VSL sklep I Cp 1475/93

Jedro

Za razjasnitev vprašanj, ki so pomembna pri odločitvi o dovolitvi nujne poti je zlasti glede tistih vprašanj, ki zadevajo ugotavljanje koristi predlagatelja in obremenitev zemljišča, po katerem naj bi nujna pot potekala, treba zaslišati izvedenca kmetijske stroke.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v korist nepremičnin parc. 1402/7, in parc. 402/16, vpisanih v vl. št. 16 k.o. B. last obeh predlagateljic, ustanovilo nujno pot za hojo in vožnjo z primernimi vozili pravokotno od regionalne ceste v dolžini 23 m in širini 3 m, kar znaša z rahlim uvozom 75 m2 zemljišča, po parcelah 1485/1 in 1485/2, obe pašnik, vpisani v vl. 1282, k.o. T., last nasprotnega udeleženca. Kot odškodnino za uporabo nujne poti je določilo, da naj plačata predlagateljici nasprotnemu udeležencu denarno nadomestilo v znesku 11.250 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ta sklep se pritožuje nasprotni udeleženec preko svoje pooblaščenke iz vseh pritožbenih razlogov. Prvostopenjsko sodišče je povsem prezrlo temeljna zakonska načela za določitev nujne poti v 143. čl. Zakona o nepravdnem postopku ki določa, naj se tuje zemljišče z ustanovitvijo nujne poti čim manj obremeni, tako da se z njo ne onemogoča ali znatno ne ovira izkoriščanje ali uporaba zemljišča, po katerem naj bi nujna pot potekala. Sodišče je takšno odločanje nekritično prepustilo izvedencu cestno-prometne stroke.

Tako določena nujna pot bi potekala prav po sredini pašnika, na katerem je imel nasprotni udeleženec nekdaj njivo, ki pa je trenutno zaradi starosti ne more obdelovati. Upoštevati je tudi, da ima pritožnik edino ta pašnik v svoji posesti. V kolikor želita predlagateljici pot, potem morata v prvi vrsti izkoristiti za to svoje zemljišče in šele ko to ni mogoče, lahko zahtevata nujno pot po tujem zemljišču. Sodišče je upoštevalo le dejstvo, da bi z varianto kot jo je tekom postopka zagovarjal nasprotni udeleženec, eni izmed predlagateljic povsem uničili vrt, prezrlo pa je dejstvo, da sta si predlagateljici brez lokacijskega dovoljenja razširili hiši tako, da sta si sami zaprli nekdanje potne zveze z javnimi omrežjem. Sodišče je z izpodbijanim sklepom tudi kršilo določbe pravdnega postopka, saj s sklepom ni odločilo o stroških postopka, čeprav so bili ti pravočasno priglašeni. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sklep sodišča prve stopnje in vrne zadevo v novo odločanje oziroma, da spremeni izpodbijani sklep.

Pritožba nasprotnega udeleženca je utemeljena.

Podan je predvsem pritožbeni razlog nepopolno razjasnjenega dejanskega stanja, zaradi česar je vprašljiva tudi pravilnost uporabe materialnega prava. Z zaslišanjem izvedenca cestno prometne stroke namreč sodišče prve stopnje ni moglo dovolj popolno in tudi ne prepričljivo razjasniti vseh vprašanj, glede katerih samo nima potrebnega strokovnega znanja in so pomembna za odločitev, zlasti tudi zaradi ugovorov nasprotnega udeleženca. S stališča prometne varnosti priključka nujne poti na javno cestno omrežje je verjetno res najprimernejša sporna različica, ki poteka pravokotno iz regionalne ceste preko služečega nasprotnikovega zemljišča, ki je obenem tudi najkrajša in za izvedbo najcenejša varianta, kakor to prepričljivo pove izvedenec. Vendar za izbiro nujne poti niso odločilni le omenjeni temveč še drugi kriteriji, ki jih je treba vse upoštevati za materialnopravno pravilno odločitev. Poleg pogoja, da nepremičnina predlagateljic nima za redno obdelavo ali uporabo potrebne potne zveze z javnim potnim omrežjem ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški (določilo 140. člena Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP, Ur.l. SRS št. 30/86), je namreč potrebno upoštevati, da je mogoče dovoliti nujno pot le, če se z njo ne onemogoča ali znatno ne ovira izkoriščanje ali uporaba zemljišča, po katerem naj bi nujna pot potekala (prvi odst. 143. čl. ZNP). Sodišče pri tej odločitvi ni dolžno upoštevati le potreb nepremičnine, ki pot potrebuje, temveč mora tudi upoštevati, da se služeče zemljišče čim manj obremeni. Za razjasnitev teh vprašanj, ki ne zadevajo le avtoprometno stroko je tudi po mnenju sodišča druge stopnje potrebno zaslišati še izvedence drugih strok, zlasti kmetijske, kakor to predlaga nasprotni udeleženec. Nujna pot bo kot kaže, zaradi načina njene izdelave, da bo funkcionalno ustrezna kot dovozna pot, povsem onemogočala izkoriščanje obremenjenih površin (predvidoma 75 m2) za druge gospodarske namene. Poleg tega dejstva je potrebno upoštevati, da poteka nujna pot po sporni varianti, kot kaže, res po sredini služeče parcele, kar je potrebno oceniti tudi s stališča spremenjenih možnosti gospodarskega izkoriščanja celotnega tega zemljišča, ne le pri odločanju o nujni poti, temveč tudi glede višine nadomestila.

Nujno pot je potrebno ustanoviti na tistem mestu, na tak način in le v tolikšnem obsegu, da bo nepremičnina po kateri poteka, čim manj obremenjena in njen lastnik čim manj moten. V obravnavanem primeru zato ni nujno, da se izbere najkrajša pot, ki je po zatrjevanju nasprotnega udeleženca zanj najmanj ugodna. Sodišče druge stopnje sicer ne dvomi v prednost sporne variante v primerjavi z tistimi, ki jih je predlagal nasprotni udeleženec iz razlogov navedenih v izpodbijanem sklepu, vendar so bili pri tem upoštevani predvsem interesi predlagateljic, ne pa tudi razlogi, ki jih navaja lastnik obremenjenega zemljišča. Ni jasno, na kakšen način oziroma po kakšni poti sta predlagateljici do sedaj, zlasti za izgradnjo hiš, dovažali iz javne ceste na svojo nepremičnino. Obstojala je, kot kaže, potna zveza (steza in most), zato je potrebno po mnenju pritožbenega sodišča razjasniti tudi možnosti te povezave z javnim cestnim omrežjem in kakšno ekonomsko breme je za služeče zemljišče. Sodišče je sicer vezano na predlog in ne more določiti poti po zemljišču, ki ga predlagatelj ni navedel, zato bo moralo predlog zavrniti tudi v primeru, če bo ugotovilo, da bi morala kot potekati po zemljišču, ki v predlogu ni bilo navedeno (2. odst. 143. člena ZNP).

Sodišče druge stopnje je mnenja, da je v nakazanih smereh potrebno zaslišati predvsem izvedenca kmetijske stroke in morebiti ponovno tudi izvedenca cestno prometne stroke, oba tudi neposredno takrat, ko bo sodišče samo opravilo ogled, kar je potrebno tudi zaradi izdelave dovolj natančne skice o poteku nujne poti. Iz teh vzrokov je izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo prvemu sodišču v nov postopek (3. točka, 380. člena ZPP). S končno odločbo bo moralo prvo sodišče odločiti tudi o stroških postopka, ki jih je uveljavljal nasprotni udeleženec na naroku dne 2.4.1993 (l. št. 43, 44) kakor tudi o nadaljnih stroških nasprotnega udeleženca, ki jih je dolžan povrniti predlagatelj (146. člen ZNP v zvezi z 35. členom ZNP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 799/2008
• VSL sklep I Cp 1597/2001
• VSL sklep I CP 1805/99