VSL sodba II Cp 4696/2007

Jedro

Določitev pravičnega zadoščenja, na podlagi 41. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je pridržana Evropskemu sodišču za človekove pravice. Citirano določilo ni pravna podlaga, na podlagi katere bi lahko slovenska sodišča prisojala odškodnino zaradi kršitve ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravice do pravnega sredstva.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 3.338,34 EUR odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in zaradi kršitve pravice do pravnega varstva, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti 471,23 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo tožnik, iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odst. 338. čl. ZPP, v kateri predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Bistvo pritožbenih navedb je, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določil 5. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava); da je odgovornost države za kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in kršitve pravice do pravnega sredstva objektivna; da tožniku pripada odškodnina zaradi kršitve prvega odstavka 6. čl. in 13. čl. Evropske konvencije o človekovih pravicah; da ni pojasnjeno zakaj Evropska konvencija o človekovih pravicah ni uporabljiva neposredno; da je v tej zadevi vprašanje le višine odškodnine, glede te pa bi se lahko uporabila judikatura Evropskega sodišča za človekove pravice.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik 23.12.1998 vložil tožbo pred Delovnim in socialnim sodiščem v Kopru zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve. Postopek je trajal do sklenitve poravnave 1.8.2003, torej 4 leta in 8 mesecev. Med postopkom sodišče ni izdalo nobenega sklepa o prekinitvi, čeprav bi ga moralo, ker je vzorčno vodilo postopke v podobnih primerih. Na podlagi takšnega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bili kršeni tožnikovi pravici do odločanja brez nepotrebnega odlašanja (23. čl. Ustave) in pravica do pravnega sredstva (25. čl. Ustave). Da je med ravnanjem sodišča in kršenimi pravicami podana vzročna zveza in da je podana tudi krivda sodišča in s tem države, ki je opustilo izdajo sklepa o prekinitvi postopka iz malomarnosti. Na podlagi tožnikove izpovedbe pa je zaključilo, da tožnik ni izkazal obstoja škode zaradi kršitve 23. in 25. čl. Ustave, saj za zastoj v postopku sploh ni vedel, niti ni odvetnika nikoli vprašal, kdaj se bo zadeva končala. Hudo mu je bilo zaradi prenehanja delovnega razmerja, kmalu pa je dobil novo zaposlitev. Povzročila se mu je denarna škoda, ker ni prejel plač, ki so mu pripadale. O prekinitvi postopka ni bil obveščen niti ni dal sam pobude za prekinitev. Na podlagi takšne izpovedi tožnika je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni izkazal obstoja duševnih bolečin zaradi predolgega trajanja postopka, saj tožnika ni zanimalo, kdaj se bo zadeva končala in se tudi ni zavzemal za hitrejše obravnavanje njegove zadeve. Ker ni dokazal obstoja škode, ki je ena od predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti (26. čl. Ustave RS v povezavi s 179. čl. Obligacijskega zakonika) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ugotovljeno dejansko stanje in pravni zaključek sodišča prve stopnje sprejema kot pravilen in se, v izogib ponavljanju, sklicuje na razloge navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Na pritožbene navedbe pa je odgovoriti:

Pritožba zmotno trdi, da je bil zahtevek tožnika zavrnjen, ker škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in kršitve pravice do pravnega sredstva, pravno ne bi bila priznana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj kršitve ustavnih pravic iz 23. in 25. čl. Ustave, zavzelo pravno stališče, da je škoda zaradi teh kršitev pravno priznana in sicer na podlagi določila 26. čl. Ustave v povezavi s splošnimi civilnimi predpisi, to je 179. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pa je zaključilo, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, ker tožnik ni izkazal obstoja škode. Pritožba ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal obstoja škode, ne prereka, zmotno pa trdi, da obstoj škode za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke v konkretnem primeru ni potreben.

Določitev pravičnega zadoščenja na podlagi 41. čl. Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je pridržana zgolj Evropskemu sodišču za človekove pravice. Citirano določilo ni podlaga, na podlagi katere bi lahko slovenska sodišča prisojala odškodnino zaradi kršitve ustavnih pravic do sojena brez nepotrebnega odlašanja in pravice do pravnega sredstva. Pritožba zato zmotno meni, da gre v tem primeru zgolj za vprašanje odmere višine odškodnine. Pritožba pravilno navaja, da so bile v RS že priznane odškodnine zaradi kršitve 23. in 25. čl. Ustave. V primerih, ko je bila odškodnina priznana, je bila ta priznana na podlagi 26. čl. Ustave v povezavi z 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma 179. čl. Obligacijskega zakonika. Oškodovanec je moral v takih primerih izkazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti, tudi obstoj škode, ki je tožnik v tem konkretnem primeru ni izkazal.

V pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbo je bilo zato zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje pritožbene stroške.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009