VSL sklep II Cp 4755/2006

Jedro

Založitev stroškov za začasnega zastopnik, kot sledi že iz jezikovne razlage zakonskega besedila, ne pomeni nič drugega kot to, da bo o stroških začasnega zastopnika odločeno skupaj z ostalimi pravdnimi stroški ob končni odločitvi. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi razsodilo in glede na dosežen uspeh v postopku pravilno odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Ob tem pa je spregledalo, na kar v pritožbi pravilno opozarja tožeča stranka, da je zaradi neobičajne procesne situacije (tj. postavitve začasne zastopnice) tudi stroške nasprotne stranke, tj. toženca, plačala tožeča stranka. Stroški toženčevega začasnega zastopnika so toženčevi stroški, zato jih ob odločitvi, da vsaka stranka krije svoje stroške, tožeča stranka, ki jih je založila, lahko zahteva nazaj, in sicer neposredno od toženca. Povedano drugače: da bi bila odločitev res taka, kot je to želelo sodišče prve stopnje, tj. da bi vsaka stranka krila svoje stroške postopka, bi se morala 3. točka izreka izpodbijane sodbe glasiti tako, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti stroške, ki jih je ta založila za njegovo začasno zastopnico.

 

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. točki (tj. glede odločitve o stroških) spremeni tako, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 448,00 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. V preostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana stroškovna odločitev v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

3. Toženec je dolžan tožeči stranki povrniti 142,25 EUR stroškov pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 20. 1. 2006, opr. št. VII P 1683/2005-51, delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 13. 7. 2000, opr. št. I 2000/11843, ohranilo v veljavi za glavnico v višini 48.900,50 SIT ter pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka 1 izreka). V preostalem je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (točka 2 izreka). Sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka (3. točka izreka) je pritožbo po svojem pooblaščencu pravočasno vložila tožeča stranka, ki navaja, da je bila tožencu postavljena začasna zastopnica, za katero je stroške založila tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, obenem pa je s sklepom istega dne odločilo, da se začasni zastopnici prizna nagrada v višini 107.360,00 SIT, manjkajoči predujem pa mora plačati tožeča stranka. Tožeča stranka je ob zaključku glavne obravnave vložila stroškovnik, v katerem je zahtevala tudi povrnitev stroškov v zvezi z začasnim zastopnikom toženca. Sodišče prve stopnje je ob odločitvi, da vsaka stranka krije svoje stroške, očitno spregledalo, da toženčevi stroški niso bremenili njega, temveč tožečo stranko, tako da sedaj tožečo stranko bremenijo stroški celotnega postopka. Nadalje še navaja, da je bila zaradi izterjave dolga prisiljena vložiti predlog za izvršbo, pri čemer pa ni pomembno, da nekateri računi niso bili utemeljeni, saj so bili stroški za izvršbo potrebni v vsakem primeru. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožencu naloži plačilo stroškov izvršilnega postopka v znesku 13.248,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13.7.2000 ter stroške pravdnega postopka v znesku 107.360,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.2006 dalje do plačila. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Z institutom začasnega zastopnika rešuje zakon (konkretno Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) tiste (procesne) situacije, zaradi katerih bi, če začasni zastopnik ne bi bil postavljen, postopek predolgo trajal, tako da bi lahko zaradi tega nastale škodljive posledice za eno ali za obe stranki (1. odstavek 82. člena ZPP). Ta možnost pride v poštev predvsem za toženca, saj neustrezno stanje glede določitve zastopnika toženca ne sme povzročiti, da tožnik ne bi mogel uresničiti pravice do sodnega varstva2. Tudi v obravnavanem primeru je bil začasni zastopnik oziroma začasna zastopnica tožencu postavljena zato, da je tožeča stranka lahko uresničila svojo pravico do sodnega varstva, saj je toženčevo bivališče neznano. V primerih, ko se postavi začasni zastopnik, ZPP predpisuje izjemo od splošnega pravila, zapisanega v 152. členu ZPP, da vsaka stranka predhodno krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji, saj stroške založi tožeča stranka (prvi stavek petega odstavka 82. člena ZPP). Založitev stroškov pa, kot sledi že iz jezikovne razlage zakonskega besedila, ne pomeni nič drugega kot to, da bo o stroških začasnega zastopnika odločeno skupaj z ostalimi pravdnimi stroški ob končni odločitvi. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi razsodilo in glede na dosežen uspeh v postopku (po oceni pritožbenega sodišča) pravilno odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Ob tem pa je spregledalo, na kar v pritožbi pravilno opozarja tožeča stranka, da je zaradi neobičajne procesne situacije (tj. postavitve začasne zastopnice) tudi stroške nasprotne stranke, tj. toženca, plačala tožeča stranka. Stroški toženčevega začasnega zastopnika so toženčevi stroški, zato jih ob odločitvi, da vsaka stranka krije svoje stroške, tožeča stranka, ki jih je založila, lahko zahteva nazaj, in sicer neposredno od toženca. Povedano drugače: da bi bila odločitev res taka, kot je to želelo sodišče prve stopnje, tj. da bi vsaka stranka krila svoje stroške postopka, bi se morala 3. točka izreka izpodbijane sodbe glasiti tako, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti stroške, ki jih je ta založila za njegovo začasno zastopnico. Pač pa tožeča stranka neutemeljeno zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka za začasnega zastopnika, ker takega (obrestnega) zahtevka ni pravočasno postavila (tretji odstavek 163. člena ZPP).

Neutemeljeno tožeča stranka zahteva tudi povrnitev tistih stroškov postopka, ki so ji nastali v (predhodnem) izvršilnem postopku. Ker je bil sklep o dovolitvi izvršbe razveljavljen in se je o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku, nastali izvršilni stroški delijo usodo vseh stroškov postopka, za te pa je sodišče prve stopnje, kot je pritožbeno sodišče zapisalo že zgoraj in s čimer se očitno strinja tudi tožeča stranka, saj te odločitve v pritožbi ne izpodbija, odločilo, da krije vsaka stranka tiste stroške, ki so nastali njej. Ker gre za stroške, ki so nastali tožeči stranki, jih je torej v skladu s to odločitvijo dolžna kriti sama.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijani sklep o stroških (3. točka izreka izpodbijane sodbe) v skladu s 3. točko 365. člena ZPP spremenilo tako, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti 448,00 EUR stroškov pravdnega postopka, kar predstavlja s strani začasne zastopnice priglašene in priznane pravdne stroške (prej 107.360,00 SIT). V preostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in odločitev o stroških v skladu z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo.

S pritožbo izpodbijani stroški skupaj znašajo 503,29 EUR, tožeča stranka pa je uspela glede zneska 448,00 EUR, tako da njen pritožbeni uspeh znaša 89,01%. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo (glede na vrednost spornega predmeta) 200 točk za vložitev pritožbe, kar ob vrednosti točke 0,46 EUR znaša 92,00 EUR, povečano za 20% DDV pa 110,4 EUR, materialne stroške v višini 1,84 EUR ter sodno takso v višini 47,58 EUR (drugi odstavek tarifne številne 3 Zakona o sodnih taksah, Ur. list SRS, št. 1/90, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami). Priznani stroški tožeče stranke skupaj tako znašajo 159,82 EUR, glede na dosežen pritožbeni uspeh pa ji je toženec dolžan povrniti 142,25 EUR (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 227/2006
• VSK sklep I Cpg 57/2004
• VSL sklep II Cp 557/2000