VSL sodba II Cp 1535/93

Jedro

Za vprašanje obstoja vzročne zveze je upošteven tisti dogodek kot vzrok, brez katerega ne bi bilo škodljive posledice. Zato okoliščina, da je bila tožnica invalidsko upokojena in s tem prikrajšana na dohodku razen zaradi posledic poškodb v prometni nesreči kot škodnem dogodku tudi zaradi bolezni, ne predstavlja podlage za zmanjšanje obsega odškodninske obveznosti tožene stranke.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem - to je obsodilnem delu (1., 2. in 3. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

 

Obrazložitev

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožnice in toženi stranki naložilo, da ji mora plačati znesek 3,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.6.1988 dalje do plačila, od 1.6.1988 dalje pa, da ji mora plačevati mesečno rento v zneskih in z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega rentnega obroka kot je to določeno v izreku prvostopne sodbe. Hkrati je toženi stranki še naložilo v plačilo tožničine pravdne stroške v znesku 79.140,00 SIT, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom, medtem ko je višji in drugačen zahtevek tožnice, kolikor o njem ni bilo odločeno z že pravnomočnim zavrnilnim delom sodbe z dne 14.6.1990, zavrnilo. Tožnici prisojeni zneski predstavljajo 10 % njenega prikrajšanja na dohodku zaradi predčasne invalidske upokojitve, h kateri so v tem deležu (ob tožničinih prejšnjih težavah) po ugotovitvah sodišča prve stopnje prispevale posledice poškodb, ki jih je tožnica pretrpela v prometni nesreči dne 23.5.1980 in ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka vložila pritožbo.

Izpodbija jo v delu, v katerem je bilo z njo zahtevku tožnice ugodeno, pri čemer uveljavlja kot pritožbena razloga zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava.

Graja prvostopno oceno o 10 %-nem vplivu tožničinih poškodb iz prometne nesreče na njeno invalidsko upokojitev, saj bi bila tožnica v vsakem primeru invalidsko upokojena zaradi svojih bolezni, ki nimajo zveze s prometno nesrečo. Samo zaradi zloma zapestja tožnica ne bi bila upokojena, saj 10 %-ni delež pri vzrokih v nobenem primeru ne bi mogel predstavljati samostojne podloge za upokojitev in zaradi svoje neznatnosti ni mogel biti odločilen pri tej presoji. Zato predlaga spremembo prvostopne sodbe v izpodbijanem delu in to smiselno v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti.

Pritožba ni utemeljena.

V zvezi s pritožbeno trditvijo, da tožnica samo zaradi zloma zapestja ne bi bila invalidsko upokojena in da 10 %-ni delež pri vzrokih ne bi v nobenem primeru mogel predstavljati samostojne podlage za njeno upokojitev, je treba opozoriti, da je bilo že v razlogih razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje z dne 15.1.1991 pojasnjeno, da je za vprašanje obstoja vzročne zveze upošteven tisti dogodek kot vzrok, brez katerega ne bi bilo škodljive posledice ter da okoliščine, da je bila tožnica invalidsko upokojena tudi zaradi - in čeprav celo v pretežni meri - bolezni (sladkorna bolezen degenerativno obolenje ramenskega sklepa, psihične težave), ne predstavljajo podlage za zmanjšanje obsega odškodninske obveznosti tožene stranke. Zato ni pomembno, če tožnica samo zaradi zloma zapestja ne bi bila invalidsko upokojena in če 10 %-ni delež pri vzrokih ne bi v nobenem primeru mogel predstavljati samostojne podlage za njeno upokojitev. Ni namreč treba, da bi predstavljal samostojno podlago, temevč zadošča,da je posledica poškodbe iz prometne nesreče soprivedla do tožničine invalidske upok0jitve in s tem do njenega prikrajšanja na dohodku. To hkrati pomeni, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi do tožničine upokojitve prišlo tudi, če ne bi bilo posledic poškodb iz prometne nesreče.

Glede dejanskih ugotovitev o vplivih posledic tožničinih poškodb iz prometne nesreče na njeno invalidsko upokojitev pa pritožbeno sodišče nima nikakršnega razloga za dvom v pravilnost le - teh, saj so plod skrbne in prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, opravljene ob upoštevanju in presoji oziroma vrednotenju prav vseh izvedenih dokazov, pri čemer tožena stranka izpodbija te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje zgolj z drugačnimi trditvami - v bistvu torej neobrazloženo. Ker po obrazloženem tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno v škodo tožene stranke in ker po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) niso podane, je bilo treba pritožbo tožene stranke na podlagi določbe 368. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

Določbe ZPP, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, so bile uporabljene na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2053/99
• VSK sodba Cp 978/99
• VSC sodba in sklep Cp 636/2000