VSL sodba in sklep Kp 1082/93

Jedro

Pri enem od dveh dejanj ni razčiščeno dejansko stanje glede goljufivega namena, ker sodišče ni zavzelo stališča do dogovorjene nadomestne spolnitve v primeru zamude pri plačilu dolga (danega postojila).

 

Izrek

1. Pritožbi zagovornice obtoženk se deloma ugodi, izpodbijana sodba se glede dejanja pod tč. 2 izreka o krivdi ter v odločbi o enotni kazni in stroških kazenskega postopka, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Sicer se pritožba zagovornice kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženko L. spoznalo za krivo dveh kaznivih dejanj goljufije po I. odst. 171. člena KZ RS in ji po določitvi posameznih kazni izreklo po 3. tč. II. odst. 48. člena KZ SFRJ enotno kazen šest mesecev zapora. Hkrati je izreklo, da je obtoženka oškodovanki V. J., dolžna plačati odškodnino v znesku 6.400,00 SIT s pripadajočimi obrestmi od 22.11.1991 dalje. Obtoženka je bila iz razlogov IV.odst. 98. člena ZKP oproščena plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odst. 95. člena ZKP.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila obtoženkina zagovornica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pomanjkljivosti postopka in s tem nepravilne uporabe zakonitih določil ter predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno razsojanje, odnosno, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter obtoženko oprosti vsled pomanjkanja dokazov, podrejeno pa, da ji spremeni sodbo glede izreka o kazni tako, da ji izreče milejšo pogojno kazen.

Pritožba obtoženkine zagovornice, je deloma utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilost ugotovljenega dejanskega stanja glede kaznivega dejanja goljufije, opisanega pod tč. 1 krivdoreka, izpodbijane sodbe. Izvedeni dokazi so nudili sodišču prve stopnje v zvezi z očitano goljufijo na škodo S. R. dovolj podlage za ugotovitev, da je obtoženka ob sklepanju posojilne pogodbe z navedenim posojilodajalcem ravnala z goljufivim namenom, saj so se vse njene trditve, ki jih je ponavljala tudi v svojem zagovoru in so predstavljale osnovo za S. R. odločitev, da je obtoženki 10.000 DEM posodil, izkazale za neresnične, kakor tudi, da se je obtoženka neresničnosti teh dejstev ob zatrjevanju oškodovanemu S. R. zavedala in od vsega začetka oškodovancu ni imela namena vrniti prejetega posojila. Torej je ravnala z goljufivim namenom kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Pritožbena izvajanja zagovornice glede tega dejanja predstavljajo zgolj ponavljanje obtoženkinega zagovora, ki ga sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ni sprejelo in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo z dejstvi, ki jih je na osnovi izvedenih dokazov ugotovilo. Zato v tem delu zagovornica glede zmotnosti ugotovljenega dejanskega stanja kršitve postopka in kršitve materialnega zakona ni mogla imeti uspeha. Prav tako določena kazen kot jo je izreklo sodišče prve stopnje za to dejanje predstavlja po oceni pritožbenega sodišča ne samo kazen v skladu z zagroženo kaznijo po čl. 171/I KZ RS, ampak tudi primerno kazensko sankcijo, glede na težo storjenega dejanja in osebnost obtoženke. Ne glede na obtoženkino starost in dejstvo, da je oškodovanec uspel v civilnem postopku in z izvršbo v poravnavo svoje terjatve doslej doseči delno poplačilo s posegom na obtoženkino pokojnino, teža dejanja, vključno z obtoženkinim izmikanjem plačilu do posega z izvršbo, ne opravičujeta izreka kazenske sankcije opominjevalne narave. Zato je pritožbeno sodišče tudi odločbo o kazni v tem delu potrdilo.

Utemeljena pa je zagovorničina pritožba glede dejanskega stanja v izreku izpodbijane sodbe pod 2. Iz opisa samega dejanja in iz zagovora obtoženke ter izpovedbe same oškodovanke sledi izven vsakega dvoma, da sta se obtoženka in oškodovanka ob dogovarjanju za posojilo 13.000,OO SIT dogovorili, da bo oškodovanka v primeru zamude v kritje svojega dolga od obtoženke vzela zamrzovalno skrinjo. Te skrinje oškodovanka ob obtoženkini zamudi z vrnitvijo posojila ni vzela, pa tudi sodišču, ki jo o tem tudi ni kaj dosti spraševalo, ni pojasnila, zakaj v poravnavo svojega dolga tega ni storila, ko je jasno, da je imela dejanske stike z obtoženko, ko je poskušala izterjati posojilo, ki ga ji je dala. Zakaj se oškodovanka ni poslužila dogovorjene poti za pokritje svoje terjatve, iz izpodbijane sodbe ni razvidno, ampak je napravljen preuranjen zaključek, da je obtoženka tudi v tem primeru ravnala z goljufivim namenom. Ugotovljeno dejansko stanje, ko ni nobenega dvoma, da si je obtoženka dejansko sposodila 13.000,00 tolarjev od oškodovanke V. J., v subjektivnem pogledu glede obstoja goljufivega namena je zmotno ugotovljeno, ko je izostala ocena o načinu nadomestne poravnave obtoženkinega dolga v primeru zamude z vračilom najetega posojila. Ker izpodbijana sodba v tem delu ni prepričljiva v obrazložitvi goljufivega namena in ko je po drugi strani ostalo nerazčiščeno, kaj je bilo razlog, da do nadomestne spolnitve ni prišlo, niti po oškodovanki niti po obtoženki, je pritožbeno sodišče ocenilo prvostono zaključevanje o obstoju goljufivega namena kot preuranjeno in zato zmotno. V tem delu je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in hkrati razveljavilo izrek o enotni kazni ter o stroških kazenskega postopka ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje določno oceniti vsebino dogovora med obtoženko in oškodovanko o posojilu 13.000,00 SIT tudi v zvezi z dogovorjeno nadomestno spolnitvijo v primeru obtoženkine zamude z vračilom dolga in ponoviti tudi druge dokaze, in razčistiti z zaslišanjem oškodovanke, zakaj ni ravnala v smislu dogovora, vključno z vpogledom v poštno nakaznico o plačilu 6.400,00 SIT, ki jih je obtoženka dolžna plačati oškodovanki po izpodbijani sodbi. Kolikor bodo izvedeni in dopolnjeni dokazi še vedno nudili podlago za ugotovitev o obstoju goljufivega namena obtoženke tudi pri tem dejanju, ki je predmet obtožbe, bo seveda sodišče prve stopnje moralo odločiti o krivdi in kazni tudi za to dejanje ter na novo določiti enotno kazen in izreči kdo je dolžan plačati stroške kazenskega postopka. V odškodninskem zahtevku sodišče prve stopnje izpodbijane sodbe ni spreminjalo, ker je obtoženkina zagovornica ob vložitvi pritože izkazala spolnitev tega zahtevka z navedbo, da bo obtoženka plačala tudi pripadajoče obresti, ko bodo strokovno izračunane.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 912/99
• VSL sodba I Kp 57/2005
• VSL sodba I Kp 814/99