VSL sklep Cpg 13/94

Jedro

V tej pravdi je bilo sporno, ali je pravno dejanje, ki se izpodbija, cesijska pogodba ali mandat.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. in 3. odstavek izreka) razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je pravno dejanje sklenitve cesijskih pogodb z dne 6.9.1990 stečajnega dolžnika K.H. d.d. kot cedenta s cesionarjem A.G., brez pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 3.492.802,80 SIT s prip. in 1.665.000,00 SIT s prip., ter odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške.

Tožena stranka zoper sodbo ni vložila pritožbe.

Tožeča stranka pa je vložila pritožbo zoper zavrnilni del sodbe.

Uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Razlogi sodbe, da kljub brezplačnemu prenosu terjatev na toženo stranko, le-ta ni pridobila premoženjske koristi, so med seboj v nasprotju. Ob ugotovitvi, da se je z izpodbijanim pravnim dejanjem brezplačno razpolagalo s premoženjem stečajnega dolžnika, že pojmovno ni mogoče zaključiti, da nasprotnik z izpodbijanim dejanjem ni pridobil premoženjske koristi, ki bi jo bil dolžan plačati v stečajno maso. Šlo je za neodplačno kavzo, ne pa za fiduciarni posel, še manj pa za mandat. Če bi šlo za tak posel, bi toženec terjatve izterjal in premoženjsko korist prenesel tožeči stranki. Tožena stranka pa po izterjavi terjatev premoženja ni odstopila tožeči stranki. Zaključek sodišča, da tožena stranka ni pridobila premoženjske koristi, ker so ji upniki tožeče stranke odstopili terjatve in je tožeča stranka z tem izvršila pobot, ni v skladu s 106. členom ZPPSL. Tožena stranka mora sama urediti razmerje z odstopniki terjatev na podlagi pogodb, ki jih je sklenila in pri katerih tožeča stranka ni sodelovala.

Pritožba je utemeljena.

Čeprav tožeča stranka sodbe ni izpodbijala zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa je pri odločanju o pritožbi nastal dvom o resničnosti dejstev, na katere je sodišče prve stopnje oprlo zavrnilno sodbo. Zato je sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje (2. odstavek 370. člena ZPP).

Tožena stranka pa tudi utemeljeno opozarja, da so razlogi sodišča prve stopnje, da je šlo pri spornih cesijskih pogodbah za brezplačen prenos premoženja stečajnega dolžnika, v nasprotju z nadaljnjim zaključkom, da tožena stranka ni pridobila premoženjske koristi.

Sodišče prve stopnje je po eni strani zaključilo, da je šlo pri spornih cesijskih pogodbah za brezplačno razpolaganje s premoženjem stečajnega dolžnika. Ker je cesijski pogodbi s tožečo stranko sklenila tožena stranka, je iz prej navedenega zaključka sodišča prve stopnje mogoče sklepati, da je sodišče ocenjevalo, da je šlo pri poslu za prave cesijske pogodbe in da je bilo premoženje stečajnega dolžnika (terjatve) prenešeno na toženca, ki je bil prevzemnik po spornih cesijkih pogodbah. Hkrati pa je sodišče zaključilo, da ni izkazano, da je toženec pridobil premoženjsko korist, kar pa je v nasprotju s prejšnjim zaključkom. Bistvo cesije, tudi cesije v izterjavo je, da terjatev preide na prevzemnika in jo ta izterjuje v svojem imenu na svoj račun (opravlja svoj posel). Če bi torej v spornem primeru šlo za cesijo terjatev, potem je toženec s sklenitvijo cesijskih pogodb pridobil premoženje tožeče stranke in mora v stečajno maso vrniti denar, če je na podlagi cesijskih pogodb kaj izterjal. Pri tem za odločitev o vrnitvi ni pomembno, komu je izterjani denar dal. Iz zaključka sodišča prve stopnje, da je bila toženčeva istočasna pridobitev terjatev (od deponentov tožeče stranke) do stečajnega dolžnika podlaga za pobot terjatev, je mogoče sklepati, da sodišče zaključuje, da je izterjavo opravljal toženec in da je namesto, da bi tožeči stranki izterjane zneske plačal (3. odstavek 444. člena ZOR), opravil pobot s terjatvami do tožeče stranke, ki jih je pridobil s cesijami od deponentov tožeče stranke.

Za tak zaključek sodišče prve stopnje ni imelo podlage niti v trditvah pravdnih strank niti v predloženih dokazih. Če pa bi tožena stranka res opravljala izterjavo cediranih terjatev in bi namesto, da bi tožeči stranki plačala vse izterjane zneske, svojo obveznost do tožeče stranke izpolnila s pobotom s terjatvami, ki so jih toženi stranki cedirali deponenti, pa tak pobot ne bi bil veljaven, kar v pritožbi pravilno opozarja tožeča stranka (1. odstavek 106. člena ZPPSL).

V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zaključilo, da je posel potekel tako, kot ga je prikazala tožena stranka. Tožena stranka pa je posel opisovala tako, kot da sama pri poslu sploh ni sodelovala in da je ves posel organizirala tožeča stranka in tudi sama dala nalog kreditojemalcem, komu naj nakazujejo dolžne zneske. Sodišče je ta posel ocenilo kot fuduciarno cesijo oziroma mandat. Dvomljivo je, ali so dejstva, na katere je sodišče oprlo zaključek, da je šlo v tem primeru za fiduciarno cesijo oz.

mandat, resnična. Spisu priložene listine ne potrjujejo, da je posel potekal tako, kot je razlagala tožena stranka. Trditve tožene stranke, da pri poslu ni sodelovala, so vprašljive, saj je toženec sodišču dal točne navedbe, kdaj in koliko so posamezni kreditojemalci tožeče stranke že odplačali dolga in komu (kateremu deponentu tožeče stranke) so bili zneski nakazani. Toženec najbrž s temi podatki ne bi razpolagal, če pri poslu ne bi bil udeležen.

Sodišče prve stopnje bo zato moralo v novem postopku dejansko stanje bolj razčistiti, da bo lahko z gotovostjo ugotovilo, za kakšne vrste posla je šlo med pravdnima strankama. Zlasti bo moralo ugotoviti, kako je potekal posel, kdo je opravljal izterjavo terjatev do kreditojemalcev, ali so kreditojemalci res vračali kredit dikretno deponentom in po čigavem nalogu. Ugotoviti bo tudi moralo, ali je res prišlo do pobotov s strani tožene stranke za terjatve, ki jih je imel toženec po cesijskih pogodbah do deponentov, kot je to zaključilo v izpodbijani sodbi. Šele po ugotovitvi vseh teh odprtih vprašanj bo sodišče lahko z gotovostjo zaključilo za kakšne vrste posla je šlo in nato odločilo, ali ima tožeča stranka kakšen dajatveni zahtevek zoper toženo stranko ali ne.

Ker je odločitev o pravdnih stroških odvisna od ponovne odločitve o dajatvenem zahtevku, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 919/2001
• VSL sodba I Cpg 638/2003
• VSL sodba I Cpg 1020/2002