VSL sodba Kp 1413/93

Jedro

Obtožencu je bila zaradi kaznivega dejanja velike tatvine in dveh kaznivih dejanj tatvine, kar vse se nanaša na tatvine osebnih avtomobilov izrečena enotna kazen enega leta in treh mesecev zapora. Sodišče druge stopnje ni ugodilo pritožbi obtoženca za znižanje kazni, ker je štelo, da so tako posamezne kazni kot tudi enotno izrečena kazen ustrezne kazenske sankcije.

 

Izrek

Pritožba obt. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec se oprosti povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. tč. II. odst. 95. člena ZKP.

 

Obrazložitev

S sodbo, ki je navedena v uvodu, je bil obt. z dejanjem pod tč. II/1 spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. tč. I.

odst. 166. člena KZ RS, z dejanji pod tč. II/2 in II/3 pa dveh kaznivih dejanj tatvine po I. odst. 165. člena KZ RS. Za prvo navedeno kaznivo dejanje mu je bila določena kazen osmih mesecev zapora, za kaznivi dejanji tatvine pa za vsako kazen petih mesecev zapora, nakar mu je bila izrečena enotna kazen enega leta in treh mesecev zapora. Hkrati je bila po 3. tč. 349. člena ZKP zavrnjena obtožba, na podlagi katere naj bi storil tudi kaznivo dejanje tatvine po II. odst. 165. člena KZ RS.

Sodbo izpodbija obtoženec zaradi odločbe o kazenski sankciji, za katero meni, da je prestroga in smiselno predlaga nižje posamezne kazni kot tudi nižjo enotno kazen.

Pritožba ni utemeljena.

Pri presoji primernosti obtožencu določenih posameznih kazni in nato enotno izrečene kazni zapora sodišče druge stopnje ocenjuje, da so okoliščine, ki so pomembne za odločanje o vrsti in višini kazenske sankcije v sodbi sodišča prve stopnje prav upoštevane. Gre za tatvino treh osebnih avtomobilov na škodo različnih oškodovancev in ob različnih prilikah. Avtomobile je obtoženec tudi prodal in njegovo v pritožbi zatrjevano spoznanje, da kaznivih dejanj ne misli več izvrševati in da želi živeti neoporečno, niso takšne okoliščine, ki bi opravičevale nižje kaznovanje. Iz podatkov kazenske evidence je razvidno, da je bil obtoženec zaradi kaznivih dejanj zoper tuje premoženje že obsojen pred sodiščem v K., N. M. in v B., obtoženčev brat J. B. pa je v zvezi z navedbami obtoženca o njegovih življenjskih težavah povedal, da si je obtoženec situacije, v katero je prišel, sam kriv. Povedal je namreč, da je obtožencu svetoval naj ostane doma, ponudil mu je tudi stanovanjske prostore in urejal zaposlitev, pa se je sam odločil, da bo živel po svoje, nato pa je od doma res odšel in zašel na kriva pota, kar je bil tudi razlog, da ga ni več tako sprejemal kot prvotno. Obtoženec v pritožbi neupravičeno preveč poudarja težko mladost, ki mu je bila kot olajševalna okoliščina itak že upoštevana. Ob upoštevanju zdaj obravnavanih treh kaznivih dejanj tatvine osebnih avtomobilov, ki jih je tudi prodal, ko je vsakokrat izrabil posebne okoliščine, ki so se nudile za odvzem avtomobilov, je po presoji sodišča druge stopnje kazen, določena tako za posamezno kaznivo dejanje, kot tudi enotno izrečeno kazen, ustrezna kazenska sankcija, zato je pritožbo ko neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Ker je obtoženec brez rednih sredstev in premoženja, ga je sodišče druge stopnje plačila stroškov pritožbenega postopka v skladu s IV.

odst. 98. člena ZKP v celoti oprostilo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Kp 342/2002
• VSL sodba I Kp 508/2000
• VSL sodba I Kp 243/2000