VSL sklep I Ip 3784/2007

Jedro

Dolžnik - zastavitelj v ugovoru in v pritožbi uveljavlja prenehanje zastave sicer na podlagi prvega odstavka 446. člena ZOR (sedaj prvi odstavek 430. člena OZ), vendar pa je v konkretnem primeru temeljno vprašanje, na katerega je v okviru pravilne uporabe materialnega prava treba najprej odgovoriti, ali glede na prej navedene določbe ZFPPod in ZGD sploh še obstaja terjatev. Ni namreč ugotovljeno, ali sta upnika v skladu z določbo drugega odstavka 394. člena ZGD uveljavljala terjatev do družbenikov iz sodnega registra izbrisane gospodarske družbe G. d.o.o., ki je dolžnik po posojilni pogodbi. Če je terjatev na podlagi navedene določbe ZGD prenehala, se je treba opredeliti do vprašanja prenehanja hipoteke kot zastavne pravice upnikov na nepremičninah.

 

Izrek

Pritožbi zoper 1. točko izreka sklepa se ugodi, sklep se v tem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sicer se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijani in nerazveljavljeni 2. točki izreka potrdi.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika po izteku roka zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. In 1996/00034 z dne 15. 2. 1996 (1. točka izreka), zavrnilo predlog dolžnika za odlog izvršbe (2. točka izreka), izvršbo, dovoljeno s prej navedenim sklepom o izvršbi, pa je delno ustavilo glede izterjave zneska v višini 175.281,84 EUR (42.004.540,00 SIT) (3. točka izreka).

Proti sklepu se je pravočasno pritožil zastavni dolžnik J. S. iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zoper 1. in 2. točko izreka izpodbijanega sklepa v celoti, zoper 3. točko pa v delu, s katerim ni bila ustavljena izvršba glede izterjave zamudnih obresti. Predlaga spremembo 1. točke izreka sklepa tako, da se ugovoru ugodi in se sklep o izvršbi z dne 15. 2. 1996 razveljavi, izvršba ustavi na stroške upnika, podrejeno pa, da se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, glede 2. točke izreka izpodbijanega sklepa predlaga odlog izvršbe do dokončne rešitve ugovora z dne 4. 1. 2006 zoper sklep o izvršbi, glede 3. točke izreka pa spremembo tako, da se izvršba ustavi tudi glede izterjave zakonskih zamudnih obresti. V zvezi z odločitvijo v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa vztraja pri stališču, da je treba uporabiti 449. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), sedaj 430. člen O. z. (OZ), ker kot zastavitelj ni privolil, da bo odgovarjal tudi za nova dolžnika E. in N. J., ki sta kot družbenika prevzela dolg po samem zakonu. Glavni dolžnik - podjetje G. d.o.o., za katerega posojilo je dal zavarovanje z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini, je namreč prenehal obstajati na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij in je bil 28. 9. 2001 izbrisan iz sodnega registra. Po mnenju pritožnika učinkuje menjava dolžnika na zastavitelja kot tretjo osebo, ne glede na to, ali je prišlo do prevzema dolga s pogodbo ali po določbi samega zakona. V zvezi z zavrnitvijo predloga za odlog izvršbe uveljavlja, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, saj je obrazložitev izjemno skopa. Ponavlja razloge, ki jih je navedel že v ugovoru, da v primeru, če bi z ugovorom uspel, od upnikov ne bo mogel doseči vrnitve denarja od prodanih nepremičnin glede na izredno visok znesek dolga. V predlogu tudi dokazuje, da bi zaradi takojšnje izvršbe utrpel večjo škodo od tiste, ki bi lahko zaradi odloga nastala upnikoma. Sodišče prve stopnje je prezrlo navedena dejstva ter dejstev in dokazov ni ocenjevalo in pretehtalo vseh skupaj. V zvezi s 3. točko izreka izpodbijanega sklepa pa navaja, da je predlagal ustavitev izvršbe za del glavnice v višini takratnih 42.004.540,00 SIT (175.281,84 EUR) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, kakor je to razvidno tudi iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 879/2003 z dne 5. 6. 2003 v zvezi s popravnim sklepom z dne 22. 9. 2003 in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1835 z dne 18. 8. 2004.

Višje sodišče najprej ugotavlja, da je pritožbo zoper 3. točko izreka izpodbijanega sklepa treba obravnavati kot predlog, naj se izda dopolnilni sklep (tretji odstavek 327. člena v zvezi s 332. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP - v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Iz izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da sodišče ni odločilo o predlogu zastavnega dolžnika za ustavitev izvršbe za zakonske zamudne obresti od glavnice v višini 175.281,84 EUR, saj v izreku ni zavrnilnega dela, tako da je sodišče predlog za ustavitev izvršbe tudi za zakonske zamudne obresti očitno prezrlo. Zato bo sodišče prve stopnje o tem vprašanju odločalo z dopolnilnim sklepom.

Višje sodišče je tako v okviru pritožbe preizkušalo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa v 1. in 2. točki izreka ter ugotovilo, da je pritožba v zvezi z zavrnitvijo ugovora po izteku roka utemeljena, pritožba o zavrnitvi predloga dolžnika za odlog izvršbe pa ni utemeljena.

O pritožbi zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa:

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika po izteku roka, v katerem je uveljavljal prenehanje zastave na podlagi 449. člena ZOR, oziroma sedaj 430. člena OZ, z obrazložitvijo, da izbris družbe G. d.o.o., ki je dolžnik iz posojilne pogodbe, le-ta pa je sestavni del sporazuma, ki je kot izvršilni naslov podlaga za izvršbo v tej zadevi, in pravna domneva po četrtem odstavku 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) nimata nobene zveze s pogodbo o prevzemu dolga, saj je pri prevzemu dolga bistveno, da se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom ob privolitvi upnika, v konkretnem primeru pa do sklenitve pogodbe ni prišlo. Sodišče še ugotavlja, da je obveznost plačila iz vrednosti zastavljene nepremičnine na zastavnem dolžniku, ne glede na obstoj dolžnika, ker je bistvo zastavne pravice ravno v tem, da se v primeru, da dolžnik ne izpolni svoje obveznosti (plačilo denarja), lahko upnik poplača iz zastavljene nepremičnine (prvi odstavek 63. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih).

Sodišče prve stopnje je ob odločanju o utemeljenosti ugovora dolžnika v okviru pravilne uporabe materialnega prava povsem prezrlo zatrjevano dejstvo, da je bil dolžnik iz posojilne pogodbe, to je gospodarska družba G. d.o.o., izbrisan iz sodnega registra na podlagi določb ZFPPod dne 28. 9. 2001 (izbris je bil objavljen v Ur. l. RS, št. 47/01 z dne 12. 6. 2001). Na podlagi določbe četrtega odstavka 27. člena ZFPPod se v primeru izbrisa gospodarske družbe po določbah 3. poglavja ZFPPod šteje, da so družbeniki oziroma delničarji gospodarske družbe podali izjavo z vsebino, določeno v prvem odstavku 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), peti odstavek 27. člena ZFPPod pa določa, da se določba drugega in tretjega odstavka 394. člena ZGD smiselno uporablja tudi za prenehanje gospodarske družbe iz prvega odstavka tega člena. Drugi odstavek 394. člena ZGD (oziroma sedaj drugi odstavek 425. člena ZGD-1) pa določa, da lahko upniki uveljavljajo terjatve do delničarjev (družbenikov izbrisane družbe z omejeno odgovornostjo), ki so dali izjavo iz prejšnjega odstavka, v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra. Enoletni rok je objektivni materialno prekluzivni rok, po poteku katerega terjatev upnika preneha.

V konkretnem primeru je bila izvršba dovoljena s sklepom o izvršbi z dne 15. 2. 1996 zoper dolžnika G. d.o.o., in zastavnega dolžnika J. S., in sicer le na zastavljeno in zarubljeno nepremičnino vl. št. 456 k.o. S., katere lastnik je zastavitelj J. S.. S sklepom opr. št. 1 I 34/96 - 19 z dne 16. 9. 1996 je bila proti dolžniku G. d.o.o., izvršba ustavljena, ker sta upnika proti pravni osebi kot dolžniku umaknila predlog za izvršbo. Izvršba se torej nadaljuje le proti zastavitelju J. S. kot dolžniku, stranki izvršilnega postopka, kar pa ne pomeni, da se je njegov položaj zastavitelja spremenil. Izvršba je bila namreč dovoljena proti J. S. kot zastavitelju, saj je tako predlagal upnik, ki tudi v nadaljnjem postopku ne zatrjuje njegovega drugačnega položaja.

Dolžnik - zastavitelj v ugovoru in v pritožbi uveljavlja prenehanje zastave sicer na podlagi prvega odstavka 446. člena ZOR (sedaj prvi odstavek 430. člena OZ), vendar pa je v konkretnem primeru temeljno vprašanje, na katerega je v okviru pravilne uporabe materialnega prava treba najprej odgovoriti, ali glede na prej navedene določbe ZFPPod in ZGD sploh še obstaja terjatev. Ni namreč ugotovljeno, ali sta upnika v skladu z določbo drugega odstavka 394. člena ZGD uveljavljala terjatev do družbenikov iz sodnega registra izbrisane gospodarske družbe G. d.o.o., ki je dolžnik po posojilni pogodbi. Če je terjatev na podlagi navedene določbe ZGD prenehala, se je treba opredeliti do vprašanja prenehanja hipoteke kot zastavne pravice upnikov na nepremičninah. S tem v zvezi višje sodišče opozarja na prenehanje zastavne pravice s prenehanjem terjatve (987. člen ZOR, ki se na podlagi drugega odstavka 1061. člena OZ in petega odstavka 274. člena Stvarno pravnega zakonika - SPZ - uporablja do uveljavitve SPZ, ter prvi odstavek 137. člena SPZ), pri čemer je treba upoštevati specialno določbo SPZ o prenehanju hipoteke z izbrisom iz zemljiške knjige. Do vseh teh vprašanj se bo v konkretni zadevi moralo opredeliti sodišče prve stopnje (glej razlago navedenih določb SPZ, ki jo je sprejelo Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 421/2007).

Zaradi vsega navedenega se je torej treba najprej opredeliti do obstoja terjatve in s tem zastavne pravice upnikov, in šele v primeru, če bo sodišče ugotovilo, da terjatev ni prenehala in da tudi zastavna pravica zato ni prenehala, postane relevantno opredeljevanje do materialnopravne pravilnosti stališča sodišča prve stopnje, da prvi odstavek 449. člena ZOR, oziroma sedaj prvi odstavek 430. člena OZ, v konkretnem primeru ne pride v poštev, zaradi česar se višje sodišče do navedenega zaenkrat ni opredelilo. Opozarja pa, da je treba to vprašanje proučiti tudi z vidika položaja zastavitelja, ki zastavi svojo nepremičnino za obveznost nekoga drugega, kar je vodilo zakonodajalca k ureditvi v 449. členu ZOR oziroma 430. členu OZ.

Višje sodišče je glede na navedeno pritožbi zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa ugodilo in sklep v tem obsegu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa:

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu obrazložilo pogoje za odlog izvršbe na podlagi prvega odstavka 71. člena ZIZ. Pravilno je ugotovilo, da je dolžnik izpolnil enega izmed pogojev, to je vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, da pa ni uspel dokazati, da bo z izvršbo utrpel nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sklep ne vsebuje razlogov ter da sodišče odločilnih dejstev, ki jih je navedel v predlogu za odlog izvršbe, sploh ni obravnavalo. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do trditev v predlogu, s katerimi dolžnik nenadomestljivo škodo utemeljuje s tem, da zaradi visoke vrednosti nepremičnin po prodaji in poplačilu s prodajo dobljenega zneska upnikoma ne bo več imel realne možnosti, da bi uresničil vrnitev tako visokega zneska od upnikov. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da so trditve dolžnika glede navedb, da sta upnika brez večjega premoženja, s čimer dolžnik utemeljuje nevarnost, da mu ne bo uspelo doseči vrnitve izplačanega denarja, pavšalne in nedokazane. Visoka vrednost nepremičnine pa sama po sebi ni razlog za ugotovitev nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Dolžnik tudi v pritožbi ne pove, katerih dejstev sodišče ni obravnavalo in se do njih ni opredelilo, saj v zvezi z nastankom nenadomestljive (oziroma težko nadomestljive) škode dolžnik v predlogu ni povedal nič drugega, kot je bilo navedeno in se je sodišče do tega tudi opredelilo. Če pa dolžnik s pritožbenim uveljavljanjem meni, da bi se moralo sodišče opredeliti tudi do navedb, ki se nanašajo na nadaljnji pogoj, torej da je škoda večja od tiste, ki zaradi dolga lahko nastane upniku, višje sodišče pojasnjuje, da bi se moralo sodišče prve stopnje do teh trditev kot odločilnih dejstev opredeliti le v primeru ugotovitve, da je dolžnik uspel izkazati za verjetno, da bi s takojšno izvršbo pretrpel nenadomestljivo (ali težko nadomestljivo) škodo. Če pa sodišče ugotovi, da dolžnik že tega pogoja ni uspel izkazati za verjetnega, morebitnega obstoja nadaljnjega pogoja niti ne ugotavlja.

Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da dolžnik v predlogu za odlog izvršbe ni izkazal obstoja pogojev iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, in glede na to, da višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom pazi po uradni dolžnosti, je sklep v 2. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 6057/2006
• VSK sklep II Cp 679/2006
• VSL Sklep I Ip 2611/2018