VSL sodba Kp 892/93

Jedro

V zbranem gradivu ni podlage za sum, da bi utegnila biti obtoženčeva prištevnost izključena ali zmanjšana, kar bi opravičevalo izvedenstvo; ugotovitve izvedenca psihiatra ne potrjujejo zatrjevane obtoženčeve odvisnosti od mamil, tudi obtoženčeva osebnostna motenost ne opravičuje domneve, da je bila pri obtožencu znatneje prizadeta prištevnost, kar bi edino opravičevalo odreditev izvedenstva.

Nasprotje v opisu kaznivega dejanja, da je obtoženec prenašal 1153 g heroina ter mnenjem izvedenke, da gre za tolikšno količino uprašene snovi, ki vsebuje heroin, je zgolj navidezno in ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka; na črnem trgu ni čistega heroina, v obravnavanem primeru je v zaseženi snovi prevladovala komponenta heroin, zato je celotno zaseženo količino snovi šteti kot mamilo heroin ne glede na to, koliko je bilo nečistega heroina.

 

Izrek

Pritožbi zagovornika obt. moškega, ki se predstavlja kot J.B. oziroma B.T. se deloma ugodi, in se izpodbijana sodba v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremeni ter odloči, da se obtožencu ne odvzame 829 USA dolarjev, 37.100,00 jugoslavanskih dinarjev, 5.500,00 makedonskih denarjev, 525,00 hrvaških dinarjev in ukrajinski kupon v vrednosti treh enot, kar vse naj bi ustrezalo z kaznivim dejanjem pod točko 1 izpodbijane sodbe pridobljeni protipravni premoženjski koristi.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Obtoženec je bil z izpodbijano sodbo spoznan za krivega: pod točko 1 kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 245. člena KZ SFRJ, za katero mu je bila na podlagi navedene zakonske določbe določena kazen tri leta zapora, pod točko 2 pa kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ RS, za katero mu je bila na podlagi tretjega odstavka citirane določbe določena kazen pet mesecev zapora. Po 3. točki drugega odstavka 48. člena KZ SFRJ mu je bila izrečena enotna kazen tri leta in tri mesece zapora.

Po členu 50 KZ SFRJ je bil obtožencu v izrečeno enotno kazen vštet pripor od 8.1.1993 dalje. Na podlagi četrtega odstavka 245. člena KZ SFRJ mu je bilo odvzeto 1135 g mamila heroin. Na podlagi 69. člena kZ SFRJ pa sta mu bila odvzeta tudi rjava potovalna torba, uporabljena pri kaznivem dejanju in potni list na ime J.B., izdan v republiki K.

Po členu 70 KZ SFRJ mu je bil izrečen varnostni ukrep izgona tujca iz ozemlja Republike Slovenije za vselej. Po členu 84 in 85 KZ SFRJ je sodišče prve stopnje odločilo, da se obtožencu odvzame 929 USA dolarjev, 47.100,00 jugoslovanskih dinarjev, 5.500,00 makedonskih denarjev, 525,00 hrvaških dinarjev in ukrajinski kupon v vrednosti treh enot, kar vse ustreza s kaznivim dejanjem pod točko 1 izreka sodbe pridobljeni protipravni premoženjski koristi. Na podlagi četrtega odstavka 98. člena ZKP je bil obtoženc oproščen plačila vseh stroškov kazenskega postopka "vključno z nagrado in potrebnimi izdatki zagovornika po uradni dolžnosti".

Proti navedeni sodbi se je pritožil zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazensega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločb o kazni in odvzemu premoženjske koristi. Predlagal je, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa jo razveljavi glede odvzema protipravno odvzete premoženjske koristi, predlagal pa je tudi jo spremeni in obtožencu izreče nižjo kažen.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenimi navedbami, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni odredilo izvedenstva psihiatrijske stroke. Že v obrazložitvi izpodbijane sodbe (stran 13) je pravilno pojasnjeno, da v zbranem dokaznem gradivu ni podlage za sum, da bi utegnila biti obtoženčeva prištevnost izključena ali zmanjšana, kar bi opravičevalo takšno izvedenstvo (člen 258 ZKP). Tudi ugotovitve psihiatra takšnega suma ne potrjujejo. Pri obtožencu je namreč ugotovil zgolj blažjo psihično krizo, ki bi utegnila biti pogojena tudi s priporno situacijo, ki pa je bila odpravljena že z minimalno pomirjevalno terapijo. Sicer pa pri obtožencu, ki je motena osebnost, ni ugotovil nobenih objektivnih abstinenčnih sinptomov. Zloraba druge je pri obtožencu sicer možna, nikakor pa ni na ravni kronične telesne odvisnosti. Navedene ugotovitve psihiatra torej ne potrjujejo zatrjevane obtoženčeve odvisnosti od mamil. Osebnostna motenost je s stališča kazenskega prava samo po sebi sicer psihopatološko stanje, vendar pa obtoženčevo obnašanje in njegovi zagovori med postopkom, ugotovitve dr. M.K. ter poročilo domskega zdravnika dr. K.D. (list št. 88), iz katerega izhaja, da obtoženec med trajanjem pripora ni bil nikoli resneje bolan, ne opravičujejo domneve, da je bila pri obtožencu znatneje prizadeta prištevnost, kar bi edino opravičevalo odreditev izvedenstva.

Že zaradi ugotovitev psihiatra dr. K., ki pri obtožencu ni zasledil objektivnih znakov zasvojenosti z mamili, je pritožnikovo zatrjevanje in dokazovanje obtoženčeve odvisnosti s tem, da je ves svoj denar porabil za nakup večje količine mamila, da bi za dalj časa zadovoljil svoje potrebe, neprepričljivo. Obtoženec je pri prvem zaslišanju sam priznal, da približno dve leti le občasno uživa heroin s kajenjem in da ni zasvojen. V točnost teh obtoženčevih navedb se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi obširne in poglobljene analize obtoženčevega zagovora in drugih dokazov in pravilno ocenilo, da je obtoženčevo poudarjanje zasvojenosti ter opravičevanje nakupa mamila za lastne potrebe zgolj poizkus izogibanja kazenski odgovornosti, da pa sicer ugotovljena dejstva kažejo, da je obtoženec mamilo kupil in skritega prenašal izključno z namenom nadaljnje prodaje.

Po navedbah pritožbe naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno tudi glede nekaterih drugih okoliščin, pomembnih predvsem za odmero kazni. S tem v zvezi zagovornik opozarja, da sodišče prve stopnje brez razlogov ni verjelo obtožencu, da je mornar, njegovim navedbah o družinskih razmerah, ter ugotovitvam Interpola glede obtoženčeve identitete.

Obtoženčev zagovor glede njegove zaposlitve je tudi po mnenju pritožbenega sodišča vse prej kot prepričljiv. Za takšno posplošeno in neargumentirano trditev pritožbe namreč ni prav nobenih dokazov, nasprotno, sodišče prve stopnje je na 4. in 5. strani navedlo vrsto tehtnih razlogov, zaradi katerih obtožencu, ki ni imel pri sebi nobenih dokumentov o svojem mornarskem poklicu, čeprav trdi, da je v Istanbulu prekinil plovbo in ki je v zvezi s svojim mornarskim poklicem navajal nasprotujoče in nelogične podatke, upravičeno ni verjelo. Podobne nedoslednosti je lahko ugotovilo tudi v obtoženčevem prikazovanju njegovih družinskih razmer. Že splošna ocena o neverodostojnosti in nelogičnosti obtoženčevega zagovora glede številnih pomembnih okoliščin ne dopušča drugačne ocene od sprejete.

Zlasti še, ker je obtoženec tudi s tem v zvezi zagovor spreminjal, saj je enkrat navajal, da njegova družina živi v Kostariki, drugič v Gambiji in ker ni vedel povedati niti tega, koliko so otroci stari.

Sicer pa tudi, če bi sodišče v tem delu sledilo obtoženčevemu zagovoru glede družinskih razmer, bi bila ta okoliščina brez pomena celo za odmero kazni, saj je očitno, da obtoženec, ki družine že dve leti ni videl, zanjo ne skrbi in tudi ne more, ker je brez premoženja in ker ne opravlja nobenega poklica, ki bi mu omogočal njeno preživljanje.

Navedeni zaključki sodišča prve stopnje so toliko bolj utemeljeni, ker tudi ni dokazano, da je obtoženi res oseba B. T., za katero se izdaja. Iz pisnega poročila Interpola namreč izhaja zgolj to, da je bil obtoženi pod navedenim imenom doslej že dvakrat obravnavan zaradi mamil, v Grčiji leta 1986 in v Turčiji leta 1992, kar je bilo ugotovljeno na podlagi primerjave prsnih odtisov. Pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, da tudi takšno sporočilo ne daje zanesljivega odgovora na vprašanje, da je obtoženec resnična oseba, za katero se izdaja, zlasti še, ker je v zvezi z letnico rojstva osebe B. T. v tujini in v tem postopku navajal različne podatke, v prvem primeru, da je rojen leta 1954, v drugem pa je kot letnico rojstva navajal leto 1964. Zato sodišče prve stopnje upravičeno dvomi, da je obtoženec razkril pravo identiteto. Po navedenem je torej treba ugotoviti, da pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nista podana.

Po presoji sodišča druge stopnje so neosnovani tudi pritožnikovi očitki o procesnih kršitvah. Nasprotje med trditvijo v opisu kaznivega dejanja, da je obtoženec prenašal 1153 g heroina ter mnenjem izvedenke, povzetim v razlogih izpodbijane sodbe, da gre za tolikšno količino uprašene snovi, ki vsebuje heroin, je zgolj navidezno in ne prestavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 364. člena ZKP, kot trdi pritožnik. Že sodišče prve stopnje je obširno in argumentirano utemeljilo (sodba, stran 8 in 9), da ni prav nobenega dvoma, da gre v tem primeru za navedeno količino mamila heroin, čeprav ta količina ni predstavljala čistega heroina. Na črnem trgu se namreč čisti heroin sploh ne pojavlja, saj so običajno v takšnem mamilu tudi številni spremljajoči alkaloidi in sredstva za razredčevanje. V obravnavanem primeru je v zaseženi snovi prevladovala komponenta heroin, mamilo je bilo dovolj kvalitetno in je bilo kot takšno tudi nabavljeno in namenjeno uživalcem. Ni dvoma torej, da je celotno zaseženo količino snovi šteti kot mamilo heroin, ne glede na to, koliko je bilo v njej čistega heroina.

Pritožnik nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka s tem, ker obtožencu, ki ne zna brati in pisati, vlog, ki so mu bile prevedene, nihče ni prebral in raztolmačil. Obtoženec je imel možnost s pomočno prevajalca spremljati kazenski postopek v angleškem jeziku, ki ga morda res ne oblada popolno, očitno pa dovolj dobro, da je lahko sledil postopku, saj se sam nikoli ni skliceval, da česa ne razume. Že po prvem zaslišanju mu je bil postavljen tudi zagovornik po uradni dolžnosti, ki je kot njegov procesni pomočnik med postopkom skrbel, da so bile obtožencu zagotovljene vse možnosti za kvalitetno obrambo. Ker je obtoženec med postopkom aktivno sodeloval, izrecno izjavil, da obtožbo, ki mu je bila prevedena na glavni obravnavi, razume (list št. 144) in ker med postopkom ne on in ne zagovornik nikoli nista ugovarjala, da obtoženec z vsebino prevedenih sodnih pisanj ni seznanjen, oziroma, da mu to ni bilo omogočeno, so pritožbene navedbe o kršitvi postopka, ki jih niti ne konkretizira, povsem neutemeljene.

Določbe Zakona o kazenskem postopku kot tudi okoliščine primera sodišču prve stopnje tudi niso narekovale, da obtožencu in zagovorniku zgolj zaradi združitve obeh zadev v enotni postopek zagotovi poseben rok za pripravo obrambe. Ker torej po navedenem zatrjevane procesne kršitve niso podane, zagovornik izpodbijani sodbi neosnovano odreka pravilnost in zakonitost.

Sodišče prve stopnje je, kot je že bilo navedeno, upravičeno odreklo verodostojnost obtoženčevemu zagovoru, da mora s svojim zaslužkom preživljati številno družino. Ker torej to, v pritožbi zatrjevano dejstvo, ni dokazano, je razumljivo, da sodišče prve stopnje ni moglo in tudi ni smelo upoštevati te okoliščine pri odmeri kazni. Sicer pa je treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje skrbno ocenilo okoliščine obravnavanih dejanj, njuno težo ter stopnjo obtoženčeve kazenske odgovornosti in obtožencu izreklo primerni posamezni in enotno kazni.

Upravičeno pa zagovornik navaja, da v postopku na prvi stopnji ni bilo zanesljivo dokazano, da je bil denar, ki je bil zasežen obtožencu, res pridobljen s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko 1. Obtoženec je med postopkom navajal, da je ta denar zaslužil z delom na ladiji. Tudi če sodišče prve stopnje temu njegovemu zagovoru ni sledilo, to samo po sebi še ne zadošča za sklep, da zasežen denar predstavlja premoženjsko korist, pridobljeno s tem kaznivim dejanjem.

Sodišče prve stopnje s tem v zvezi ne navaja nobenih dokazov, ki bi potrjevali obstoj tega odločilnega dejstva in zgolj predpostavlja, "da zasežen denar predstavlja nagrado obtožencu, bodi za opravljen posel ali za kritje stroškov kriminalnega tranzita". Neglede na to, da bi utegnila biti takšna predpostavka celo točna, pa v tem primeru ni dokazana s potrebno zanesljivostjo. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu ugodilo pritožbi zagovornika, izpodbijano sodbo spremenilo in odločilo, da se obtožencu zasežen denar ne vzame, saj ni bilo zanesljivo dokazano, da ta denar res predstavlja premoženjsko koristi, pridobljeno s kaznivim dejanjem neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 245. člena KZ SFRJ.

Pravna podlaga za uporabo zveznih predpisov (KZ SFRJ in ZKP) je podana v 4. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l.

RS št. 1/91-I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Kp 1285/93
• VSL sklep I Kp 1231/99
• VSL sodba I Kp 87/2000