<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep II Cp 319/2008

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2008:II.CP.319.2008
Evidenčna številka:VSL51788
Datum odločbe:02.04.2008
Področje:pogodbeno pravo
Institut:načelo sočasnosti izpolnitve - ugovor neizpolnjene pogodbe

Jedro

Stranka je dolžna postaviti ugovor neizpolnjene pogodbe, nasprotno stranko pozvati, naj sočasno izpolni svojo obveznost in podobno. Zgolj molčeče zadrževanje lastne izpolnitve ne pomeni, da stranka ugovarja, marveč jo zaradi tega doleti celo zamuda.

 

Izrek

Pritožba zoper sklep predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7.11.2007 ter pritožbi zoper sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4.10.2007 in 4.12.2007 se zavrnejo ter izpodbijani sklepi potrdijo.

Pritožbama obeh pravdnih strank proti sodbi se ugodi ter se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločilo tako o zahtevku po tožbi kot tudi o zahtevku po nasprotni tožbi. Obe odločitvi sta tudi predmet pritožbenega izpodbijanja. Iz tega razloga pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bo v nadaljevanju tožečo stranko, obenem toženo stranko po nasprotni tožbi imenovalo tožeča stranka, toženo stranko po tožbi in hkrati tožečo stranko po nasprotni tožbi pa bo imenovalo tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je s sklepom dne 4.10.2007 sklenilo, da se stranska intervencija S. M. na strani tožene stranke ne dopusti.

S sklepom je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrgel zahtevo za izločitev okrožne sodnice M. M. v tej pravdni zadevi.

S sklepom z dne 4.12.2007 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje.

Sodišče prve stopnje je 19.10.2007 izdalo sodbo in sklep. S sklepom je odločilo, da se predlogu za prekinitev postopka ne ugodi. S sodbo pa je odločilo o zahtevku po tožbi in o zahtevku iz nasprotne tožbe. Oba zahtevka je zavrnilo. Tožeča stranka je s tožbo sicer zahtevala plačilo preostanka kupnine po prodajni pogodbi. Tožena stranka pa je z nasprotno tožbo zahtevala plačilo odškodnine, za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi kršitve pogodbene obveznosti s strani tožeče stranke. Obenem je zahtevala tudi naj sodišče tožeči stranki naloži, da v roku 15 dni sklene glavno kupoprodajno pogodbo in izpolni vse svoje obveznosti, ki izhajajo iz predpogodbe. Tako bi bila dolžna to kupoprodajno pogodbo nato predložiti DURS, zaradi odmere davka na promet nepremičnin in overiti prodajno pogodbo, ki bi pred tem že bila podpisana s strani pogodbenih strank. Sodišče je še odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Proti sklepu z dne 4.10.2007 se pritožuje tožena stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sklep sodišča prve stopnje spremeni ali razveljavi in zadevo po potrebi vrne v nov postopek. Pritožba vztraja, da je pri tretjem (to je S. M.) izkazan pravni interes, da se pridruži toženi stranki v pravdi. Interes je podan v varovanju lastnih interesov in v pričakovanju, da ta stranka v pravdi zmaga. Njegov pravni interes naj bi bil podan zato, ker je s toženo stranko sklenil prodajno pogodbo glede hiše na naslovu R. 4 v Ljubljani. Ta pogodba je bila nato razveljavljena, ker tožena stranka svoje obveznosti ni mogla polniti. Tako je bilo zato, ker tožeči stranki nista izpolnili svoje obveznosti po prvotni pogodbi. Skozi celotno pritožbo se nato ponavljajo trditve o tem, da je tožeča stranka kriva za neizpolnitev pogodbe, in da je bila posledica takšne pogodbene kršitve ta, da toženec ni mogel izpolniti svoje pogodbene obveznosti do tretjega, S. M., zaradi česar je bila ta druga pogodba razveljavljena. Ker naj bi sodišče prve stopnje vsega navedenega ne upoštevalo, naj bi bil izpodbijani sklep, da se stranska intervencija ne dovoli, neutemeljen, nezakonit in protisloven.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper sklep predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katerim je bila zavržena zahteva tožene stranke za izločitev sodnice M. M.. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj pritožbi in predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi ter sklep sodišča prve stopnje spremeni ali pa razveljavi in po potrebi zadevo vrne v nov postopek. Z isto vlogo tožena stranka torej predlaga tako vrnitev v prejšnje stanje, obenem pa se pritožuje zoper sklep predsednika okrožnega sodišča. V vlogi navaja, da tožena stranka ni bila prekludirana po svoji krivdi, marveč zaradi nepravilnega vodenja postopka s strani razpravne sodnice. Tožena stranka upravičeno ni mogla opravljati procesnega dejanja, zaradi česar so ji nastale škodljive posledice. Tožena stranka je že na naroku oziroma pred zaključkom naroka za glavno obravnavo dne 19.10.2007 zahtevala, naj se sodnico izloči. Sodnica je takšen predlog ignorirala, v zapisniku ga ni zaznamovala, kar je bil tudi eden izmed vzrokov, zaradi katerega zastopnik tožene stranke zapisnika z glavne obravnave ni podpisal. Vloga je obširna, v njej tožena stranka navaja razloge, zaradi katerih meni, da sodnica prve stopnje ni nepristranska. Obširno pojasnjuje, česa vse sodnica prve stopnje ni storila, katerih dokazov ni izvedla, obširno pa se ukvarja tudi z vsebinsko platjo razmerja med pravdnima strankama. Večkrat ponovi, da je bil odnos sodnice do tožene stranke diskriminatoren in nekorekten.

Tožena stranka se nadalje pritožuje zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 4.12.2007, s katerim ni bilo ugodeno njenemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Tudi tokrat uveljavlja vse pritožbene razloge ter podaja sodišču predlog, naj sklep prve stopnje spremeni ali razveljavi. Napada razloge sklepa prve stopnje, češ da se je tožena stranka sklicevala na nepoznavanje prava. Takšna obrazložitev naj bi bila netočna in zavajajoča, saj se tožena stranka na kaj takega v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni sklicevala. Tisto, kar je tožena stranka v predlogu uveljavljala, je bilo, da so negativne posledice nastale po krivdi razpravljajoče sodnice in sicer zaradi nezakonitega postopanja sodišča v tem postopku. Znova izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov in da se je omejilo na presojo listin. Podaja stališče, da sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno. Ukvarja se tudi z vsebinsko platjo razmerja med pravdnima strankama. Obenem se sklicuje tudi na vse svoje vloge, ki so bile podane v tem postopku. Meni, da je bil rok zamujen iz opravičenega vzroka.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo sodišča prve stopnje spremeni ali pa jo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 13.7.2000 sklenili kupoprodajno pogodbo namesto pravilno predpogodbo. Navaja, da sta tožeči stranki že dne 10.12.2002 pripoznali zahtevek tožene stranke za sklenitev glavne pogodbe. Opozarja na dejstva, da predmetna nepremičnina ni bila bremen prosta. Tudi zemljiškoknjižno dovolilo je bilo sestavljeno nepravilno, na kar je pritožnica opozorila tožeči stranki. Zato je tožena stranka tožeči stranki poslala svoj osnutek pravno veljavne kupoprodajne pogodbe v podpis in overitev s priloženim pravilnim zemljiškoknjižnim dovolilom. Tožeča stranka te pogodbe ni hotela podpisati, kar nedvomno kaže na njen naklep nesklenitve glavne pogodbe in izpolnitve svojih obveznosti. Opozarja na točko 5 sporne pogodbe, v kateri sta se prodajalki zavezali, da bosta ob prejemu celotne kupnine za predmetno nepremičnino takoj zagotovili izbris zastavne pravice ter tako omogočili bremen prosto stanje nepremičnine. To se je dejansko zgodilo šele 22.10.2004. V obširni vlogi pritožba izpostavlja, katerih obveznosti vse tožeča stranka ni izpolnila. Vse to naj bi kazalo na njeno prevaro in goljufijo. Zaradi nerealizirane sklenitve kupoprodajne pogodbe naj bi tožena stranka utrpela izgubljeni dobiček v višini 44.507,65 EUR, kolikor znaša razlika med nakupno ceno po predpogodbi med pravdnimi strankami in prodajno ceno po kupoprodajni predpogodbi pritožnice s kupcem M.. Zato toženka v nasprotni tožbi vtožuje plačilo celotne materialne škode, ki je nastala zaradi kršitve predpogodbe, izključno s strani tožnic. To je prej navedeni znesek in znesek dvojne are v višini 9.000,00 EUR. Pritožba meni, da je sodišče zmotno navedlo, da naj bi toženka dne 15.1.2002 že vedela, da tožnici v tem roku svoje obveznosti nista izpolnili. Toženec naj bi se tako po stališču sodišča na lasten riziko odločil za nadaljnjo prodajo nepremičnine. Takšno stališče je po mnenju pritožbe napačno. Ne glede na to, ali je toženec vedel ali ne za izpolnitev obveznosti s strani tožnic in ali je bil z njima v sporu ali ne, sta bili tožnici dolžni pravočasno izpolniti svoje obveznosti glede prenosa lastništva na toženčevo ime. Sodišče tudi napačno in predvsem hipotetično navaja, da tožniku škoda ne bi nastala, če bi s tožnicama dokončno uredil razmerje. Za nastalo škodo sta izključno krivi tožnici, ki sta načrtno povzročali škodo toženki, s tem da nista hotela skleniti glavne pogodbe. Pritožba se sicer sklicuje tudi na vse svoje ostale vloge v tem postopku.

Proti sodbi se pritožuje tudi tožeča stranka. Napada 2. in 4. točko izreka sodbe in sklepa prvega sodišča. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. Podredno pa predlaga, naj sodišče sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba predvsem opozarja na tiste določbe sporne pogodbe, ki določajo tek zakonskih zamudnih obresti v primeru zamude plačila kupnine. Ker je tožena stranka s plačilom tretjega obroka zamujala, je tožena stranka upravičeno v skladu s 313. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/1978 - Ur. l. RS št. 87/2002; ZOR) poračunala tako, da se od prejetega plačila najprej vštejejo zakonske zamudne obresti, glavnica pa je ostala neporavnana. Pritožba nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje, da v danem primeru velja pravilo sočasne izpolnitve obveznosti skladno z določbo 122. člena ZOR. Pri tem ponavlja svoje stališče, ki ga je zastopala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Meni, da iz pogodbe jasno izhaja, da sta stranki z njo dogovorili odstop od načela sočasne izpolnitve. Nasprotna odločitev sodišča prve stopnje je brez vsake razumne obrazložitve. Pritožba se sklicuje na svoje navedbe in dokaze v tožbi in v pripravljalnih vlogah. Že iz same pogodbe naj bi jasno izhajalo, da v danem primeru izpolnitev obveznosti ene pogodbene stranke ni bila pogojena z istočasno izpolnitvijo druge pogodbene stranke, saj to glede na samo naravo obveznosti in pogodbeno dogovorjene roke sploh ni bilo mogoče. Kot že navedeno v dosedanjem postopku, je tožena stranka sprejela obveznost, da dogovorjeno kupnino poravna v obrokih. Med pravdnimi strankami tudi ni spora o tem, da je tožena stranka s plačilom tretjega obroka zamudila. Tožena stranka je to svojo obveznost (način in roke plačila posameznih obrokov kupnine), sprejela in potrdila s podpisom predmetne predpogodbe. Tedaj je vedela, da tožeča stranka do 31.3.2001 ne more izpolniti svoje obveznosti iz te pogodbe, k čemur se v sami pogodbi tudi ni zavezala. Iz 6. točke 1. člena sporne pogodbe je razvidno, da zaveza tožeče stranke kot prodajalke glede postopka legalizacije gradnje oziroma pridobitve gradbenega dovoljenja ni vezana na rok. To je tudi razumljivo, saj tožeči stranki trajanja upravnega postopka nista mogli predvideti. Sodišče prve stopnje tako zmotno ugotavlja, da sta bili tožnici v zamudi z izpolnitvijo obveznosti legalizacijo gradnje in pridobitve gradbenega dovoljenja za sporno nepremičnino. Pritožba dalje nasprotuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da določba 6. odst. 4. člena pogodbe, ki se sicer nanaša na primer predčasnega plačila, velja tudi v primeru rednega plačila. Pritožba sodišču očita, da ni izvedlo predlaganih dokazov. Predvsem bi moralo zaslišati pravdne stranke ter predlagano pričo M. B.. Pri razlagi spornih določil je namreč treba iskati skupen namen pogodbenikov. Obenem opozarja, da je tožeča stranka svojo obveznost izročiti nepremičnino kupcu, izpolnila. Pritožba navaja, da prvostopno sodišče kot nesporno ugotavlja, da tožeča stranka še ni overila podpisov na zemljiškoknjižnem dovolilu niti do dne glavne obravnave. Razlog za to je izključno na strani tožene stranke, ki je tožečo stranko zavezala z nepriznavanjem značaja pogodbe v predmetni predpogodbi. Poleg tega tožena stranka svoje obveznosti, kot je bilo že večkrat poudarjeno, ni v celoti izpolnila. Sodišče naj bi se do vseh teh navedb ne opredelilo. Poleg tega navaja, da je tožeča stranka z izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila že prenesla lastninsko pravico na toženo stranko. Bistvo pritožbe pa je, da tožena stranka po stališču pritožbe svoje obveznosti ni v celoti izpolnila, zato tudi tožeča stranka ni mogla priti v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti.

Pritožbe so bile vročene nasprotnim strankam. Tožeča stranka na nobeno od pritožb tožene stranke ni odgovorila, tožena stranka pa je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Predlagala je njeno zavrnitev.

Pritožbe tožene stranke zoper sklepe z dne 4.10.2007, 7.11.2007 in 4.12.2007 niso utemeljene.

Pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo prve stopnje sta utemeljeni.

1.) O pritožbi tožene stranke proti sklepu z dne 4.10.2007:

Sodišče prve stopnje s tem sklepom ni dopustilo stranske intervencije S. M.. Navedlo je, da ta ni izkazal pravnega interesa za zmago tožene stranke v tej pravdi. Ima zgolj ekonomski interes, da tožena stranka zmaga. To pa ne ustreza pojmu intervencijskega interesa. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritožba ne razume bistva instituta stranske intervencije. Še vedno namreč vztraja, da ima tretji interes, da tožena stranka v tej pravdi zmaga, saj je tožena stranka obenem dolžnik potencialnega intervenienta.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z razlogi te odločitve. Bistvo ustanove stranske intervencije je v t.i. intervencijskem učinku. Intervencijski učinek je v tem, da intervenient ne more oporekati pravilnosti sodbe nasproti glavni stranki in da nima ugovorov, da se je slabo pravdala (exceptiones mali processus) (opomba 1). Tisti, ki o pravdi ni bil obveščen, ali mu je bila intervencija zavrnjena, nasprotno, takšne ugovore ima. Intervencijski interes je tako odvisen od tega, ali bi bil ugovor slabega pravdanja med potencialnim intervenientom in pravdno stranko v njunem pravnem razmerju lahko relevanten. To pa bo tedaj, ko bo pravna odločitev v glavni pravdi vplivala na pravno odločitev v onem drugem razmerju med potencialnim intervenientom in pravdno stranko. Kadar pa je interes potencialnega intervenienta v tem, da bi bil ekonomski položaj njegovega dolžnika (pravdne stranke) zaradi sodbe ugodnejši, te zveznosti ni. Zato goli ekonomski ali pa celo emocionalni interes ni podlaga intervencijskega interesa (opomba 2). Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna, pritožba pa neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

2.) O pritožbi tožene stranke proti sklepu predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7.11.2007:

Zahteva za izločitev sodnice je bila podana po zaključku glavne obravnave, zato jo je predsednik sodišča kot prepozno zavrgel. V pritožbi je obilo kritike postopka, kar pa se ne nanaša na izpodbijano odločitev (to je ali je bil predlog pravočasen ali ne). Pritožnik sicer navaja, da je že na naroku predlagal izločitev sodnice, ta pa naj bi njegov predlog ignorirala ter ga ne vnesla v zapisnik. Zaradi tega naj bi stranka tudi zavrnila podpis zapisnika. Takšna pritožbena navedba iz več razlogov ne more biti uspešna. Najprej zato, ker je predmet tega pritožbenega postopka odločitev o pisni vlogi za izločitev, ki je bila vložena po koncu glavne obravnave. Drugače bi seveda bilo, če bi tožena stranka že v svoji pisni zahtevi za izločitev navedla, da je izločitev sodnice predlagala na sami glavni obravnavi, da pa je sodnica ta njegov predlog ignorirala. Zato bi seveda tožena stranka morala ponuditi tudi kak dokaz, a to že več ni predmet te pritožbene zadeve. Tudi to, kar sedaj navaja v pritožbi, je neupoštevno zato, ker gre za golo dejstvo (golo navedbo) brez kakršnihkoli dokazov. Čeprav tožena stranka zapisnika z glavne obravnave ni podpisala, je ta še vedno javna listina, glede katere se domneva, da je resnično, kar je v njej navedeno. Iz zapisnika tudi ne izhaja, da bi tožena stranka podpis odklonila iz razloga, ker naj bi sodnica ignorirala njegov izločitveni predlog. Na zapisniku je uradni zaznamek sodnice, da tožena stranka podpis odklanja, ker niso bili upoštevani njeni dokazni predlogi. Poleg tega, da je to, kar navaja v pritožbi, gola navedba, je obenem tudi nedovoljena pritožbena novota. Pritožnik namreč ne pojasni, zakaj ni že v pisni vlogi za izločitev navedel, da je bil izločitveni predlog podan že ustno na glavni obravnavi. Ta navedba torej iz vseh navedenih razlogov ni upoštevna v pritožbenem postopku. Sicer pa je odločitev prvega sodišča pravilna. Predlog je bil vložen po zaključku glavne obravnave in ga je predsednik sodišča v skladu z 2. odst. 72. člena ZPP pravilno zavrgel. Pritožbeno sodišče je tako pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP.

3.) O pritožbi tožene stranke proti sklepu z dne 4.12.2007:

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje. Tožena stranka je zahtevala vrnitev v prejšnje stanje glede njenega prepoznega predloga za izločitev sodnice. Institut vrnitve v prejšnje stanje je ustanova pravdnega postopka. Podan je bil v pravdnem postopku in je zato o njem tudi pristojna odločiti razpravljajoča sodnica. Res pa je, da bi to dejanje izgubilo pravni učinek, če bi bila sodnica izločena (2. odst. 74. člena ZPP). Vendar sodnica prve stopnje ni bila izločena. Z odločitvijo pritožbenega sodišča je sklep o zavrženju zahteve za izločitev tudi postal pravnomočen. Procesno izhodišče sodišča prve stopnje, da pravna neukost ne more biti razlog, ki bi utemeljeval predlog za vrnitev v prejšnje stanje, pa je pravilna. Pritožba sicer napada odločitev sodišča, češ da nikoli ni utemeljevala predlog za vrnitev v prejšnje stanje s svojo pravno neukostjo, marveč z nezakonitim postopanjem sodišča. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka predloga izrecno res ni oprla na dejstvo svoje pravne neukosti. Težava pa tiči v tem, da tožena stranka v svoji obširni vlogi, ki jo je naslovila kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v resnici ni navedla ničesar, kar bi lahko predstavljalo utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. V tem kratkem stiku med strankino vlogo ter bistvom instituta vrnitve v prejšnje stanje, si je pač sodišče prve stopnje razlagalo besedilo v smislu laičnega zatrjevanja pravne neukosti kot razloga za vrnitev v prejšnje stanje. V resnici pa tudi to, kar sedaj osvetljuje pritožba - to je: nezakonito ravnanje sodišča, ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Tožena stranka v svojih vlogah kritizira tisto, kar je po svoji vsebini predmet kritike postopka in se po svoji naravi preizkuša ob izpodbijanju odločitve o glavni stvari. Nikakor pa to nima nobene vsebinske zveze z razlogi za (ne)pravočasno oziroma prepozno vloženo zahtevo za izločitev sodnice. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

4.) O pritožbah obeh pravdnih strank proti sodbi:

a.) O naravi sporne pogodbe:

Med strankama je sporno, ali je pogodba, ki sta jo sklenili, pogodba ali pa zgolj predpogodba. Pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov, da gre za glavno pogodbo in ne zgolj za predpogodbo, s katero bi se stranki samo zavezali, da bo kasneje sklenjena druga, glavna pogodba (prvi odstavek 45. člena ZOR). Edino, kar sploh govori v prid stališču tožene stranke, da gre za predpogodbo, je njen naziv. Naziv pogodbe vsebine materialnopravnega razmerja, kot je določeno s konkretnimi pogodbenimi pravili, ne spreminja. Sporna pogodba je perfekten zavezovalni pravni posel, ki v celoti ustreza pojmu prodajne pogodbe. Nikjer v pogodbi pa po drugi strani ni najti ničesar takšnega, kar bi govorilo o zavezi strank, da bo kasneje sklenjena glavna pogodba Da gre za pogodbo, pa izhaja navsezadnje tudi iz tega, da so bili z njo določeni roki plačila posameznih obrokov kupnine ter da je tožena stranka to svojo obveznost tudi že izpolnjevala ter da je, po drugi strani tudi tožeča stranka nepremičnino izročila v posest, kot se je zavezala. Sleherni dvom o naravi pogodbe je zato odpravljen. Sicer pa je tudi povsem nerazumljivo, zakaj se tožena stranka zavzema za drugačno razlago, ko pa vendar stremi h končnemu cilju - pridobiti lastninsko pravico (za dosego tega cilja predpogodba ni potrebna).

b.) O pritožbi tožeče stranke:

Odločilno v tej pravdi je, ali je ugovor neizpolnjene pogodbe (exceptio non adimpleti contractus), na katerega se je sklicevala tožena stranka, utemeljen ali ne. Njegova (ne)utemeljenost je najprej odvisna od tega, ali je v konkretnem pogodbenem razmerju veljalo pravilo o sočasni izpolnitvi ali pa sta stranki s pogodbo od tega dispozitivnega pravila (122. člen ZOR) odstopili in če, v kolikšni meri sta od njega odstopili. Drugo vprašanje, od katerega je odvisna (ne)uspešnost toženčeve obrambe pa je, ali je bil tak ugovor v resnici postavljen ali pa ga je, po drugi strani toženec podal šele v tej pravdi, kar bi narekovalo, da se ga upošteva zgolj v mejah ugovora iz drugega odstavka 122. člena ZOR.

Načelo sočasnosti izpolnitve je kot dispozitivno pravilo obenem tudi vodilo pri razlagi konkretne pogodbe. Kolikor je med strankama določanje časa izpolnitve ostalo odprto, mora razlaga pogodbe gravitirati proti načelu sočasne izpolnitve. V obravnavani zadevi se je tožeča stranka svojo obveznost zavezala izpolniti z več v pogodbi konkretiziranimi koraki, tožena stranka, po drugi strani, pa se je zavezala svojo glavno obveznost - plačati kupnino - izpolniti v treh obrokih, katerih rok je bil datumsko določen. S stališča vsebine obveznosti načelo sočasnosti velja predvsem za glavno obveznost pogodbene stranke (opomba 3). Popolne sočasnosti izpolnitve vseh obveznost glede na naravo dogovora v konkretni zadevi ne more biti - že najmanj zato ne, ker se je tožena stranka kupnino zavezala plačati v treh obrokih. Tako je nemogoče, da bi stranki vse svoje obveznosti izpolnili sočasno. Navedeno pa še ne pomeni, da načelo sočasnosti izpolnitve v konkretnem pogodbenem razmerju nima nobene veljave. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da jo ima in to celo zelo pomembno. Bistveno izpolnitveno ravnanje tožeče stranke je v tem, da na toženo stranko prenese bremen prosto lastninsko pravico (opomba 4). V pogodbi ni nobenega posebnega dogovora o tem, kdaj mora tožena stranka izpolniti to svojo osrednjo, bistveno obveznost. V šestem odstavku 4. člena pogodbe je govora le o tem, da mora v primeru predčasnega plačila prodajalec tedaj opraviti "overitev notarskega zapisa". Ne glede na to tako, ali je mogoče sklepanje po argumentu močnejšega razlogovanja, je že ob uporabi pravila prvega odstavka 122. člena ZOR na dlani, da glede plačila zadnjega obroka kupnine na eni in glede obveznosti opraviti perfektno razpolagalno dejanje na drugi strani velja načelo sočasnosti. Tako je že zato, ker ni bilo dogovorjeno nič drugega.

Ugotovitev, da je v obravnavani zadevi veljalo načelo sočasnosti izpolnitve v zgoraj opisanem obsegu, pa še ne pomeni, da je zaradi tega utemeljen tudi ugovor neizpolnjene pogodbe kot ena izmed pravnih posledic kršitve tega načela. Dejstvo namreč je, da je tožena stranka s plačilom tretjega obroka kupnine zamujala. S tem, kaj je bil razlog za njeno zamudo, se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, pa bi se ob pravilni uporabi materialnega prava moralo. Načelo sočasne izpolnitve ne pomeni le tega, da kupec ni dolžan vnaprej plačati kupnine, marveč tudi to, da prodajalec ni dolžan vnaprej opraviti razpolagalnega posla. V obravnavani zadevi to pomeni, da bi moral kupec prodajalcu pojasniti, zakaj zadržuje izpolnitev svoje obveznosti, ga pozvati, naj izpolni hkrati izpolni nasprotno obveznost (ta pa je npr. ne bi bil pripravljen izpolniti). Ugovor neizpolnjene pogodbe je pravi ugovor, stranka ga mora drugi stranki vsaj po bistveni vsebini postaviti. Ne more pa, nasprotno, zgolj molče zadrževati svoje izpolnitve, ne da bi pri tem prišla v zamudo (opomba 5). Le zadržanje izpolnitve zaradi ugovora je tisto, ki ne pomeni kršitve obveznosti in zato za stranko, ki ugovarja, ne nastopijo pravne posledice (v konkretnem primeru: tek zamudnih obresti).

Trditve tožene stranke v tej pravdi so takšne (glej npr. trditev v odgovoru a tožbo, da je kupec vseskozi opozarjal tožečo stranko k izpolnitvi svojih obveznosti ter trditev v pripravljalni vlogi z dne 3.10.2007), da bi moralo sodišče dejansko stanje v tej smeri raziskati. To bo dalo odgovor ali (opomba 6), predvsem pa kdaj je tožena stranka vsaj po bistveni vsebini postavila ustrezen ugovor oziroma navedla razlog zadrževanja izpolnitve s plačilom tretjega obroka. Šele ko bodo raziskane te okoliščine, bo mogoče odločiti, ali je tožena stranka prišla v zamudo ter so začele teči zamudne obresti, od česar je neposredno odvisna odločitev o utemeljenosti zahtevka po tožbi. Ker je zaradi napačne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo v točki II. izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Napotki za nadaljnje delo so razvidni iz zgornje obrazložitve.

c.) O pritožbi tožene stranke:

Materialnopravno stališče prve stopnje o "prekinjeni vzročni zvezi" je napačno. Velja načelo zaupanja v pravo. Navedeno načelo izvorno velja sicer v razmerju med posameznikom in državo (v okviru ustavnega načela pravne države - 2. člen URS). Vendar smiselno to načelo, vsaj v delu, ki pomeni obveznost, trdnost prava in zaupanje v pravnost razmerij (se pravi: tako kot se državljan lahko zanaša na pridobljene pravice, se tudi pogodbenik lahko zanaša na svoje pogodbene pravice) v prenesenem pomenu velja tudi v pogodbenem pravu. Tožena stranka je pravna oseba, ki se ukvarja s prodajo nepremičnin. Gre za poslovno dejavnost, kjer je običajno, da lastninska pravica na nepremičninah prehaja hitro. Ni nenavadno, da torej stranka sklene prodajno pogodbo še preden postane lastnik stvari. Takšno ravnanje tudi ni protipravno (ravno nasprotno: prodaja tuje stvari zavezuje - prim. 460. člen ZOR). Vprašanje, ki se odpira, je, ali je tožena stranka v konkretnem primeru ravnala z zadostno skrbnostjo. Gotovo bi bilo neskrbno in tvegano, če bi tak poslovni subjekt kot je tožena stranka prodala stvar in se zavezala prenesti lastninsko pravico, še preden bi sama pridobila ustrezno pogodbeno terjatev, ki mu omogoča, da bo kasneje lahko izpolnil obveznost po svoji pogodbi. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Načeloma velja, da se pogodbenik lahko zanese na to, da bo druga pogodbena stranka izpolnila svojo obveznost. Seveda pa je realnost takšna, da se pogodbene obveznosti v življenju tudi kršijo. To je seveda protipravno in posledice - škoda takšnega protipravnega ravnanja lahko predstavljajo podlago za odškodninski zahtevek. Vendarle pa velja tudi pravilo, da mora tudi sam oškodovanec ravnati skrbno. To pomeni, da mora poskrbeti, naj bo škoda čim manjša (prim. prvi odstavek 192. člena ZOR). Vsa navedena vprašanja so ostala zaradi zmotnega začetnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje odprta. Enako velja glede vprašanja adekvatne vzročnosti ter s tem v povezavi kavze prvotne pogodbe (se pravi odgovornost za kakšen obseg škode je mogoče pripisati kršilcu pogodbe? Kakšen izgubljen dobiček se po teoriji adekvatne vzročnosti in glede na kavzo prvotne pogodbe lahko upošteva?).

Vse navedeno bo postalo irelevantno v primeru, če bi se izkazalo, da tožena stranka ni postavila ugovora sočasne izpolnitve, marveč je molče zadrževala izpolnitev svoje obveznosti. V tem primeru je namreč nastopila njena zamuda, katere posledica je tek zamudnih obresti. Glede na uveljavljeno pravilo 313. člena ZOR torej sama še ni izpolnila svoje obveznosti ter tako tudi ni upravičena do nasprotne izpolnitve. V tem primeru torej neizpolnitev pogodbene obveznosti tožeče stranke ne bi bila protipravna in tako tudi ne bi bilo podlage za odškodninsko odgovornost. Na vsa ta vprašanja bo moralo v ponovljenem postopku odgovoriti sodišče prve stopnje (če seveda glede na številna odprta vzajemna vprašanja med strankama ne bo prišlo do sporazumne rešitve zadeve). Pritožbeno sodišče je namreč izpodbijano sodbo razveljavilo tudi v točki III., saj je zaradi napačne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (355. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržalo za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------

Opomba 1: J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Ljubljana 1961, stran 319.

Opomba 2: Glej L. Ude v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, Ljubljana 2006, stran 268

Opomba 3: M. Juhart v: Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 552.

Opomba 4: Mimogrede: Zgrešeno je stališče tožeče stranke, ko v pritožbi navaja, da je z izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila svoje obveznosti v celoti izpolnila ter da je bila nanjo s tem tudi prenesena lastninska pravica.. Slednje seveda ne drži. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo Š33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih(Uradni list SFRJ, št. 6/1980 do RS 87/2002; ZTLR)]. Z vidika pogodbene obveznosti tožeče stranke zato ne zadošča zgolj to, da poda zemljiškoknjižno izjavo, marveč mora biti ta takšna, da tudi oblično ustreza zemljiškoknjižnim predpisom.

Opomba 5: Takšna razlaga bi povsem ohromila pogodbe, kjer velja vzajemnost. Nobena stranka bi se ne čutila dolžna izpolniti svoje obveznosti, češ da tudi nasprotna stranka zadržuje svojo izpolnitev.

Opomba 6: Tak ugovor je bil nedvomno postavljen vsaj v tej pravdi. Njegov učinek je zato najmanj tak, da bo moralo sodišče uporabiti določbo drugega odstavka 122. člena ZOR.

 


Zveza:

ZOR člen 122, 122.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDgxNQ==