VSL sklep Cpg 1803/93

Jedro

Sodišče lahko ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve samo, če ugotovi, da poskuša dolžnik s konkretnimi dejanji oziroma opustitvami onemogočiti oziroma znatno otežkočiti izterjavo. Za tako ugotovitev pa ne zadošča samo okoliščina, da je dolžnik prezadolžen oziroma trajneje nelikviden.

 

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve (do zneska 5,000.000,00 SIT).

Zoper navedeni sklep se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Predlagala je, da drugostopno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in "potrdi" predlagano začasno odredbo. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je treba izkazati verjeten obstoj terjatve in verjetno obstoječo nevarnost, da bo dolžnik sicer onemogočil ali otežil izterjavo terjatve (1. odstavek 265. člena Zakona o izvršilnem postopku). Navedene subjektivne nevarnosti pa tožeča stranka (kot upnik) ni izkazala, kar je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče. Sodišče lahko predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve ugodi samo, če ugotovi, da poskuša dolžnik s konkretnimi dejanji oziroma pustitvami onemogočiti oziroma znatno otežkočiti izterjavo (s tem, da svoje premoženje oziroma svoja sredstva odtujuje, jih skriva ali kako drugače z njimi razpolaga). Za tako ugotovitev namreč ne zadošča samo okoliščina, da je dolžnik prezadolžen oziroma trajneje nelikviden.

Za takšno ugotovitev tudi ne zadošča možnost uvedbe stečajnega postopka zoper toženo stranko (zoper njo je namreč SDK dne 20.11.1992 predlagala začetek stečajnega postopka), saj bi se v primeru stečaja tožeča stranka s prijavljeno terjatvijo lahko poplačala iz stečajne mase. Za takšno ugotovitev pa tudi ne zadošča okoliščina, da je zoper toženo stranko vloženo več tožb oziroma da se direktor tožene stranke (vsaj po zatrjevanju tožeče stranke) izogiba prihodu na glavno obravnavo. Kot povedano mora biti subjektivna nevarnost konkretizirana: zahteva se neko aktivno ravnanje dolžnika, iz katerega izhaja, da bo zaradi takšnega (konkretnega) ravnanja (odtujitve, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem oziroma sredstvi) izterjava terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežkočena.

Sicer pa po oceni drugostopnega sodišča tožeča stranka niti ni izkazala verjetnega obstoja svoje terjatve. Predlagala je blokado žiro računa tožene stranke do višini 5,000.000,00 SIT (glej 4. točko 1. odstavka 266. člena ZIP), dočim iz priloge A7 njena terjatev izhaja le v znesku 3,594.221,10 SIT (torej ni izkazana terjatev za razliko 1,405.778,90 SIT). Poleg tega pa tožena stranka tudi ni stranka večstranske kompenzacije z dne 20.4.1992 (to sta poleg tožeče stranke še M. L. d.o.o. in W. d.o.o. - glej priloga A3); zneska 180.000,00 SIT (priloga A4) in 515.000,00 SIT (priloga A5) pa nista nakazana v dobro tožene stranke, ampak v dobro podjetja W. (d.o.o.).

Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (v konkretnem primeru določbe ZIP). Ker pri tem tudi ni zagrešilo nobene izmed absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere mora sicer sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (glej 2. odstavek 365. člena v zvezi z 2. odstavkom 354. člena ZPP in 14. členom ZIP), je le-to na podlagi 2. točke 380. člena ZPP (v zvezi s 14. členom ZIP) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je določbe ZIP na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot določbe republiškega predpisa.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 446/2006
• VSL sklep II Cp 1947/99
• VSL sklep III Cp 538/2000