VSL sklep Kp 635/93

Jedro

Ker so obtoženci obtoženi, da so kaznivo dejanje hude telesne poškodbe storili v sostorilstvu, za obstoj udeležbe posameznega storilca ni potrebno dokazati, da je vsak oškodovancu povzročil poškodbo, ki ima vse znake kaznivega dejanja hude telesne poškodbe.

 

Izrek

Pritožbam javnega tožilca, zagovornika obtoženega S.M. in zagovornika obtoženega F.Š. se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtožence spoznalo za krive kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po I. odst. 53. čl.

KZ RS v zvezi z II. odst. 12. čl. KZ SFRJ in 22. čl. KZ SFRJ. Izreklo jim je pogojne obsodbe, v teh pa je obtoženemu J.Š. določilo kazen 5 mesecev zapora, ostalim trem pa vsakemu 4 mesece zapora z dveletno preizkusno dobo.

Zoper sodbo so se pritožili javni tožilec in zagovornika obtoženih F.Š. in S.M.. Vsi se pritožujejo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zagovornik obtoženega S.M. še zaradi kršitve kazenskega zakona, enako zagovornik obtoženega F.Š., ta pa uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vsi predlagajo razveljavitev sodbe in novo sojenje, zagovornika pa tudi spremembo sodbe tako, da se obtožena S.M. in F.Š.

oprostita obtožbe.

Pritožbe so utemeljene.

Javni tožilec je obtožence obtožil storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po III. v zvezi s I. odst. 53. čl. KZ RS. Očita jim, da so oškodovanca naklepoma hudo telesno poškodovali, da je oškodovanec zaradi zadobljenih poškodb umrl, v odnosu do te posledice pa da je podana krivda obtožencev v obliki zavestne malomarnosti.

Sodišče prve stopnje ni sledilo taki obtožbi javnega tožilca.

Obtožence je spoznalo za krive le kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po I. odst. 53. čl. KZ RS. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tako odločilo zato, ker je ocenilo, da ni dokazana vzročna zveza med ravnanjem obtožencev in nastalo smrtno posledico in ker ni dokazana krivda obtožencev v odnosu do te posledice. Javni tožilec pa utemeljeno izpodbija obe taki ugotovitvi sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe navaja, "da se največi dvom v obstoj vzročne zveze poraja iz dopolnjenega izvedenskega mnenja ISM, v katerem izvedenec ne zanika povsem možnosti vpliva poprejšnje okvarjenosti možganov, to je epilepsije poškodovanca na nastop smrti." Pritožba javnega tožilca pa utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje napačno razlaga vsebino dopolnilnega izvedenskega mnenja ISM, na katerega se sicer sklicuje.

Ko je sodišče prve stopnje zvedelo za možgansko oškodovanost in epilepsijo oškodovanca je odredilo izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja. Iz tega pa izhaja, da je izvedenec na vprašanje sodišča, ali je možganska oškodovanost in epilepsija oškodovanca lahko vplivala na trajanje nezavesti in posledično smrt zaradi podhladitve, odgovoril, da je bila poškodba glave in možganov, ki ju je zadobil oškodovanec, take narave, da je sama po sebi povzročila dlje časa trajajočo nezavest med katero se je oškodovanec podhladil in umrl. V obrazložitvi mnenja pa izvedenec navaja, da so pri raztelešenju trupla ugotovili akutno oteklost možganov, obtolčenino malih možganov, kri v možganskih prekatih in splošno malokrvnost zaradi izgube krvi. Obtolčenina malih možganov in krvavitev v možganske prekate je poškodba, ki je zagotovo povzročila nezavest poškodovanca.

Zaradi te poškodbe se je razvila akutna oteklost možganov, ki je nezavest postopoma še poglabljala. Izguba krvi pa je pospešila podhladitev. Iz citiranih in tudi drugih navedb v izvedenskem mnenju tako dokaj jasno izhaja, da domnevna epilepsija nikakor ni mogla prekiniti vzročne zveze med ravnanjem obtožencev in nastalo smrtjo oškodovanca. Prav tako pritožba javnega tožilca utemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni dokazana krivda obtožencev v odnosu do smrti oškodovanca. Sodišče prve stopnje je obtožence spoznalo za krive, da so v sostorilstvu hudo telesno poškodovali oškodovanca. Za hudo telesno poškodbo naj bi šlo zato, ker so mu povzročili številne poškodbe, zaradi katerih bi bilo lahko v nevarnosti življenje oškodovanca. Hkrati šteje za dokazano, da so obtoženci dejanje storili z direktnim naklepom. To pa pomeni, da so se obtoženci, ko so pretepali oškodovanca in mu povzročali telesne poškodbe, zavedali, da lahko spravijo v nevarnost njegovo življenje, pa v tako nevarnost niso le privolili, temveč so jo celo hoteli. Iz take dokazne ugotovitve pa se kot zelo logična nakazuje nadaljnja ugotovitev, da so se obtoženci zavedali možnosti, da bo oškodovanec zaradi poškodb, ki so mu jih prizadejali, umrl, pa so lahkomiselno mislili, da taka posledica ne bo nastopila ali pa bi se vsaj morali in mogli zavedati možnosti nastanka take posledice. Že zato je neprepričljiva ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da ni dokazana krivda obtožencev v odnosu do smrti oškodovanca niti v obliki nezavestne malomarnosti. Ko sodišče dokazuje, krivdo obtoženca, mora ugotoviti, ali je podan njegov naklep ali malomarnost v času storitve kaznivega dejanja. Javni tožilec je v obtožnici opisal, da so se obtoženci zavedali posledic svojega ravnanja glede na način in moč udarcev po celem telesu in glavi in glede na število poškodb, ki so mu jih prizadejali. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa izhaja, da se je sodišče prve stopnje pri svoji oceni, da ni dokazana malomarnost obtožencev v odnosu do smrti oškodovanca, ukvarjalo predvsem z njihovim obnašanjem po storitvi kaznivega dejanja. Tako se sklicuje na okoliščino, da so obtoženci obtoženega B.M. poslali na policijsko postajo, da bi policiste seznanil z njihovim ravnanjem in da so zato bili v prepričanju, da se bodo pripeljali policisti in poskrbeli za oškodovanca. Omenja tudi trditev iz zagovora nekaterih obtožencev, da je B.M., ko je prišel v hišo, kjer je stanoval Š., ostalim trem obtožencem povedal, da se je nazajgrede oglasil pri oškodovancu in ga videl hoditi po hiši z vedrom vode. Pa tudi sicer navedene ugotovitve sodišča prve stopnje nimajo trdne opore v izvedenih dokazih. Iz zagovora obtožencev namreč ne izhaja, da so B.M. poslali na policijsko postajo, da tam prijavi, da oni pretepajo oškodovanca. Bolj se nakazuje, da so ga na policijo poslali zato, da bi tam prijavil, da je oškodovanec priznal tatvino denarja na škodo Š. očima I.Z.. Na to kaže tudi vsebina izpovedbe policista, ki je bil takrat dežuren in se je pogovarjal z B.M. in tudi izpovedba priče I.Z., iz katere izhaja, da ga je ta policist poklical in mu povedal, da je na policiji B.M. in da omenja tatvino denarja. Pa tudi obtoženi B.M. ni potrdil trditev iz zagovorov obtožencev, da jim je ob prihodu v hišo Š. povedal, da je videl oškodovanca hoditi z vedrom vode, saj opisuje, da je oškodovanca videl ležati na tleh in da je menil, da je že mrtev. Pritožba javnega tožilca, ki izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni dokazana malomarnost obtožencev v odnosu do končne posledice, je zato utemeljena in je sodišče že zaradi te moralo izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ni pa tudi mogoče odreči utemeljenosti pritožbam zagovornikov, kolikor izpodbijata ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju subjektivnih znakov obravnavanega kaznivega dejanja. Ni sicer sprejemljivo stališče pritožb zagovornikov, da bi moralo sodišče prve stopnje za vsakega obtoženca posebej dokazati, da je oškodovancu povzročil tako poškodbo, ki ima vse znake hude telesne poškodbe.

Javni tožilec je namreč obtožence obtožil, da so dejanje storili v sostorilstvu. Sostorilec pa je tisti, ki sodeluje pri samem izvršitvenem dejanju pa tudi tisti, ki kako drugače bistveno prispeva k storitvi kaznivega dejanja. Podana pa mora biti tudi subjektivna komponenta sostorilstva, to pa je zavest vseh sostorilcev o skupnem sodelovanju pri izvršitvi kaznivega dejanja. Iz opisa dejanja javnega tožilca izhaja, da ta obtožencem očita, da so vsi štirje sodelovali pri samem izvršitvenem dejanju. Saj med drugim opisuje, da so vsi štirje oškodovanca pretepali z rokami in ga brcali po telesu in glavi. S tem so mu prizadejali številne poškodbe, ki v skupnem učinku pomenijo hudo telesno poškodbo. Za svojo ugotovitev, da so obtoženci v sostorilstvu povzročili oškodovancu posamezne poškodbe, ki skupaj pomenijo hudo telesno poškodbo, je imelo sodišče prve stopnje dovolj opore v izvedenih dokazih. Obtoženci so, zaslišani pred preiskovalnim sodnikom kmalu po dejanju, dokaj iskreno in podrobno opisovali dogodek. Predvsem ko so opisovali ravnanje soobtožencev. Iz njihovih izpovedb namreč izhaja, da ni le obtoženi Š. pretepal in brcal oškodovanca in ga butal z glavo ob razne predmete, temveč da so tudi ostali trije obtoženci oškodovanca pretepali in tudi brcali. Le, ko so opisovali svoj prispevek, so obtoženi B.M., S.M. in F.Š. svoje ravnanje minimizirali in opisovali le nekaj manj intenzivnih udarcev.

Ob oceni vseh izpovedb obtožencev in ob upoštevanju ugotovitev izvedenca medicinske stroke o številu udarcev je zato sodišče prve stopnje lahko zaključilo, da so vsi štirje obtoženci, na način, opisan v izreku sodbe, oškodovancu prizadejali nekatere od ugotovljenih poškodb, ki vse skupaj pomenijo hudo telesno poškodbo.

Sprejemljivi so zato razlogi izpodbijane sodbe, s katerimi ugotavlja, da so v objektivnem pogledu obtoženci sodelovali pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče pa se strinja z pritožbama zagovornikov, da so pomanjkljivi in zato neprepričljivi razlogi izpodbijane sodbe, s katerimi pojasnjuje, da so dokazani subjektivni znaki obravnavanega kaznivega dejanja. Pritožnika utemeljeno uveljavljata, da bi moralo sodišče prve stopnje za vsakega obtoženca posebej ugotavljati in dokazovati, ali se je zavedal skupnega delovanja, še posebno pa s kakšno obliko naklepa je storil dejanje. Tako bi moralo ravnati še posebno zato, ker je v objektivnem pogledu ugotovilo, da je bil prispevek obtožencev k storitvi kaznivega dejanja različen. Iz zagovora obtožencev in tudi razlogov izpodbijane sodbe se nakazujeta dva mogoča razloga za obračun obtožencev z oškodovancem. Eden je maščevanje zaradi napada in tatvine oškodovanca zoper očima obtoženega J.Š., drugi še bolj verjeten razlog za fizični obračun pa je ta da so obtoženci, predvsem obtoženi J.Š. hoteli oškodovanca z pretepanjem prisiliti, da prizna tatvino denarja in tudi pove kam je skril denar. O teh dveh motivih bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti in šele potem odločati o vsebini naklepa pri vsakem posameznem obtožencu in res skrbno odločati o tem, ali je res vsak izmed obtožencev oškodovanca pretepal prav z namenom, da ga hudo telesno poškoduje ali pa so bili ti nameni drugačni pa je pri tem le privolil v tako posledico.

V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v drugačni sestavi, ker je senat, ki je že razsodil o zadevi, ocenil vse dokaze, ki so na razpolago, moralo ponovno odločati o objektivni udeležbi vsakega od štirih obtožencev pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Potem, ali je dokazana zavest vsakega od sostorilcev o tem, da skupno izvršujejo kaznivo dejanje, zatem pa tudi kakšna oblika naklepa je dokazana pri posameznem obtožencu. Če bo ugotovilo, da so obtoženci storili temeljno kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po I. odst. 53. čl. KZ RS, pa bo moralo še posebej skrbno odločati o tem, ali je dokazana malomarnost obtožencev v odnosu do smrtne posledice. Pri tem bo moralo upoštevati predvsem okoliščine samega kaznivega dejanja, način in dolgotrajnost njegove storitve, ki so jih obtoženci zaznavali, opredeliti pa se bo moralo tudi o nekaterih drugih pomembnih okoliščinah, na katere se sklicuje v sedaj razveljavljeni sodbi. Opredeliti se bo moralo o tem, zakaj so soobtoženci obtoženega B.M. poslali na policijsko postajo in tudi kaj je B.M. videl, ko je s policije prišel ponovno v hišo oškodovanca, da bo lahko potem ugotovilo tudi, kaj je ta obtoženec povedal soobtožencem, ko je prišel v hišo Š..

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 709/99
• VSM sodba I Kp 557/06
• VSL sodba Kp 1093/93