VSL sklep II Cp 4062/2006

Jedro

Pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, je v pravnem smislu posojilna pogodba, pri kateri je posojilo dano za določen namen, tj. za nakup določene stvari (konkretno osebnega avtomobila), pri čemer se za to pogodbo uporabljajo pravila o prodaji na obroke.

Kadar posojilojemalec zamudi z dvema zaporednima obrokoma, ki hkrati predstavljata osmino namenskega posojila, ima posojilojemalec dve možnosti: bodisi razdre pogodbo bodisi zahteva plačilo ostanka posojila, v nobenem primeru pa ne more vztrajati, da se pogodba izvršuje na enak način tudi odtlej. Pogodbeno določilo, ki ni usklajeno z zakonsko določbo in omogoča tako ravnanje posojilojemalca, nasprotuje določbi 551. člena ZOR in je zato nično. Ta ugotovitev pa pomeni, da je treba pri presoji tožbenega zahtevka uporabiti določbo 546. člena ZOR in ugotoviti, kdaj je nastopil zakonski dejanski stan iz drugega odstavka, tj. kdaj je toženec zamudil z dvema zaporednima obrokoma, ki sta hkrati predstavljala osmino namenskega posojila. V tem trenutku je namreč še neodplačani del dolga zapadel v takojšnje plačilo, ta trenutek pa je tudi tisti, ko ima upnik, tj. tožeča stranka pravico zahtevati izpolnitev, kar pomeni obenem tudi trenutek, ko začne teči zastaralni rok.

 

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (tj. v I. in III. točki izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Pritožbeni stroški pravdnih strank so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 14. 2. 2006, opr. št. P 1499/2001-II-84, tožencu naložilo, da tožeči stranki plača 2.074.485,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter tudi zakonske zamudne obresti od prepozno plačanih in neplačanih obrokov, navedenih v drugem odstavku točke I izreka (točka I izreka). V preostalem je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (točka II izreka) ter tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne stroške v višini 216.459,19 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

Zoper ugodilni del (točka I izreka) in odločitev o stroških postopka (točka III izreka) je pritožbo po svojem pooblaščencu pravočasno vložil toženec, ki navaja, da je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da gre v obravnavanem primeru za obročno odplačilo enotne obveznosti. Iz pogodbe in načina obračunavanja je razvidno, da je bil obrok sestavljen iz glavnice in obresti. Gre torej za anuiteto, ki zastara v treh letih od zapadlosti posamezne dajatve, tj. posameznega obroka. Zadnji obrok je zapadel v plačilo 31. 5. 1999, zato je do vložitve tožbe zastaralo že plačilo vseh obrokov. Tožeča stranka je kot pravno podlago sprva navedla četrti odstavek 210. člena ZOR, nato pa zahtevala vračilo posojila, kar pomeni, da je tožbo spremenila že po izteku vseh zastaralnih rokov. Dodatno navaja, da je bilo plačilo zadnjega obroka izvršeno 4. 1. 1997, zato je sama pravica zastarala najkasneje 4. 1. 2002, tožeča stranka pa je plačilo po pogodbi terjala šele 23. 12. 2002, ko je popravila tožbo in spremenila tožbeno podlago. Navaja še, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek oblikovala tako, da je z delnimi plačilo najprej pokrivala obresti, ki pa jih obračunala po konformni obrestni meri in je glavnico kapitalizirala, kar je v nasprotju z zakonom. Ker se učinki sodbe v obrestnem delu raztezajo tudi na obdobje po uveljavitvi OZ, bi sodišče moralo takšno obračunavanje zavrniti. Hkrati obresti ne bi smele preseči glavnice, kar pa bi se ob upoštevanju izreka sodbe zgodilo. V zvezi s stroški pa toženec navaja, da je tožeča stranka vtoževala znesek 6.422.830,70 SIT, zato je njen uspeh zgolj 30%, torej je odločitev o stroških nepravilna. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je na vročeno pritožbo odgovorila in navaja, da sodišče prve stopnje pogodbo pravilno pravno opredelilo, prav tako pa gre za enotno obveznosti, zato tudi velja petletni zastaralni rok. Navaja še, da sprememba pravne podlage ne pomeni spremembe tožbe. Smiselno predlaga, naj pritožbeno sodišče zavrne toženčevo pritožbo. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče zavrača toženčev pritožbeni očitek, češ da je tožeča stranka s tem, ko je spremenila pravno podlago, na kateri temelji svoj tožbeni zahtevek, spremenila tožbo. Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) namreč v tretjem odstavku 184. člena izrecno določa, da tožba ni spremenjena, če stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, kar je izpeljava načela Iura novit cuira (sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti). Navedba pravne podlage sploh ni potrebna sestavina tožbe (primerjaj tretji odstavek 180. člena ZPP), posledično pa njeno spreminjanje tudi nima nikakršnega prekluzivnega učinka. Sodišče lahko na podlagi pravočasno navedenih dejstev in zanje predlaganih dokazov (prvi odstavek 286. člena ZPP) uporabi katerokoli od pravnih norm, ki jo je "predlagala" stranka, poljubno pa se lahko odloči tudi za uporabo katerekoli druge norme, če oceni, da ustreza ugotovljenemu dejanskemu stanju.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je pogodba, ki sta jo sklenili pogodbeni (sedaj pravdni) stranki oziroma pravni prednik tožeče stranke in toženec, v pravnem smislu posojilna pogodba, pri kateri je posojilo dano za določen namen, tj. za nakup določene stvari (konkretno osebnega avtomobila), pri čemer se za to pogodbo uporabljajo pravila o prodaji na obroke (drugi odstavek 550. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v nadaljevanju ZOR, ki ga je na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika, Ur. list. RS, št. 83/2001, treba uporabiti v obravnavani zadevi). Pritožbeno sodišče tudi v celoti pritrjuje razlogovanju prvostopenjskega sodišča v tistem delu obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer sodišče prve stopnje utemeljuje, da je bilo med pogodbenima strankama dogovorjeno obročno odplačilo enotne obveznosti, zato ni mogoče pritrditi toženčevim pritožbenim navedbam, da je šlo za anuitete (tj. vnaprej določene občasne zneske za odplačilo glavnice in obresti), ki bi zastarale v krajšem, tj. triletnem obdobju. Nobenega dvoma ni, da sta se stranki dogovorili za obročno odplačevanje enotne obveznosti, za katero pa, ko je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, velja petletni zastaralni rok.

ZOR v poglavju o prodaji na obroke ureja tudi razdor take pogodbe, in sicer ponuja prodajalcu (konkretno tožeči stranki kot posojilodajalcu) pravico, če pride kupec (konkretno toženec kot posojilojemalec) v zamudo z najmanj dvema zaporednima obrokoma, ki pomenita najmanj osmino kupnine (drugi odstavek 546. člena ZOR). Ta zakonska določba je v pogodbi o potrošniškem posojilu, ki je predmet tega tožbenega zahtevka (v prilogi A1, v nadaljevanju Pogodba) povzeta le deloma, in sicer tožeči stranki daje pravico, da od pogodbe odstopi in zahteva takojšnje vračilo celotnega posojila, če toženec v roku ne plača dveh mesečnih obrokov. Tako pogodbeno določilo, ki glede na zakonsko dikcijo krči toženčeve (posojilojemalčeve) pravice in ugodnosti, saj morata po zakonskem besedilu dva neplačana obroka pomeniti obenem osmino celotne kupnine (namenskega posojila), je nično na podlagi določbe 551. člena ZOR, o čemer je sodna praksa že večkrat zavzela stališče (primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 25. 11. 2004, opr. št. II Ips 612/2003). Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da ZOR v četrtem odstavku 546. člena določa, da lahko v primeru iz drugega odstavka istega člena (torej v primeru zamude posojilojemalca z dvema zaporednima obrokoma, ki hkrati predstavljata osmino kupnine/namenskega posojila) posojilodajalec, namesto da bi razdrl pogodbo, zahteva od posojilojemalca, da plača ves ostanek kupnine, vendar mu mora pred tem pustiti dodaten petnajstdnevni rok. Iz zakonskega besedila 546. člena ZOR torej izhaja, da ima posojilodajalec dve možnosti, kadar posojilojemalec zamudi z dvema zaporednima obrokoma, ki hkrati predstavljata osmino kupnine/namenskega posojila: bodisi razdre pogodbo bodisi zahteva plačilo ostanka posojila. V nobenem primeru torej posojilodajalec, ko nastopi zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 546. člena ZOR, ne more vztrajati, da se pogodba izvršuje na enak način tudi odtlej, kar de facto pomeni (kot se je to zgodilo tudi v obravnavanem primeru) nadaljnje zapadanje posameznih obrokov, "umetno" podaljševanje zastaralnih rokov ter kopičenje zamudnih obresti. Pogodbeno določilo (konkretno 13. člen Pogodbe), ki ni usklajeno z določbo 546. člena ZOR in omogoča tako ravnanje posojilodajalca, po oceni pritožbenega sodišča nasprotuje določbi 551. člena ZOR in je zato nično. Ta ugotovitev pa pomeni, da je treba pri presoji tožbenega zahtevka tožeče stranke uporabiti določbo 546. člena ZOR in ugotoviti, kdaj je nastopil zakonski dejanski stan iz drugega odstavka, tj. kdaj je toženec zamudil z dvema zaporednima obrokoma, ki sta hkrati predstavljala osmino namenskega posojila. V tem trenutku je namreč še neodplačani del dolga zapadel v takojšnje plačilo, ta trenutek pa je tudi tisti, ko ima upnik, tj. tožeča stranka pravico zahtevati izpolnitev, kar pomeni obenem tudi trenutek, ko začne teči zastaralni rok (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15. 1. 2003, opr. št. II Ips 532/2002). Ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, kar je pritožbenemu sodišču narekovalo, da na podlagi določbe 355. člena ZPP toženčevi pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ob ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko naprej pozvati, da popravi tožbo tako, da bo ta popolna in sklepčna. Iz prvega odstavka točke I tožbenega zahtevka namreč izhaja, da tožeča stranka vtožuje neplačano glavnico ter zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe dalje, v drugem odstavku pa zakonske zamudne obresti od prepozno plačanih in neplačanih obrokov, pri čemer so od neplačanih obrokov zamudne obresti zahtevane "do plačila". Že na prvi pogled je očitno, da tožeča stranka za neplačane obroke (ti so del neplačane glavnice iz prvega odstavka, za katere se prav tako zahtevajo zamudne obresti) ne more zahtevati zamudnih obresti dvakrat oziroma bi morale biti v drugem odstavku omejene do dne vložitve tožbe. Ker pravne podlage, ki bi ji tožeči stranki omogočala dvojne zakonite zamudne obresti, ni, je tožba v navedenem obsegu nesklepčna. Poleg tega pritožbeno sodišče opozarja na to, da iz tožbenega zahtevka, kot je sedaj postavljen, ni razvidno, kaj predstavlja glavnico in kaj obresti, to pa je (kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju tega sklepa) pomembno za odločitev. Iz toženčevih navedb izhaja (in te za tožečo stranko tudi niso sporne), da je nekatere od obrokov plačal sam, določeni so bili poplačani s strani zavarovalnice, določeni pa so bili poplačani iz kupnine, dobljene s prodajo vozila. Če k temu prištejemo še varščino ter razliko do vrednosti avtomobila, ki jo je ugotovil postavljeni izvedenec, znesek, ki ga je toženec "plačal" kot vračilo posojilo, vsota vrnjenega posojila praktično že dosega glavnico iz posojilne pogodbe, kar zaenkrat kaže na to, da je morebiti utemeljena toženčeva pritožbena navedba, da je tožeča stranka s toženčevimi plačili pokrivala zamudne obresti. To sicer samo po sebi ne nasprotuje določbam ZOR (primerjaj 313. člen), vendar pa mora biti tožbeni zahtevek oblikovan tako, da je mogoče preveriti toženčeve ugovore o večkratnem (neutemeljenem) plačilu zamudnih obresti. Ustavno sodišče je dne 15. 3. 2007, opr. št. U-I-267/06-41, odločilo, da 376. člen OZ, ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Že pred tem pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije dne 2. 3. 2006, opr. št. U-I-300/04, razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To strnjeno pomeni, da treba tudi za tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ (mednje sodi tudi obravnavano), uporabiti pravilo ne ultra alterum tantum, ki je sedaj uzakonjeno v 376. členu OZ, vendar šele za čas po 1. 1. 2002. Povedano drugače, v primeru, ko so zamudne obresti dosegle glavnico že pred uveljavitvijo OZ, so tekle naprej do 1. 1. 2002 (ker je bilo takšno obrestovanje po ZOR dopustno), takrat pa so na podlagi odločbe Ustavnega sodišča nehale teči. Ob tem je treba še dodati, da na zgoraj povedano ne vpliva dejstvo, da je bila določba 376. člena OZ črtana na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list RS, št. 40/2007, v nadaljevanju OZ-A), ki velja od 22. 5. 2007 dalje. Ustavno sodišče Republike Slovenije je namreč v odločbi z dne 24. 5. 2007, opr. št. Up-227/05, pojasnilo, da OZ-A nima izrecne prehodne določbe, ki bi povedala, na katera obligacijska razmerja se sprememba nanaša. Člen 3 OZ-A določa, da zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Glede na splošno prepoved retroaktivnosti je treba šteti, da se OZ-A na primere, ko so zapadle pa neplačane zamudne obresti v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ne more nanašati. V teh primerih so obresti po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova.

Sodišče prve stopnje bo moralo pred ponovnim sojenjem pozvati tožečo stranko, naj tožbo zastavi tako, da bo razvidno, kaj predstavlja neplačano glavnico in kaj obresti, ob tem pa tudi razložiti, kdaj in kako je poplačevala toženčeve obroke. Šele tako oblikovan tožbeni zahtevek bo sodišču prve stopnje omogočal, da preveri njegovo utemeljenost na podlagi določb ZOR ter obenem odgovori na toženčeve navedbe. Ko bo sodišče prve stopnje ugotovilo, kaj predstavlja vtoževani znesek, pa bo moralo v nadaljevanju ugotoviti, kdaj je toženec prišel v zamudo z dvema zaporednima obrokoma oziroma kdaj je neodplačani del posojila dosegel osmino posojila. Če se je to zgodilo več kot pet let pred vložitvijo tožbe, tedaj bo potrebno ugoditi toženčevemu ugovoru zastaranja celotne obveznosti. V nasprotnem primeru, torej če terjatev ni zastarala, pa bo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku lahko ugodilo, vendar pritožbeno sodišče opozarja še na dve pomembni materialnopravni vprašanji, in sicer na določbo prvega odstavka 372. člena ZOR, po kateri obresti zastarajo v treh letih, ter zgoraj povzeto materialno pravo v zvezi z zamudnimi obrestmi, ki strnjeno pomeni tole: tožeča stranka iz naslova zakonitih zamudnih obresti ni upravičena več kot do zneska, ki predstavlja znesek glavnice (torej dvojna glavnica), če so zapadle, a ne plačane obresti pred uveljavitvijo OZ-A (22. 5. 2007) že dosegle ali presegle glavnico.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 1333/93
• VSL sklep I Cp 1462/98
• VSC sodba Cp 457/99