<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba Kp 1129/93

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1993:KP.1129.93
Evidenčna številka:VSL20275
Datum odločbe:07.10.1993
Področje:kazensko materialno pravo
Institut:varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila - ogrožanje varnosti javnega prometa

Jedro

Eden od obtožencev je zatajil najeti avto, ga nato v Srbiji odtujil, dal drugemu soobtožencu in podal krivo ovadbo o tatvini vozila. Drugi obtoženec naj bi preko prvega z goljufijo, ki jo je načrtoval, sprejel avto in ga prodal, organom na mejnem prehodu pa se izkazoval s ponarejeno potno listino. Sodba je bila glede kaznivega dejanja zatajitve in goljufije razveljavljena zaradi novega dokaza in zaradi nejasne spremenjene obtožbe.

 

Izrek

Pritožbi javnega tožilca in zagovornika obt. se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. tč. II. odst. 95. člena ZKP v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona Republike Slovenije.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obt. za krivega kaznivega dejanja umora po I. odst. 46. člena KZ RS v zvezi z II.

odst. 12. člena KZ SFRJ in 4. členom Ustavnega zakona Republike Slovenije in mu je izreklo kazen osem let zapora. V to kazen mu je na podlagi I. odst. 50. člena KZ SFRJ v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona vštelo čas, prestan v priporu od 30.3.1993 od 15.20 ure dalje.

Plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odst. 95. člena ZKP pa ga je oprostilo.

Z isto sodbo pa je tega obtoženca na podlagi 3. tč. 350. člena ZKP v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona oprostilo obtožbe, da je storil poskus kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po I.

odst. 71. člena KZ RS v zvezi s II. odst. 12. člena KZ SFRJ in kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po II. odst. 54. člena KZ RS v zvezi z II. odst. 12. člena KZ SFRJ in 4. členom Ustanega zakona.

Hkrati s tako oprostilno sodbo je glede tega dela sodbe stroškovno odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. II. odst.

95. člena ZKP, ki se nanašajo na ti dve kaznivi dejanji bremene proračun. Skladno s III. odst. 108. člena ZKP v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona pa je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper to sodbo sta se pritožila javni tožilec in obtoženčev zagovornik.

Javni tožilec se pritožuje glede obsodilnega dela sodbe zaradi odločbe o kazni s predlogom, naj pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu tako ugodi, da obtožencu izreče višjo zaporno kazen.

Glede oprostilnega dela sodbe pa se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da se v tem delu izpodbiajna sodba razveljavi in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obtoženčev zagovornik pa se pritožuje le glede obsodilnega dela sodbe, in sicer zaradi odločbe o kazni s predlogom, naj pritožbeno sodišče tej pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v tem delu spremeni in obtožencu izreče milejšo kazensko sankcijo.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbama glede odločbe o kazni.

Ko je sodišče druge stopnje ocenjevalo razloge izpodbijane sodbe glede odmere kazni in obeh pritožb, je ocenilo, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, ki vplivajo na višino izrečene kazni, pravilno ugotovilo in jih tudi primerno ovrednotilo.

Ni mogoče prezreti, da je tudi sama oškodovanka pri obtožencu s svojim početjem vzbudila utemeljeno ljubosumnost, ki je na obtoženca vplivala v taki meri, da je tako ravnanje pripeljalo tudi do tragičnega dogodka, saj je iz spisovnih podatkov razvidno, da je našel v postelji drugega moškega, na kar utemeljeno opozarja izpodbijana sodba. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo obdolženčevo težko mladost, saj je živel v družini alkoholika, kar je povedala obdolženčeva sestra, v kateri je bilo veliko otrok in je bil večkrat maltretiran in poniževan. Upoštevalo je, da je obtoženec sicer živel urejeno življenje, saj je bil zaposlen. Po drugi strani pa je pravilno tudi upoštevalo, da je obtoženec bil nasilen napram oškodovanki, saj jo je maltretiral, kar je razvidno tudi iz priloženega pravdnega spisa, ko ga je tožila zaradi odškodnine. Tudi ravnanje obtoženca po storjenem kaznivem dejanju je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, ko je ocenilo, da je obtoženec zaradi tega dejanja močno trpel, saj je zaradi tega tudi dvakrat poskušal samomor. Zaradi tega pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje izreklo primerno kazen v trajanju osmih let. Pri odmeri je prišlo do izraza kot že povedano tako težko življenje obtoženca v mladosti, na drugi strani pa je prvostopno sodišče tudi pravilno upoštevalo, da je obtoženec že pred storitvijo kaznivega dejanja z oškodovanko zelo grdo ravnal, kot izhaja iz njene odškodninske tožbe, jo je žalil, pretepal, ji tlačil glavo v školjko in podobno. Zaradi tega je pritožbeno sodišče ocenilo, da je izrečena kazen primerna in da ni bilo mogoče glede tega ugoditi niti javnemu tožilcu, ki se zavzema za izrek višje kazni, kakor tudi ne pritožbi zagovornika, ki se zavzema za milejšo kazensko sankcijo.

Glede pritožbe javnega tožilca glede oprostilnega dela sodbe.

Glede kaznivega dejanja poskusa po I. odst. 71. člena KZ RS je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da ni dokazano, da bi obtoženec štel stanovanje oškodovanke za tuje stanovanje, saj je pri njej živel v izvenzakonski skupnosti eno leto in pol. Pritrditi je sicer treba javnemu tožilcu, da 23.11.1992, ko je obtoženec prišel do stanovanja K. D. in je z nogo brcnil v vrata tako, da so se le-ta odprla, ni živel pri oškodovanki, vendar pa je to bil le krajši čas, kot je razvidno tudi iz priloženega spisa. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je obtoženec večkrat bival pri oškodovanki, pa sta se sprla, razšla in se je obtoženec spet vrnil, po navedbah obtoženca ga je celo sama vabila nazaj, tako da je tudi po oceni pritožbenega sodišča dvomljivo, ali je obtoženec sam pri sebi štel oškodovankino stanovanje za tuje ali je štel, da je tudi njegovo stanovanje v smislu kazenskega zakona, zaradi česar je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v dvomu pravilno izreklo oprostilno sodbo.

Glede kaznivega dejanja po II. odst. 54. člena KZ RS, pa se po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ni moglo z zanesljivostjo odločiti za to, ali je bil obtoženec sposoben na tak način povzročiti oškodovancu hudo telesno poškodbo. Javni tožilec v pritožbi meni, da je sodišče spregledalo izpoved izvedenca na glavni obravnavi, ko je na izrecno vprašanje odgovoril, da je na način udarca, kot ga je prikazal obtoženec, možno povzročiti tudi hudo telesno poškodbo. Sodišče prve stopnje pa kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe tega ni spregledalo, pač pa je le ugotovilo, da je izvedenec nasplošno povedal, da je na tak način mogoče povzročiti hudo telesno poškodbo. Vendar bi moral biti udarec dovolj močan. Po drugi strani pa se izvedenec glede obtoženca ni mogel izjasniti, kljub temu, da je videl njegovo konstitucijo na glavni obravnavi, o tem, ali je bil obtoženec sploh sposoben tako močnega udarca. Torej ostane dvom, ali je bil obtoženec na tak način sposoben oškodovancu povzročiti hudo telesno poškodbo in ker je nastal dvom, je bilo treba odločiti v obtoženčevo korist, kar je pravilno storilo sodišče prve stopnje, ko je obtoženca tega očitanega kaznivega dejanja oprostilo.

Zaradi tega je pritožbeno sodišče ocenilo, da sta pritožbi javnega tožilca in obtoženčevega zagovornika neutemeljeni.

Ker pa sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev zakona na katere mora paziti po uradni dolžnosti (I. odst. 376. člena ZKP) je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, kar je v skladu s 384. členom ZKP.

Glede na to, da zagovornikova pritožba tudi ni bila uspešna, bi obtoženec sicer bil dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, vendar ga je pritožbeno sodišče oprostilo iz enakih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje, saj je obtoženec že nekaj časa v priporu, obsojen je na sorazmerno dolgo zaporno kazen. Premoženja nima, zaradi česar je ocenilo, da bi plačilo stroškov pritožbenega postopka utegnilo ogroziti preživljanje obtoženca, pa je zato odločilo, da stroški pritožbenega postopka bremene proračun. Taka odločitev sodišča druge stopnje temelji na 101. členu ZKP v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona Republike Slovenije.

 


Zveza:

KZS člen 71, 71/1, 71, 71/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MzUwNg==