VSL sklep Cpg 1263/93

Jedro

Izvedbo dokazov odredi sodišče z dokaznim sklepom, pri čemer v nadaljnjem teku pravde na svoj prejšnji dokazni sklep ni vezano. V kolikor določene dokaze, na katerih stranka vztraja, ne izvede, mora pojasniti razloge, zakaj jih je bodisi zavrnilo bodisi jih ni moglo izvesti. V primeru, da z dokaznim sklepom odrejenih dokazov ne izvede niti ne pojasni, zakaj jih ni izvedlo, stranka pa se iz tega razloga izrecno pritožuje, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. čl. ZPP v zvezi s 300. čl. ZPP.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka se pridrže za končno odločbo.

 

Obrazložitev

V navedeni zadevi je Višje sodišče v Ljubljani že enkrat odločalo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani pa je njeno sodbo z dne 17.2.1992 v celoti razveljavilo na seji dne 26.8.1993. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v celoti priznalo tožeči stranki tolarsko protivrednost 1.900 DEM s pripadki, poleg tega pa je naložilo toženi stranki tudi povrnitev nastalih pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov, prvenstveno pa zaradi nepopolnega in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sklicuje se na izjavo K. M., ki naj bi F. Š., ki je urejal sporni izlet, zagotovila, da število udeležencev ni bistveno. Takšna izjava K. M. toženo stranko tudi razbremenjuje vsakršne odgovornosti glede netočne rezervacije udeležencev.

Prvostopno sodišče predlagane priče ni zaslišalo, niti je ni soočilo s pričo F. Š. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Tožena stranka tudi ocenjuje, da je tožeča stranka nepravilno poslovala s tem, da je brez ugovora plačala hotelirju v Munchnu račun za hotelske usluge vseh prijavljenih 50 članov tožene stranke, čeprav se je izleta dejansko udeležilo le 44 oseb. Pravno sporna je po mnenju tožene stranke tudi obremenitev tožene stranke na plačilo tolarske protivrednosti 1.900 DEM. Prvostopno sodišče je nepravilno uporabilo Zakon o deviznem poslovanju Republike Slovenije, čeprav v času zapadlosti zadnjega obroka v plačilo dne 19.3.1990 še ni veljal.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka je dejansko na naroku dne 29.5.1991 (list št. 8) predlagala zaslišanje priče K. M. Njena izpovedba bi bila po trditvah tožene stranke odločilna, saj bi jo razbremenila vsakršne odgovornosti glede netočne rezervacije udeležencev. Prvostopno sodišče je dokaz za zaslišanje priče K. M. sprejelo istega dne v svojem dokaznem sklepu v skladu s 1. odst. 300. člena ZPP. Iz spisa ni razvidno, da bi se tožena stranka kasneje temu dokazu odpovedala.

Sodišče v nadaljnjem teku pravde na svoj prejšnji dokazni sklep ni vezano (4. odst. 300. čl. ZPP. Možnost ima, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo tudi zavrne, vendar mora pojasniti zakaj jih je zavrnilo (2. odst. 300. čl. ZPP). V konkretnem primeru pa sodišče kljub temu, da je sprejelo dokazni sklep z zaslišanjem priče K. M. in ga kasneje tudi ni spremenilo, tega dokaza ni izvedlo, niti ni v izpodbijani sodbi obrazložilo zakaj je tako postopalo. Tako je ostalo nerazčiščeno dejstvo, zakaj navedeni dokaz ni bil izveden. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da prvostopno sodišče določila 300. čl. ZPP ni pravilno uporabilo, obstaja pa možnost, da je ta okoliščina vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. čl. ZPP v zvezi s 300. čl. ZPP. Zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo že iz tega razloga v celoti razveljaviti po 1. odst. 369. čl. ZPP. V ponovnem postopku bo moralo prvostopno sodišče bodisi izvesti dokaz, ki ga je s sklepom že sprejelo oz. nasprotno pojasniti zakaj ta dokaz za odločitev ni pomemben, zaradi česar ga zavrača.

Pri ponovnem reševanju pa bo moralo prvostopno sodišče tudi upoštevati, da je tožeča stranka tekom postopka tolarski zahtevek spremenila v tolarski zahtevek, vezan na tujo valuto. Zato je potrebno paziti na pravilno uporabo materialnega prava v zvezi z odločitvijo plačila zamudnih obresti. Za obveznosti, izražene v tuji valuti se namreč ne uporablja Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS št. 14/92 in 13/93). Obrestnih mer za te obresti na te obveznosti ne določa noben predpis. Pravno praznino, ki je glede tega v našem pravnem redu je potrebno zapolniti z analogijo s predpisi, ki veljajo za pogodbeno obrestno mero (Novela 3. odst. 399. čl. ZOR, Ur.

l. SFRJ št. 39/85). Takšno je namreč pravno mnenje sprejeto na razširjeni evidenčni seji Vrhovnega sodišča R Slovenije z dne 22. in 23. junija 1993. Zato bo moralo prvostopno sodišče tožečo stranko tudi pozvati, da navede eno od bank, na podlagi katere se bo lahko določila obrestna mera za devizne hranilne vloge na vpogled.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 166. čl.

ZPP. Ker je prvostopna odločba razveljavljena, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 131/99
• VSL sodba in sklep I Cp 4301/2008
• VSL sklep I Cpg 1341/03