VSL sklep Kp 1682/93

Jedro

Podano je nasprotje v razlogih sodbe, če se zatrjuje, da je obdolženka izrekla inkriminirane besede, za katere je vedela, da bodo oškodovanca prizadele, medtem ko se glede na običaje in način življenja sklepa, da dejanje nima znakov kaznivega dejanja razžalitve. Kršen je kazenski zakon, ker bi sodišče ob ugotovitvi, da je obdolženka vedela, da bo z izrazi oškodovanca prizadela, moralo obdolženko spoznati za krivo očitanega kaznivega dejanja.

 

Izrek

Pritožbi pooblaščencev zasebnega tožilca S. G. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženko iz razloga po 3. tč. 350. čl. ZKP oprostilo obtožbe kaznivega dejanja razžalitve po I. odst. 106. čl. KZ RS in določilo, da je zasebni tožilec dolžan povrniti potrebne izdatke obdolženke ter potrebne izdatke in nagrado njene zagovornice v znesku 18.000,00 SIT.

Zoper sodbo so se pravočasno pritožili pooblaščenci zasebnega tožilca. Uveljavljajo vse razloge po 363. čl. ZKP in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo in ji izreče primerno kazen oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožniki navajajo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker izrek sodbe v odločbi o stroških kazenskega postopka nasprotuje razlogom sodbe, ki se nanašajo na ta del izreka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški, katere je zasebni tožilec dolžan povrniti obdolženki in njeni zagovornici, v izreku sodbe določeni v višini 18.000,00 SIT, in je zatorej podana zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka po 11. tč. I. odst.

364. člena ZKP. Sodišče druge stopnje pa je pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo tudi obstoj kršitve določb kazenskega postopka po 1. tč. I. odst. 376. člena v zvezi z 11. točko I. odstavka 364. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je obdolženka kritičnega dne nedvomno izrekla inkriminirane besede, da pa razžalitev zasebnega tožilca glede na skupek okoliščin (oškodovančeva grožnja s pištolo in običajnost tovrstnih napadov obdolženke, ki so stalnica komuniciranja med njo in zasebnim tožilcem) ter nesporna dejstva sovraštva, medsebojne nestrpnosti in delno odvzete opravilne sposobnosti obdolženke, objektivno ni bila podana ter glede na to ocenilo, da v obdolženkinem ravnanju niso podani vsi znaki očitanega ji kaznivega dejanja. Hkrati pa sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ugotavlja, da je besedni odziv obdolženke le oddolžitev za gradnjo zasebnega tožilca, pri čemer se je oddolžila s tistim, s katerim je dobro vedela, da ga bo prizadela. Glede na vse navedeno je torej očitno, da so razlogi sodbe o dejstvih, ki so odločilna za rešitev pravnih vprašanj o obstoju znakov kaznivega dejanja in odločitev o krivdi, v precejšnji meri med seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki I. odstavka 364. čl.

ZKP.

Utemeljeno pritožba tudi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker bi glede na že zgoraj navedeno ugotovitev, da se je obdolženka oddolžila s tistim, s katerim je vedela, da bo zasebnega tožilca prizadela - ob pravilni uporabi KZ RS, moralo obdolženko spoznati za krivo očitanega ji kaznivega dejanja. Po oceni pritožbenega sodišča iz zgoraj navedene ugotovitve prvostopenjskega sodišča izhaja, da naj bi se obdolženka zavedala svojega dejanja in ga tudi hotela storiti - ne glede na namen, da zasebnega tožilca razžali, je le-tega hotela razžaliti ter v ta namen izrekla besede, za katere je vedela, da ga bodo prizadele in razžalile in za katere je vedela, da predstavljajo razžalitev drugega. Kot že navedeno, obstaja nasprotje med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih, vendar ob upoštevanju sporne utemeljitve, ki nasprotuje tako izreku kot tudi vsem ostalim razlogom sodbe, sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe I. odst. 106. čl. KZ RS, kar predstavlja kršitev kazenskega zakona po 4. tč. 365. čl. ZKP.

Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi pooblaščencev zasebnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter odločilo, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju naj sodišče prve stopnje izvede potrebne dokaze, odpravi nakazane pomanjkljivosti ter o stvari odloči.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Kp 49/2003
• VSL sklep I Kp 337/2000
• VSL sodba Kp 1516/93