VSL sklep Kp 849/93

Jedro

Dejstvo, da kupoprodajna pogodba, s katero je oškodovanec kupil del parcele, na kateri je raslo sadno drevje, katerega je obdolženka uničila, ni bila vknjižena v zemljiški knjigi izključno zaradi prepovedi iz člena 76 Zakona o gozdovih, ki ni dovoljeval katastrske delitve gozdnih parcel, ni ovira za ugotovitev, da je bil oškodovanec lastnik dreves, ki so bila uničena.

 

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega se ugodi in sklep sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i .

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom obtožbo oškodovanca kot tožilca zoper A. B. zaradi kaznivega dejanja goljufije po čl. 171/IV KZ RS glede na določbo I. odst. 438. člena ZKP v zvezi s 3. tč. 270. člena ZKP zavrglo in izreklo, da bremenijo stroški kazenskega postopka proračun.

Svoj sklep je sodišče prve stopnje obrazložilo z ugotovitvijo, da glede na opis dejanja po obtožbi, ko naj bi šlo za 700,00 takratnih din protipravne premoženjske koristi, kar bi sedaj pomenilo 700,00 tolarjev, gre za kaznivo dejanje po IV. odst. 171. člena KZ RS in ne za dejanje po III. odst. navedenega člena, zato je glede na zatrjevani čas storitve kaznivega dejanja 28.9.1987, glede na določbe členov 95/I točka 6 KZ SFRJ in čl. 96/6 KZ SFRJ nastopilo v danem primeru absolutno zastaranje kazenskega pregona, ker je poteklo več kot štiri leta, to je več kot dvakrat toliko časa kot ga zahteva Kazenski zakon SFRJ za zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje po čl. 171/IV KZ RS, zaradi česar je bilo skladno s 3. tč.

270. člena ZKP obtožbo zavreči v predhodnem preizkusu vloženega obtožnega akta, skladno s pooblastilom iz 438. člena ZKP.

Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil oškodovanec kot tožilec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede vsebine obtožbe s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nadaljnji postopek, ker dejanje pod obtožbo ni zastaralo.

Pritožba oškodovanca kot tožilca ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge izpodbijanega sklepa in ugotavlja, da je glede na predmet obtožbe, ki jo je sodišče prve stopnje zavrglo zaradi zastaranja, pravna opredelitev dejanja glede na znesek 700,00 din nastal po uporabi načela nominalizma pravilna.

Veljavni Kazenski zakon SFRJ, ne pozna valutne klavzule, zato je dejanje, ki je predmet obtožbe pravilno opredeljeno kot goljufija po IV. odst. 171. člena KZ RS, saj v obtožbi zatrjevani znesek ne presega 5.000,00 din, oz. sedaj tolarjev. Nadaljnji razlogi izpodbijanega sklepa o nastopu procesne ovire in sicer absolutnega zastaranja kazenskega pregona so prav tako pravilni, saj je za navedeno kaznivo dejanje splošni zastaralni rok, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, dve leti, absolutni zastaralni rok pa štiri leta, ki je glede na zatrjevani datum v obtožbi glede storitve kaznivega dejanja - 28.9.1987, že potekel in je zato, ne glede na takratno dejansko vrednost izročenega denarja obdolžencu, ob razvrednotenju domače valute nastopilo, kot že rečeno, absolutno zastaranje. Zato je bilo obtožni akt glede na podani opis iz navedenega razloga zavreči. Vsa pritožbena izvajanja zato ne morejo vzbuditi dvoma niti v pravilnost uporabe materialnega prava, niti na pravilnost razlage predmeta obtožbe glede na dejanske okoliščine.

Zaradi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo oškodovanca kot tožilca kot neutemeljeno zavrnilo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 1376/99
• VSL sodba I Kp 332/2000
• VSL sklep I Kp 1000/99