VSL sodba Cpg 1701/92

Jedro

Iniciativni odbor toženih lastnikov ne more biti stranka, ampak le posrednik pri nastanku obveznosti med podjetjem za upravljanje in vzdrževanjem in etažnim lastnikom - gradbenim podjetjem.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka 3 in 4 izreka).

Pritožnik je dolžan povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 10.460,00 SIT v 8 dneh.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo odločilo, da se delni umik tožbenega zahtevka za glavnico 6.057,60 SIT in zakonite zamudne obresti vzame na znanje in se v tem delu razveljavi sklep o izvršbi z dne 22.4.1991; da se sklep o izvršbi razveljavi še za glavnico 7.769,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, izreklo da v preostalem delu ostane sklep o izvršbi glede zahtevka v 1. točki izreka v veljavi in je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico 31.638,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter da je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 20.568,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Zoper obsodilni del sodbe je tožena stranka vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter odločitve o stroških. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje prvostopnemu sodišču. Med drugim pritožnik navaja, da je prvostopno sodišče zmotno menilo, da je šlo za zavezo tožene stranke nasproti tožeči stranki, saj se je tožena stranka zavezala samo iniciativnemu odboru etažnih lastnikov in še to samo začasno, do preklica. Tako torej ni prišlo do poslovnega razmerja med pravdnima strankama, saj je tožena stranka celo izrecno izjavila, da pogodbe s tožečo stranko ne bo podpisala.

Prvostopno sodišče pa pravtako ni pravilno odmerilo stroškov glede na uspeh strank v pravdi.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je prvostopno sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pravilno je ocenilo vsebino dopisov, predvsem tistega z dne 25.6.1990 iniciativnemu odboru za ustanovitev sveta etažnih lastnikov. Iz teh dopisov ne izhaja zaključek, da se je tožena stranka zavezala glede plačila stroškov samo iniciativnemu odboru oz. upravnemu odboru etažnih lastnikov, ampak prav nasprotno izhaja, da se je tožena stranka zavezala, da bo do prodaje prostorov poravnala vse stroške, izhajajoče iz pogodbe v pripadajočem deležu mesečno in sproti. Tožena stranka je torej vedela, komu se je zavezala plačati stroške, saj v predloženi pogodbi, ki naj bi jo podpisala tudi tožena stranka, ne nastopa kot pogodbena stranka iniciativni odbor, ampak tožeča stranka ter etažni lastniki. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka neutemeljeno ugovarja, da se je zavezala plačevati stroške iniciativnemu odboru in ne toženi stranki, saj je iniciativni odbor etažnih lastnikov bil tisti, ki se je le dogovarjal s toženo stranko, da je prišlo do sklenitve pogodbe. Tako ni utemeljena pritožbena trditev, da je poslovno razmerje obstajalo med odborom in toženo stranko. Smiselno pritožnica ugovarja pasivno legitimacijo, vendar le-ta ni utemeljena, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Tudi v odgovoru na pritožbo tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je tožena stranka v dopisu z dne 25.6.1990 celo sama predlagala, da naj upravljalec, to je tožeča stranka, na toženo stranko odpadajoče stroške kalkulira mesečno na njihov naslov in da bo vse račune poravnala v roku 15 dni po prejemu. Njena izjava v dopisu, da bo do prodaje prostorov novim lastnikom poravnala vse stroške po kriterijih pogodb v pripadajočem deležu, pomenijo sprejem obveznosti in s tem nastanek obligacijskega razmerja, katerega rok veljavnosti je v tem dopisu določila sama tožena stranka - namreč določila je datum, do katerega bo nosila te stroške, to je do odprodaje poslovnih prostorov.

Pritožbene trditve torej niso utemeljene, zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje po 368. členu ZPP, saj v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 354. člena ZPP), odločitev prvostopnega sodišča pa je tudi materialnopravno pravilna.

Tudi pritožba glede stroškov pravdnega postopka ni utemeljena, saj je sodišče upoštevalo uspeh strank v pravdi in to tudi ustrezno obrazložilo, pritožnica pa ni podala posebnih konkretnih dejstev, ki bi utemeljevali drugačno odločitev.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 166. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožeča stranka je vložila obširnejši odgovor na pritožbo, v katerem je tehtno obrazložila svoje stališče v zvezi z vloženo pritožbo, zato ji je sodišče druge stopnje priznalo stroške odgovora na pritožbo po zaznamovanem stroškovniku za sestavo in za takso ter za poročilo, v skupnem znesku 10.460,00 SIT odmerjene v skladu z Zakonom o sodnih taksah in odvetniško tarifo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1343/99
• VSL sklep II Cp 1617/98
• Sodba II Ips 324/94