VSL sklep I Cp 103/94

Jedro

Za presojo, kateri organ je pristojen odločati v denacionalizacijskem postopku, je pomembno, na podlagi katerega zakona, akta oziroma dejanja je prešlo premoženje v državno last, ne pa, na podlagi katerega akta je bilo premoženje vzeto upravičencu iz posesti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopno sodišče se je z izpodbijanim sklepom izreklo za nepristojnega v tej zadevi in zahtevo za denacionalizacijo zavrglo.

Proti sklepu se pritožuje predlagatelj. Uveljavlja pritožbena razloga kršitve procesnega in materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da nepravdni postopek prekine do pravnomočne rešitve njegove zahteve za denacionalizacijo pred občinskimi organi. Navaja, da mu je bilo zemljišče parc. št. 172/19 v vl. št. 595 k.o. P., odvzeto iz posesti na način, kot ga je opisal v predlogu, torej z izsiljeno kupoprodajno pogodbo. V danem primeru gre za dva zavezanca in sicer za podjetje C., na katerega je bila prenešena pravica uporabe in pa občino, ki je predlagatelju parcelo odvzela iz posesti. Predagatelj je v dvomih, kateri organ, sodišče ali upravni organ, je pristojno za odločanje o denacionalizaciji. Zaradi varstva prekluzivnega roka je bil tako prisiljen vložiti predlog za denacionalizacijo tako na sodišče, kot na pristojni upravni organ, zato kot rečeno predlaga, da se sodni postopek prekine za toliko časa, da bo v upravnem postopku odločeno, ali gre za upravno pristojnost ali ne.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o denacionalizaciji ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi oziroma na način, kot je naveden v 3., 4. in 5. čl. Zakona. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je za presojo, ali gre zahtevo za denacionalizacijo obravnavati v upravnem ali sodnem postopku pomembno na podlagi katerega predpisa, akta ali na kakšen drug način, je bilo premoženje podržavljeno. Po presoji pritožbenega sodišča ni pomembno, na podlagi katerega akta je upravičenec izgubil samo posest nepremičnine, katere vrnitev zahteva, temveč kdaj in na podlagi katerega akta je ta nepremičnina prešla v državno last. Prvostopno sodišče je ugotovilo, to pa izhaja tudi iz listin v spisu in nenazadnje iz samega predloga in pritožbe, da je bila parcela št. 172/19 k.o. P. nacionalizirana v smislu Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Na ta način, torej na podlagi zakona iz 9. točke 3. čl. Zakona o denacionalizaciji, je prešla v državno last. O zahtevah za vrnitev premoženja, podržavljenega po predpisih iz 3. čl. Zakona o denacionalizaciji pa odločajo na prvi stopnji občinski upravni organi, kot to določa 54. čl. Zakona o denacionalizaciji. V danem primeru torej ne gre za podržavljanje premoženja na podlagi izsiljene pogodbe iz 5. čl. Zakona o denacionalizaciji, ko bi bila podana sodna pristojnost. Odločitev prvostopnega sodišča, ki se je iz tega razloga na podlagi 16. čl. ZPP v zvezi z 37. čl. ZNP izreklo za nepristojno in zahtevo za denacionalizacijo zavrglo, je pravilna. Sodišče je tisto, ki presoja, ali je podana sodna pristojnost ali ne in ne upravni organ. Zato ni nobene podlage za prekinitev postopka, dokler pred upravnim organom ne bo rešeno vprašanje pristojnosti. Nobena kršitev zakona, ne procesnega, ne materialnega, ni podana in je zato treba pritožbo na podlagi 2. točke 380. čl. ZPP v zvezi z 37. čl. ZNP zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII R 8/2003
• Sklep VIII R 10/2004
• Sklep VIII R 11/2005