VSL sodba Kp 1686/93

Jedro

Obdolženec je kot direktor, torej odgovorna oseba, po dovoljenem sklenjenem in realiziranem pravnem poslu sprejel od tujega partnerja na svoja dva devizna računa skupno 9.000 DEM. Takšno dejanje pomeni po 3. odstavku 144. člena KZS naknadno pasivno podkupovanje in sicer pravo, ker je šlo za dovoljen pravni posel, ki je bil podlaga za neupravičen prejem 9.000 DEM po že opravljenem poslu. Odvzem premoženjske koristi v smislu 84. člena KZJ je moč izreči le v tolarski protivrednosti, časovno od dneva neupravičenega sprejema darila do plačila po srednjem valutnem tečaju na dan plačila.

Izrek

Pritožbi zagovornice obd. K. P. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o odvzemu premoženjske koristi po 84. čl. KZJ spremeni tako, da je obdolženec dolžan plačati 9.000 DEM v tolarski protivrednosti in sicer od zneska 2.000 DEM od 13.1.1991, od zneska 7.000 DEM pa od 10.4.1991 do plačila, po srednjem valutnem tečaju.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S sodbo, ki je navedena v uvodu, je bil K. P. spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičenega sprejemanja daril po III. v zvezi s I. odst. 144. člena KZ RS. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v tej pa določena kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta, na podlagi 84. člena KZJ pa je bilo še odločeno, da se mu odvzame premoženjska korist v znesku 9.000 DEM. Zoper sodbo se pritožuje zagovornica zaradi odločbe o krivdi in odvzemu premoženjske koristi, pri čemer se sklicuje na pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter na kršitev kazenskega zakona. Predlaga razveljavitev sodbe in novo sojenje oz. obdolženčevo oprostitev. Pritožba je deloma utemeljena. Sodišče druge stopnje se strinja z dokazno oceno izpodbijane sodbe, iz te pa je nedvomno razvidno, da pomenijo zneski nemških mark, ki jih je obdolženec sprejel na svoja dva devizna računa v skupni višini 9.000 DEM takozvano naknadno nepravo pasivno podkupovanje. Obdolženec kot direktor podjetja T. s. je bil brez dvoma odgovorna oseba, ki je sklenila dovoljen pravni posel pri izdelavi in dobavi kovinske opreme, kot je povedano v razlogih in izreku sodbe, je pa po sklenitvi dovoljenega posla sprejel dvakrat po 2.000 in enkrat po 5.000 DEM na svoja devizna računa, kar pomeni neupravičeno sprejemanje daril. Da je obdolženec v zvezi z opravljenim poslom prejel navedene tri zneske je v podjetju povsem zamolčal in je bilo dejanje odkrito na zaprosilo sindikata in delavskega sveta podjetja T. s., naslovljenega na upravo za notranje zadeve in na inšpekcijsko službo v Krškem. Obdolženec prejema teh zneskov ne zanika, zatrjuje le, da s tem podjetje ni bilo v ničemer oškodovano in cene zato niso bile zvišane, česar se obdolžencu niti ne očita. Zatrjuje sicer, da naj bi mu J. G. navedene zneske izplačal kot stimulacijo, ne pa kot provizijo. Brez dvoma gre za denar, nagrado, katere obdolžemnec kot direktor podjetja, ki je bilo v poslu, osebno ni bil upravičen sprejeti. Lahko, da je imel tudi J. G. svojo računico za sedanji in tudi bodoče posle in hotel denarno vezati obdolženca kot takratnega direktorja, da bi na poslih vztrajali, kar pa ni ničesar drugega kot korupcijsko dejanje. V pritožbi se sicer navaja, da naj bi obdolženec bil do navedenih zneskov upravičen, ker naj bi izven svojih obveznosti in pooblastil kot direktor podjetja opravljal izven delovnega časa po ustnem dogovoru z J. G. uporabo lastnega znanja in knowhowa, torej naj bi šlo za nek drug sicer ustno sklenjen posel, ki s samo izdelavo in dobavo cistern nima povezave. Takšnim pritožbenim razmišljanjem ni moč pritrditi, saj tudi obdolženec v zagovoru kaj takega ni zatrjeval, pa tudi iz pritožbenih navedb ni razvidno, za kakšno dodatno ali posebno znanje s strani obdolženca naj bi šlo, kar naj bi bilo posebej plačano in stimulirano. Tudi ne drži pritožbeno mnenje, da naj ne bi bili podani vsi znaki navedenega kaznivega dejanja, ker je obdolženec prejel navedene tri zneske že po opravljenem in dovoljenem poslu, kar po mnenju pritožbe ni kaznivo. Takšna pritožbena misel pa je pravno zgrešena, saj prav določba III. odst. 144. člena KZ govori o sprejemanju nagrad, daril ali kakšnih drugih premoženjskih koristi s strani odgovorne osebe. Kot je bilo že povedano, gre za naknadno pasivno podkupovanje, ki je sicer lahko pravo (kadar gre za nedovoljen pravni posel, ali pa nepravo, (kadar gre za dovoljen pravni posel). Prav za to zadnjo obliko kaznivega dejanja neupravičenega sprejemanja daril pa v navedenem primeru tudi gre. Drugačnim pritožbenim izvajanjem sodišče druge stopnje zato ne pritrjuje. Ker pritožba odločbe o kazenski sankciji ne izpodbija, je sodišče druge stopnje ta del sodbe preizkusilo na podlagi 379. člena ZKP. Sodišče druge stopnje poudarja, da je obdolžencu v pogojni obsodbi določena najnižja kazen zapora, ki jo zakon določa za takšno kaznivo dejanje in tudi najkrajša preizkusna doba, kar je primerna sankcija z upoštevanjem obdolženčeve dosedanje neoporečnosti, dokajšnje časovne odmaknjenosti dejanja, pa tudi obdolženčevo priznanje dejanja v objektivnem smislu. Iz navedenih razlogov je potrdilo tudi ta del sodbe. Pritrditi pa je pritožbi v tem, da obdolžencu s kaznivim dejanjem pridobljene protipravne premoženjske koristi ni moč naložiti v plačilo v tuji valuti, čeprav jo je v takšni valuti sprejel. Ne gre za dolžniškoupniško razmerje, ampak za ukrep odvzema premoženjske koristi, ki zapade državi in ki se v primeru, da jo obdolženec noče plačati, izvrši po pravilih izvršilnega postopka. Pritrditi je treba pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje premoženjsko korist v vrednosti 9.000 DEM odvzeti v tolarski protivrednosti. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi obrambe ugodilo tako, da je odločilo, da mora obdolženec plačati tolarsko protivrednost 2.000 DEM od 13.2.1991 do plačila, protivrednost v znesku 7.000 DEM pa od 10.4.1991 do plačila po srednjem tečaju tolarja proti nemški marki na dan plačila. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih izpodbijano sodbo potrdilo.  

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Kp 144/2004
• VSL sodba I Kp 1004/2004
• VSL sodba I Kp 607/2005