<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba Cpg 1341/93

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1993:CPG.1341.93
Evidenčna številka:VSL00303
Datum odločbe:07.10.1993
Področje:obligacijsko pravo
Institut:del credere jamstvo - komisijska pogodba

Jedro

Komisionar je odgovoren za izpolnitev obveznosti svojega sopogodbenika le v primeru, če je posebej jamčil, da jih bo ta izpolnil (del credere;). V tem primeru odgovarja solidarno z njim (1. odstavek 781. člena ZOR). V primeru, da takšnega dogovora ni bilo, iz določil 776 do 780 ZOR-a, ki določajo obveznosti komisionarja, ne izhaja, da bi bil le-ta dolžan opravljati tudi izterjavo napram sopogodbenikom.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev njene terjatve proti toženi stranki v višini 391.755 ATS v tolarski protivrednosti na dan 8.7.1992 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od navedenega dne dalje do plačila.

Tožeči stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Po njenem mnenju prvostopno sodišče ni upoštevalo, da je bilo potrebno po prejšnjih predpisih izvažati le preko pooblaščenih izvoznih organizacij, med katerimi je bila tudi tožena stranka. Vsa plačila so se vršila le preko izvoznih pooblaščenih organizacij in njenih pooblaščenih bank ter tako tožeča stranka kot tudi vse druge delovne organizacije ni bila o prilivih iz tujine obveščena, niti ni imela na razpolago nobene dokumentacije.

Tožena stranka sicer zatrjuje, da od inozemskega partnerja plačil ni prejela, vendar po njenem mnenju to ni res, zaradi česar ji je vtoževani znesek tudi dolžna plačati. Tožena stranka po njenem mnenju tudi ne more ugovarjati pasivne legitimacije. Tožena stranka je kot monopolna izvozna organizacija prejemala veliko provizijo, tožeča stranka pa kot delovna organizacija ni imela nobene možnosti, da bi se posebej dogovorila o del credere jamstvu. Po njenem mnenju že iz monopolnega položaja tožene stranke izhaja, da tožena stranka odgovarja del credere. Tožeča stranka tudi ne more neposredno uveljavljati od tujega partnerja kakršnakoli plačila kot to zmotno meni prvostopno sodišče.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, uporabilo pa je tudi pravilno materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopnega sodišča, da je potrebno razmerje obeh pravdnih strank presojati po splošnih pravilih komisijske pogodbe. Vsa razglabljanja tožeče stranke glede takrat veljavnih predpisov in položaja posamezne stranke, za odločitev v tej zadevi niso bistvena. Vse obveznosti tožene stranke kot komisionarja so izrecno opredeljene v določilih od 776. do 780. čl. ZOR-a. Ta določila pa ne predpisujejo, da je dolžan komisionar opraviti tudi izterjavo obveznosti od sopogodbenika.

Prvostopna sodba pravilno ugotavlja, da tožeča stranka konkretne nepravilnosti pri poslovanju oziroma neskrbnosti s strani tožene stranke na osnovi omenjenih določil ni izkazala. Tega ne navaja niti v pritožbi.

Povsem neizkazana je tudi trditev tožeče stranke v pritožbi, da je tožena stranka od inozemskega partnerja plačilo, ki ga tožeča stranka še vtožuje tudi prejela. Dopis podjetja I. toženi stranki z dne 25.11.1992 (priloga B 22), kot pravilno obrazlaga izpodbijana sodba nasprotno potrjuje, da tožena stranka tega plačila ni prejela, kot glavni razlog pa je inozemsko podjetje navajalo svojo terjatev, ki jo ima napram tožeči stranki.

Prvostopno sodišče je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo 1. odst. 781. čl. ZOR-a, ki izrecno določa, da odgovarja komisionar za izpolnitev obveznosti svojega sopogodbenika le v primeru, če je posebej jamčil, da jih bo ta izpolnil (del credere).

Tožeča stranka, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba dogovorjenega del credere jamstva ni izkazala. Njena trditev v pritožbi, da ni imela možnosti za tak dogovor, je presplošna in prav tako neizkazana. Ne drži tudi, da je takšna odgovornost na strani tožene stranke podana že zaradi njenega takratnega položaja kot izvozne pooblaščene organizacije. Določbe del credere jamstva iz 1. odst. 781. čl. ZOR-a se lahko upoštevajo le v primeru, če sta se za tako jamstvo pravdni stranki tudi posebej dogovorili. Običajno pa je v takšnih primerih tudi višja dogovorjena provizija. Ne drži tudi ugovor tožeče stranke, da plačila za svoje blago od inozemskega partnerja ne bo mogla uveljavljati. Tožena stranka je kot komisionar vse terjatve, ki izvirajo iz poslov namreč dolžna prenesti na tožečo stranko kot komitenta v skladu s 1. odst. 787. čl. ZOR.

Pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Glede na to je Višje sodišče v Ljubljani po 368. čl. ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 166. čl.

ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker tožeča stranka v pritožbi ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

 


Zveza:

ZOR člen 776, 777, 778, 779, 780, 781, 781/1, 787, 787/2, 776, 777, 778, 779, 780, 781, 781/1, 787, 787/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MzM1NQ==