval prepoved, da v bodoče s takšnimi ali podobnimi dejanji posega v tožnikovo posest pravice vožnje in hoje po njeni parceli št. 815 k.o. S.. SPZ je namreč opustil konstrukcijo posesti pravice, zato njeno varstvo ni več mogoče. Kot je bilo navedeno, je možno le varstvo dejanskega posestnega položaja, ki opravičuje tistega, ki na delu tuje nepremičnine izvršuje dejansko oblast, do posestnega varstva. V tem delu je bilo zato treba izpodbijano odločitev spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti (3. točka 365. člena ZPP).

Delno pa je utemeljena tudi pritožba zoper stroškovno odločitev. Tožeča stranka je delno uspela z ugotovitvenim delom tožbenega zahtevka in delno z dajatvenim delom, v celoti pa ni uspela s t. i. prepovednim zahtevkom. Po določilu 2. odstavka 154. člena ZPP lahko sodišče glede na delen uspeh strank v pravdi in ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Pritožbeno sodišče je, upoštevajoč navedeno določbo, odločilo, da naj tožena stranka, katere samovoljno ravnanje je pogojevalo to pravdo, in ki je imela v postopku približno takšne stroške kot tožeča stranka, tej povrne polovico stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo v znesku 2.299,02 EUR.

Na istem določilu ZPP temelji tudi odločitev o pritožbenih stroških. Glede na delen uspeh, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 1039/2004
• VSC sklep Cp 743/2005
• VSK sklep I Cp 669/2005