VSL sodba I Cp 1335/93

Jedro

Ker je bilo na naroku glavne obravnave med strankama kot nesporno ugotovljeno, da sta njuna solastniška deleža na skupnem premoženju enaka, sodišču ni bilo treba izvajati nobenih dokazov zaradi ugotavljanja višine solastniških deležev.

 

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnica solastnica do 17/40 vinske kleti z bivalnimi prostori in funkcionalnega zemljišča k tej stavbi, kar predstavlja severni del parc. št. 1877 k.o. V. v izmeri cca. 80 m2, ter tožencema naložilo, da izstavita v tožničino korist listino, na podlagi katere se bo po predhodni geometerski odmeri v izreku sodbe podrobno opisan del te nepremičnine odpisal od vl. št. 204 k.o. V., se zanj odprla nova vl. št. iste k.o. in pri tej vknjižila lastninska pravica v korist tožnice do 17/40. Obenem je naložilo tožencema, da povrneta tožnici pravdne stroške v znesku 46.381,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.4.1993 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek, po katerem naj bi se ugotovilo, da je tožnica solastnica do 1/2 navedene nepremičnine, zavrnilo.

Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje nekritično oprlo na izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožnica in ki niso povedale po resnici. Nepravilno je ocenjevalo, da druga toženka ne bi mogla pomagati sinu pri gradnji, češ da ni obnavljala lastnih gradbenih objektov. Vendar pa je ravno to dokaz za trditev tožene stranke, da je vlagala denar in sredstva v sinovo zidanico.

Na njeni kmetiji je bilo ne glede na pomanjkanje strojev vse opravljeno, saj ima številne potomce, ki so materi nudili vse potrebno. Tožnica je tako malo prispevala k izgradnji zidanice, da bi imela kvečjemu le obligacijski zahtevek. Sodišče bi moralo pribaviti tudi podatke o osebnih dohodkih vseh treh strank v času gradnje, pa bi se hitro ugotovilo, koliko več je prispeval toženec. Tožnica se je vmes šolala na njegove stroške in tudi v času, ko je bila zaposlena.

Celotno breme gradnje je bilo na njegovih ramenih. Toženčevi sorodniki tudi niso pomagali "obema strankama", marveč le tožencu. Ni znano, od kod sodišču podatek o enakosti deležev pravdnih strank na premoženju, pridobljenem v času trajanja zakonske zveze. Takšno zakonsko domnevo je toženec izpodbil in dokazal nasprotno. Tudi izračun 14,64 % je zgrešen. Sodišče pri tem ni upoštevalo stavbišča, marveč le preostalo funkcionalno zemljišče. Končno tudi izrek o stroških ni pravilen, saj je tožnica sprva uveljavljala zahtevek za solastništvo na celotni parceli in so tem v zvezi nastali določeni stroški. Izrecno tega dela tožbe ni umaknila, marveč je na zadnji obravnavi tožbeni zahtevek popravila. O tem delu torej ni odločeno in gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ta pritožbeni razlog torej tožena stranka prav tako uveljavlja. Pritožbeno sodišče naj izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča strnka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene procesne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (čl. 365/2 v zvezi s čl. 354/2 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Tudi je v celoti odločilo o tožbenem zahtevku, nazadnje oblikovanem na naroku dne 1.4.1993, l. 96. Dejansko stanje je pravilno ugotovljeno. Izvedene dokaze je sodišče prve stopnje prepričljivo in pravilno ocenilo. S to dokazno oceno se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Sicer pa med pravdnima strankama ni spora o tem, da je bila zidanica zgrajena v času trajanja zakonske zveze med tožnico in drugim tožencem. Po določilu čl. 51/2 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Tožena stranka je trdila, da tožnica ni dejansko prispevala ničesar k nastanku novozgrajene zidanice na zemljišču, ki je bilo last prve toženke. Zaslišan kot stranka pa je toženec te svoje trditve precej spremenil, ko je sicer vztrajal še pri tem, da je mati poleg lesa za ostrešje financirala tudi nakup zidne opeke, ostalo tako tudi strešna opeka, pa naj bi vendarle šlo iz skupnih sredstev. Po izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje ocenilo, da je dokazana materina daritev lesa za ostrešje in zemljišča, kar je štelo izključno tožencu v korist, preostali del pa je štelo za skupno premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze.

Pravilno je ocenilo, da prva toženka - toženčeva mati - slednjemu niti ni mogla kaj več pomagati, saj živi v slabih premoženjskih prilikah, pri tem pa je še pomagala svoji hčeri s tremi otroki. Iz pritožbenih navedb samih izhaja, da so ji pri obdelovanju posestva pomagali njeni številni potomci, ki da so nudili materi vse potrebno.

V ostalem se pritožbeno sodišče pridružuje prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje. To velja tudi za izvedenčevo delo, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje od vrednosti celote odbilo vrednost materiala za ostrešje ter vrednost celotnega stavbnega in funkcionalnega zemljišča - drugačne pritožbene trditve so protispisne - ter ta znesek 34.468 SIT v obsegu 3/20 do celote štelo v toženčevo korist. Tako je ugotovilo, da je skupno premoženje bivših zakoncev 17/20 stavbe z opisanim zemljiščem, na teh pa znaša tožničin solastninski delež 1/2, to je 17/40 do celote.

Pritožba sprašuje, od kod sodišču podatek, da naj bi bila deleža bivših zakoncev na skupnem premoženju enaka. Poleg zakonske domneve o takih enakih deležih (čl. 59/1 ZZZDR) se je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na izrecno nesporno ugotovitev tožnice in drugega toženca, zapisano na naroku dne 14.10.1991 (list 79), da sta njuna deleža na skupnem premoženju, pridobljenem v zakonu, za vsakega 1/2. Izrecno sta zato oba predlagala, naj se ne opravijo poizvedbe o višini njunih osebnih dohodkov. Pritožbene trditve o višjem solastninskem deležu drugega toženca so zato v nasprotju z nespornimi ugotovitvami pravdnih strank. Dodatnih poizvedb oz. izvedbe dokazov zaradi ugotovitve višine solastninskih deležev na njunem skupnem premoženju zato ni bilo treba izvajati, saj je šlo za nesporna dejstva, ki sta jih stranki priznali med pravdo (čl. 221 ZPP).

Sodišče prve stopnje je torej na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določila materialnega prava, ko je v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo tožničin solastninski delež na njej in drugemu tožencu solastni zidanici z opisanim funkcionalnim zemljiščem v obsegu 17/40. Pritožba torej ni utemeljena.

To velja tudi za pritožbo proti odločitvi o pravdnih stroških. Tožena stranka spregleda, da so nastali stroški tudi z vložitvijo nasprotne tožbe, ki pa je bila v celoti umaknjena. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da glede na tožničin uspeh v pravdi tožena stranka povrne njene stroške v obsegu 80 %, tožnica pa stroške tožencem v obsegu 20 %. Pravilna je tudi odmera stroškov.

Odločitev o pritožbenih pravdnih stroških temelji na določilih čl. 154, 155 in 166 ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor tožeče stranke na pritožbo pa za odločitev o zadevi ni bil potreben.

Zato vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 599/2000
• VSL sodba in sklep I Cpg 174/2000
• VSL sklep I Cp 23/2000