VSL sodba Cpg 236/93

Jedro

Tožena stranka ni uspela z ugovorom, da ne obstoji objektivni element izpodbojnosti, ker da na podlagi cesijske pogodbe plačani znesek predstavlja le 40 % njene celotne terjatve do stečajnega dolžnika. Za neobičajno izterjavo terjatve gre takrat, ko je plačilo opravljeno na način, katerega upnik takrat ne bi mogel doseči s tožbo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi v izpodbijanem delu (tč. 1, 2 in 3 izreka) sodba sodišča prve stopnje.

Stroške pritožbenega postopka nosi pritožnik sam.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je cesija, sklenjena dne 24.5.1990 med tožečo in prvotoženo stranko, brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke. Prvotoženi stranki je naložilo, da mora vrniti v stečajno maso tožeče stranke znesek 1.000.000,00 SIT s pripadki ter ji povrniti 84.850,00 SIT pravdnih stroškov. Naložilo pa ji je tudi, da je dolžna prenesti v stečajno maso tožeče stranke terjatev nasproti drugotoženi stranki v višini 32.510,00 SIT. Tožeča stranka je dolžna povrniti drugotoženi stranki njene pravdne stroške v višini 58.367,00 SIT.

Prvotožena stranka je pravočasno vložila pritožbo proti sodbi, v kateri uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl.

Zakona o pravdnem postopku (v nadalj. ZPP). V pritožbi navaja, da nista podana niti subjektivni niti objektivni element izpodbojnosti.

Glede objektivnega elementa navaja, da ni šlo za oškodovanje ostalih stečajnih upnikov, saj je na podlagi cesijske pogodbe prejela le 1.000.000,00 SIT, kar predstavlja le 40 % vsega, kar ji pripada po kreditnih pogodbah, sklenjenih s tožečo stranko. Glede na to je ugotovitev prvostopnega sodišča, da je prvotožena stranka dobila poplačano svojo terjatev v celoti in na neobičajen način, netočna.

Pri uporabi zakonske domneve po 113. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadalj. ZPPSL), da je bila terjatev poplačana na neobičajen način, je sodišče razširilo uporabo le-tega preko zakonskih določil na vse primere cesij, sklenjenih eno leto pred začetkom stečajnega postopka. Glede subjektivnega elementa je navedla, da je že tekom postopka na prvi stopnji predlagala in ponovno predlaga zaslišanje priče, ki je za prvotoženo stranko podpisal cesijsko pogodbo. Ker je sodišče prve stopnje ta predlagani dokaz zavrnilo kot nepotreben, pri tem pa ni obrazložilo zakaj, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Glede na to pa je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Pritožbena navedba, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato, ker ni bila obrazložena zavrnitev predlaganega dokaza zaslišanja podpisnika cesijske pogodbe, ni utemeljena. Iz izvedenega postopka je razvidno, da je bilo dejansko stanje že dovolj razčiščeno in da zaslišanje predlagane priče ne bi v ničemer pripomoglo k boljši razjasnitvi stvari. Zato je predlagani dokaz po mnenju sodišča druge stopnje utemeljeno zavrnilo. Ponovno pritožbeno navajanje, da ni podan niti subjektivni niti objektivni element izpodbojnosti, ni utemeljeno. Sodišče druge stopnje se strinja z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da sta obstajala oba elementa izpodbojnosti. Objektivni element, da je prišlo do oškodovanja upnikov, je nedvomno podan. Pritožbeno navajanje, da je prvotožena stranka poplačana samo 40 % glede na obe sklenjeni kreditni pogodbi s tožečo stranko, ni upoštevno. Dejstvo je, da je prvotožena stranka dobila del svoje terjatve zaradi cesije plačan v višini 100 % in ni odločilno kolikšen odstotek predstavlja to od celotne terjatve prvotožene stranke do tožeče stranke.

Neutemeljen pa je tudi nadaljnji ugovor neobstoja subjektivnega elementa. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, ko je za ugotovitev obstoja subjektivnega elementa uporabilo zakonsko domnevo iz 1. točke 113. čl. ZPPSL. Zaslišanje predlagane priče pa ni potrebno zaradi tega, ker je bilo dejansko stanje popolnoma ugotovljeno. Način, na katerega je tožeča stranka poravnala toženi stranki svojo denarno obveznost pa ne predstavlja le domneve po 1. točki 113. čl. ZPPSL, pač pa tudi to, da bi tožena stranka morala vedeti za neugodno ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke Zato je podan tudi subjektivni element izpodbojnosti po 1. tč. 2. odst. 112. čl. ZPPSL. Tožena stranka bi že zaradi dejstva, ker ji je tožeča stranka - banka, za katero je normalno, da poravna svoje denarne obveznosti z denarjem, poravnala terjatve s cesijo, morala vedeti za neugodno ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke, če bi pri sklepanju cesijske pogodbe ravnala kot dober gospodarstvenik.

Tako pa bi morala ravnati. Zato zaslišanje predstavnika tožene stranke o tem, ali je tožena stranka vedela za neugodno ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke, ni bilo potrebno.

Ker je sodišče druge stopnje spoznalo, da je pritožba neutemeljena, ker niso podani razlogi iz katerih se sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst.

154. čl. v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP.

Uporaba določb ZPP in ZPPSL temelji na 2. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS št. 1/91 z dne 25.6.1991).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cpg 218/2003
• VSL sodba I Cpg 1038/2000
• VSM sodba Cpg 302/96