VSL sklep I Cp 1060/2007

Jedro

Tožnik je pritožbo vložil zoper sodbo, s katero je bilo odločeno o zahtevku po tožbi in po nasprotni tožbi, z odločitvijo o obeh zahtevkih pa je tožnik propadel. Ker je tožnik izpodbijal odločitev prvostopenjskega sodišča tako glede odločitve po tožbi kot glede odločitve po nasprotni tožbi, je dolžan plačati sodno takso tako, kot da bi bilo o vsakem zahtevku odločeno posebej, tj. z dvema sodnima odločbama - torej za vsak zahtevek glede na vrednost spornega predmete (ker gre za pritožbo, dvojno vrednost) ter, ob dejstvu, da taksa ni bila plačana pravočasno, pa tudi dvojne stroške opominjanja.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 1. 2007, opr. št. P 145/2004-46, odmerilo takso za pritožbo zoper delno sodbo, in sicer na 269,62 EUR.

Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča je pritožbo po svojem pooblaščencu pravočasno vložil tožnik (po nasprotni tožbi toženec, v nadaljevanju tožnik), ki navaja, da je sklep sodišča prve stopnje nezakonit in se ga ne da preizkusiti. Navaja, da je odmerjena sodna taksa nižja od takse, ki jo je sodišče napisalo na opominu, zato je bil njegov ugovor delno upravičen, čeprav sodišče sodne takse sploh ni obrazložilo. Tudi sicer pa sodišče prve stopnje ni sledilo njegovemu ugovoru, saj sploh ne pojasni, na podlagi katerega zakonitega predpisa je sodišče odločilo, da se sodna taksa zaračuna posebej za vsak posamezen izrek, kljub temu, da je bila izdana ena sodba. Pravila za plačilo sodne takse pri vložitvi pravnih sredstev nimajo pojasnila niti se ZST nanje ne sklicuje, zato je uporaba pravil tar. št. 2 z izdajo prvostopenjske sodbe izčrpana in gre odtlej le za eno dejanje. Navaja še, da bi bilo po njegovem treba določiti enotno sporno vrednost in od nje odmeriti takso. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Postopek plačila sodnih taks ureja Zakon o sodnih taksah (Ur. list RS, št. 1/90, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZST), in sicer je treba takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost (1. odstavek 4. člena ZST), pri čemer za vlogo (konkretno za pritožbo) nastane taksna obveznost takrat, ko se vloga izroči (1. točka 2. odstavka 4. člena ZST). Če prejme sodišče po pošti vlogo, za katero taksa ni plačana, pošlje sodišče taksnemu zavezancu opomin, naj v petnajstih dneh od vročitve opomina plača sodno takso, v takem primeru pa se plača tudi taksa za opomin (4. odstavek 26. člena ZST). Na zahtevo stranke je dolžno sodišče izdati odločbo o odmeri takse (1. odstavek 27. člena ZST).

V obravnavani zadevi je tožnik vložil pritožbo, vendar takse zanjo ni plačal, zato ga je prvostopenjsko sodišče opomnilo. Na opomin se je tožnik odzval tako, da je zahteval izdajo odločbe o taksi, ta pa je predmet presoje tega pritožbenega postopka.

Tožnik se ne strinja s tem, da bi moral za pritožbo zoper sodbo, s katero je bilo odločeno tako o zahtevku po tožbi kot o zahtevku po nasprotni tožbi (tožnik je s sedaj že pravnomočno odločitvijo po obeh zahtevkih propadel), plačati takso, kot da sta bili izdani dve sodbi (o vsakem zahtevku ločeno), saj naj za kaj takega ne bi bilo podlage v ZST, ker gre zgolj za eno odločbo sodišča, za katero je dolžan plačati enotno sodno takso. Tožnikovo tolmačenje ZST je materialnopravno zmotno. Iz 1. odstavka tar. št. 3 izhaja, da se za pritožbo zoper sodbo plača dvojna taksa iz 1. odstavka tar. št. 1, slednja pa določa, da se za tožbo in nasprotno tožbo plača taksa pa vrednosti zahtevka. Že jezikovna razlaga torej pokaže, da ZST zahtevka po tožbi in nasprotni tožbi obravnava ločeno, torej, da se taksa za pritožbo zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o posameznem od zahtevkov, plača za vsakega posebej. Če k temu dodamo še sistematično razlago (pojasnilo "č)" k tar. št. 2, po katerem se taksa za sodbo, s katero je odločeno o zahtevku po nasprotni tožbi, plača, kot da je sodišče nasprotno tožbo obravnavalo posebej), tožnikovo stališče, da je treba plačati eno sodno takso, očitno ne drži. Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) res omogoča združevanje pravd (primerjaj 300. člena ZPP), vendar iz določb ZST ne izhaja, da bi imel zakonodajalec namen, da bi se v takem primeru ne plačala taksa za vsakega od postavljenih zahtevkov: sodna taksa je namreč nadomestilo za delo sodišča, z združitvijo dveh zahtevkov pa se delo sodišča (zlasti pa ne v primeru, kot je obravnavani, ko gre za dva popolnoma različna zahtevka) v ničemer ne olajša. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da se taksa za pritožbo zoper sodbo, s katero je bilo odločeno tako o zahtevku po tožbi kot o zahtevku po nasprotni tožbi, plača, kot da bi bilo o vsakem zahtevku odločeno posebej, tj. z dvema sodnima odločbama.

V samo višino odmere se tožnik v pritožbi ne spušča, zato je pritožbeno sodišče odmero preverilo v okviru razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Ker pri tem ni odkrilo nobenih pomanjkljivosti, je v skladu z določbo 2. točke 365. člena tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep G 3/95
• VSL sklep II Cp 834/2000
• VSL sklep II Cpg 986/2000