<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 1536/93

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1993:I.CP.1536.93
Evidenčna številka:VSL40281
Datum odločbe:27.01.1993
Področje:stanovanjsko pravo
Institut:legalizacija podstanovalskega razmerja

Jedro

Določilo čl. 149 Stanovanjskega zakona se uporabi le v primeru, če stanovalec kot podnajemnik živi v stanovanju več kot dve leti do uveljavitve Stanovanjskega zakona. Na tako tolmačenje kaže sistemizacija zakona, saj je določilo 149. čl. uvrščeno v prehodne in končne določbe.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencema, da sta dolžna izprazniti dvosobno stanovanje v Ljubljani, ter ga praznega izročiti tožeči stranki, poleg tega sta dolžna tožeči stranki povrniti na 7.200,00 SIT odmerjene pravdne stroške. Sodišče ugotavlja, da toženca zasedata stanovanje, ki je v upravljanju tožeče stranke. Stanovanje zasedata brez pravnega naslova in se morata izseliti. Sodišče prve stopnje ni sledilo ugovorom tožene stranke, češ da zasedata stanovanje na podlagi podnajemniške pogodbe in to dalj kot dve leti pred vložitvijo tožbe. Sodišče prve stopnje meni, da določilo 149. čl. Stanovanjskega zakona ne pride v poštev, kajti uporabiti bi bilo možno tudi določilo 58. čl. bivšega Zakona o stanovanjskih razmerjih, če bi se tožena stranka vselila v stanovanje pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona.

Zoper sodbo vlagata toženca pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava in predlagata, da se sodba razveljavi ter vrne zadeva prvemu sodišču v ponovno odločanje, v katerem naj se izvedejo dodatni dokazi, zlasti zaslišanje druge tožene stranke in predlaganih prič. V pritožbi tožena stranka trdi, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker ni bila zaslišana toženka J.R., kajti ona se je vselila nekoliko preje kot prvi toženec. Tudi predlagane priče niso bile zaslišane, kajti pripomogle bi k jasnejšemu dejanskemu stanju.

Sodišče prve stopnje namreč napačno interpretira določila zakona.

Nikakor ne more razlagati, da bi moral prekluzivni rok po 50. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih preteči do uveljavitve novega Stanovanjskega zakona in ne do vložitve tožbe. Iz določil Stanovanjskega zakona se da razbrati, da v določenih primerih ne gre spregledati določil bivšega Zakona o stanovanjskih razmerjih. Po mnenju tožene stranke je torej treba računati rok dveh let od dejanske vselitve pa do vložitve tožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvenih kršitev določb postopka sodišče prve stopnje ni našlo, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno.

Sodišče prve stopnje res ni zaslišalo druge tožene stranke, ker se na obravnavo ni zglasila. Vendar sodišče druge stopnje meni, da tudi z njenim zaslišanjem zadeva ne bi bila čisto nič drugačna. V odgovoru na tožbo tožena stranka sicer trdi, naj bi se toženca vselila v sporno stanovanje že 2.4.1990, vendar je toženec, ko je bil zaslišan kot stranka, izrecno povedal, da je ta datum napačen in da sta se dejansko vselila v stanovanje približno novembra 1991. Nesporno pa je, da sta se toženca vselila brez pravnega naslova, pravzaprav tudi obstoj podnajemne pogodbe ni dokazan, saj imetnica stanovanjske pravice z njima sploh ni kontaktirala. Tudi, če se ta okoliščina zanemari, pa ima sodišče prve stopnje pravilno mišljenje, da v tem primeru ni mogoče uporabiti prehodnih določb Stanovanjskega zakona, konkretno 149.čl. tega zakona. Za uporabo tega določila bi bilo potrebno, da do uveljavitve Stanovanjskega zakona podnajemnik uporablja celotno stanovanje najmanj dve leti, kar pa pri toženih strankah seveda ni primer. Ne glede na to, kaj bi priče ali druga toženka povedala, slej ko prej ostane dejstvo, da sta se toženca v stanovanje nezakonito vselila v letu 1991, do vložitve tožbe nista živela v stanovanju več kot dve leti, zato stanovanje pač morata izprazniti, ker ga zasedata nezakonito. Sodišče druge stopnje se pridružuje pravnemu mišljenju prvega sodišča, da v tem primeru ni važen datum vložitve tožbe, ampak dejansko stanje, kdaj in koliko časa sta toženca živela v tem stanovanju, kajti določilo 149.čl. Stanovanjskega zakona pomeni le prehodno določbo, torej ureja razmerja, ki so nastala do uveljavitve stanovanjskega zakona.

Izpodbijana sodba je tako pravilna, pritožbene trditve ne morejo omajati pravilnih materialnopravnih zaključkov prvega sodišča in je bilo potrebno sodbo potrditi.

 


Zveza:

SZ člen 149.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00Mjc4Mw==