VSL sodba in sklep I Cp 2880/2006

Jedro

S takšnim postopanjem sodišča, ki tožeči stranki ni dalo vedeti, da bo kot odločilno dejstvo štelo navedbo stranke in pečat na listinah in se je zato zanesla, da dejstvo obstoja pogodbenega razmerja med strankama ni sporno in ji ga (zlasti glede na neprerekanje trditev s strani tožene stranke) ni treba dokazovati, je bila tožeči stranki, ki je šele iz sodbe zvedela, da gre za odločilno dejstvo v zadevi, odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in tudi do pravočasnega predlaganja dokazov v postopku (tožeča stranka je tako šele pritožbi predložila sklepe registrskega sodišča, da gre dejansko za isto gospodarsko družbo, ki je le spremenila firmo in sedež).

 

Izrek

Pritožba toženca se zavrže v delu, s katerim izpodbija zavrnilni del sodbe (III. točko izreka sodbe), v celoti pa se zavrže pritožba toženke.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v zavrnilnem delu (III. točka izreka sobe) in izreku o stroških (II. točka izreka sodbe) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi toženca se delno ugodi in se I. točka izreka sodbe spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od glavnice 19.987,90 EUR (4.397.400,00 SIT) tečejo le do uveljavitve OZ, torej do 1.1.2002 in se v presežku tožbeni zahtevek zavrne.

V preostalem delu se pritožba toženca zavrne in se v nespremenjenem delu (torej za zakonske zamudne obresti od glavnice za čas od 25.3.1996 do 31.12.2001) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je (prvi) toženec dolžan plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 4.397.400,00 SIT (sedaj 19.987,90 EUR) za čas od 25.3.1996 do plačila (I. točka izreka sodbe) in ji povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 630.300,83 SIT (sedaj 2.630,20 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (II. točka izreka sodbe). Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo (III. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se, da toženca nista pasivno legitimirana za znesek 392.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pokojni J. G. je dne 22.4.1994 sklenil naročilo št. 17/94. To naročilo je na t. i. memorandumskem papirju družbe. V glavi je znak "M & S I., turizem - trgovina", poleg tega pa je še naslov družbe in poslovalnice v Ljubljani. Na koncu je podpis toženca in pečat s tekstom "M & S I., turizem, trgovina, Poslovalnica Ljubljana, 6100 Ljubljana, K. 5 - Č.". Isti žig je na blagajniškem prejemku št. 30/94 z dne 22.4.1994, s katerim se potrjuje vplačilo akontacije 392.500,00 SIT. Iz listin je jasno razvidno, da je naročilo sprejel isti subjekt kot tudi plačilo, kar je sodišče očitno spregledalo in zaradi tega naredilo napačen zaključek, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v tej zadevi. Tudi tožena stranka tekom celotnega postopka ni ugovarjala, da tega denarja ni prejela, izgovarjala se je le, da je denar upravičena zadržati, ugovora pasivne legitimacije pa ni nikoli podala. Tožena stranka oziroma njen pravni prednik je bil do 20.3.1996 registriran pod firmo M & S I. trgovina, gostinstvo in turizem d.o.o. s sedežem na naslovu V. gorice - N. pot 47. S sklepom Srg 96/01175 je bila dne 20.3.1996 spremenjena firma na M., trgovina, gostinstvo in turizem d.o.o., s sklepom Srg 97/02170 z dne 14.5.1997 pa je bil spremenjen sedež, in sicer se je prenesel v Ljubljano na K. 12. Zoper M. turizem in trgovino d.o.o., Ljubljana, K. 12, pa je bila v letu 1998 vložena tožba v tem postopku. Iz listin v spisu, ki so na t. i. memorandumskih papirjih, je razvidno, da se tožena stranka ni držala podatkov iz sodnega registra. Tožena stranka je očitno iz nevednosti ali pa namenoma zaradi zavajanja poslovnih strank tekst z označbo nje same prilagajala in ga ni opredeljevala natančno tako, kot je bilo to zapisano v sodnem registru. Znesek akontacije tožeča stranka terja povsem upravičeno, saj ji tožena stranka naročenega avtomobila ni dobavila kljub poteku vseh rokov, pa tudi ni izkazala, da je naročilo v Nemčijo sploh izvedla. Pritožbi tožeča stranka prilaga kopije omenjenih sklepov sodnega registra in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Povzema kazensko sodbo opr. št. I K 321/2001, s katero je bil med drugim oškodovanki N. G., ženi pokojnega J. G., priznan njen premoženjskopravni zahtevek v višini 4.397.000,00 SIT. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče sledilo kazenski sodbi in na podlagi 214. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) presodilo, da je zahtevek tožeče stranke za plačilo zamudnih obresti od glavnice 4.397.000,00 SIT za čas od 25.3.1996 do plačila, utemeljen. Zamudne obresti se plačujejo upniku glavnice - ta je bila v kazenski zadevi priznana N. G. Z izpodbijano sodbo pa so bile zamudne obresti priznane tožniku M. G., sinu pokojnega. Takšna odločitev je nepravilna in nezakonita. Tožnik je eden od dedičev po pokojnem J. G. S sklepom so vsi ostali dediči pooblastili tožnika za izterjavo terjatve, ki jo je imel pokojni. Tožnik ni bil legitimiran za takšno dejanje, saj gre v konkretnem primeru za nujno sosporništvo, zaradi česar bi morali tožbo vložiti vsi dediči. Poleg tega je bila tožba vložena, preden je bilo odločeno v omenjenem kazenskem postopku, v katerem je bilo odločeno tudi o premoženjskopravnem zahtevku. N. G. je imela v kazenskem postopku možnost pritožbe, s katero bi lahko zahtevala, da se ji priznajo tudi zakonske zamudne obresti od glavnice, vendar tega ni storila. Prav tako so možnost imeli tudi ostali dediči ter zahtevati, da se terjatev po pravilih Zakona o dedovanju prizna vsem. Tega niso storili in kazenska sodba je postala pravnomočna. Zato po mnenju tožene stranke tožnik ni aktivno legitimiran v tem postopku, saj zakonske zamudne obresti izvirajo iz glavne terjatve in se plačujejo samo upniku glavne terjatve. Po pravnomočni kazenski sodbi je to N. G. in nikakor tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da tožbeni zahtevek zoper (drugo) toženko ni utemeljen, zato je zahtevek zoper njo zavrnilo, tega pa v izreku sodbe ni zapisalo. S tem je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je izrek v nasprotju z navedbami v obrazložitvi in nerazumljiv. Tožena stranka pa se tudi ne strinja z odmerjenimi pravdnimi stroški. Sodišče je namreč priznalo pravdne stroške le tožeči stranki, toženki pa ne, čeprav je bil zahtevek zoper njo zavrnjen in bi ji zato moralo sodišče priznati pravdne stroške. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na vročeno pritožbo nasprotne stranke pravdni stranki nista odgovorili.

Pritožbe toženke v celoti, pritožba toženca pa zoper zavrnilni del sodbe nista dovoljena. Pritožba toženca je sicer delno utemeljena, v celoti pa je utemeljena pritožba tožnika.

S tožbenim zahtevkom je tožeča stranka zahtevala od tožencev nerazdelno plačilo 392.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.4.1994 do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 4.397.000,00 SIT od 25.3.1996 do plačila (tožbeni zahtevek, kot je bil oblikovan v tožbi zoper M. d.o.o. ter kasneje spremenjen zaradi nadaljevanja postopka zoper družbenika te družbe z vlogo z dne 26.6.2002 in na naroku dne 18.3.2004 ter skrčen z vlogo z dne 16.8.2005). Čeprav bi bilo prav, da bi sodišče že v izreku jasno zapisalo, kateri del tožbenega zahtevka je zavrnjen, pa tožena stranka ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje tega dela sodbe (3. odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ta del odločitve je zanjo ugoden in predstavlja del, s katerim je v sporu zmagala. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo obeh tožencev zavrglo, pritožbo toženke pa sploh v celoti, saj ji sodišče prve stopnje ni naložilo nobene dajatve in je zoper njo zahtevek v celoti zavrnjen. Odločitev o zavrženju dela pritožbe tožene stranke temelji na določilu 352. člena ZPP.

Zamudne obresti so objektivna posledica zamude in zato akcesorne glavni terjatvi. Upnikov glavne terjatve pa je v konkretnem primeru več. To so namreč vsi dediči po pokojnem J. G. Vendar pa dediči niso nujni sosporniki na aktivni strani, kot zmotno meni pritožba tožene stranke. Sodna praksa priznava aktivno legitimacijo tudi le enemu od nujnih sospornikov, saj bi mu v nasprotnem primeru (ob pasivnosti drugih udeležencev materialnopravnega razmerja) sploh odrekla sodno varstvo. Tožnik, ki so ga s sklepom o dedovanju ostali sodediči pooblastili za uveljavljanje terjatev J. G., torej utemeljeno zahteva plačilo obresti. Dejstvo, da je bila glavnica, od katere so mu bile v tej pravdni zadevi prisojene obresti, izplačana drugemu dediču, za to ni ovira, kot tudi ne dejstvo, da se dediči zoper odločitev kazenskega sodišča o premoženjskopravnem zahtevku niso pritožili. Upniki so namreč vsi dediči in porazdelitev (glavne in stranske) terjatve v skladu z dednimi deleži je stvar njihovega medsebojnega razmerja. Upravičenec ima v kazenskem postopku pravico uveljavljati premoženjskopravni zahtevek (100. člen Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP), ni pa to nujno. Svojo pravico kljub temu še vedno lahko uveljavlja v pravdi z vložitvijo tožbe bodisi pred ali med kazenskim postopkom ali pa šele po njegovem končanju. Kazensko sodišče premoženjskopravnega zahtevka ne zavrne (105. člen ZKP), temveč oškodovanca napoti na pravdo - pa tudi napotitev ni pogoj za uveljavljanje zahtevka v pravdi. Toženec torej neutemeljeno meni, da bi se moral tožnik oziroma drugi dediči pritožiti zoper odločitev o premoženjskopravnem zahtevku oziroma da bi morali že v kazenskem postopku zahtevati tudi obresti od glavnice, ki jim je bila priznana.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za glavnico 392.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.4.1994 do plačila zavrnilo zato, ker je pok. J. G. pisno naročil avtomobil v letu 1994 in denar izročil družbi M & S I. d.o.o. in ne tožencema ali njunemu pravnemu predniku - družbi M. d.o.o. Pritrditi je treba pritožbi tožeče stranke, da tožena stranka svoje pasivne legitimacije oziroma sprejema naročila s strani pok. J. G. in vplačila denarja, nikoli ni zanikala. Potrjevala je tudi, da je bilo prvo naročilo s strani J. G. stornirano in dano novo. Glede na to, da tožena stranka ni zanikala, da bi denarja po naročilu z dne 22.4.1994 (iz podpisa na tej listini pa je mogoče sklepati, da je toženčev) in blagajniškem prejemku z istega dne ne prejela, je tožeča stranka lahko utemeljeno sklepala, da dejstvo ni sporno in ga ni dolžna nadalje dokazovati. Iz zapisnikov z narokov tudi ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje dejstvo, da je na teh listinah odtisnjen pečat druge firme, štelo za odločilno. Tako se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje, da družba M. d.o.o. ni bila v pogodbenem razmerju z J. G., presenečenje za tožečo stranko, ki očitno razpolaga z določenimi dokazi (pritožbi priloženi sklepi registrskega sodišča, da gre dejansko za isto gospodarsko družbo, ki je spremenila firmo in sedež), pa jih glede na postopanje sodišča ni štela za pomembna. S takšnim postopanjem sodišča, ki tožeči stranki ni dalo vedeti, da bo kot odločilno dejstvo štelo navedbo stranke in pečat na listinah (pogodbi in blagajniškem prejemku) in se je zato zanesla, da dejstvo obstoja pogodbenega razmerja med strankama (njunima pravnima prednikoma) ni sporno in ji ga (zlasti glede na neprerekanje trditev s strani tožene stranke) ni treba dokazovati, pa je bila tožeči stranki, ki je šele iz sodbe zvedela, da gre za odločilno dejstvo v zadevi, odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in tudi do pravočasnega predlaganja dokazov v postopku (tožeča stranka je tako šele pritožbi predložila sklepe registrskega sodišča, da gre dejansko za isto gospodarsko družbo, ki je le spremenila firmo in sedež). To pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe v delu, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo glavnice 392.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.4.1994 do plačila in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

Čeprav tožeča stranka posebej ne obrazloži, zakaj izpodbija tudi tisti del sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je to sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek zoper toženko, izpodbija tudi ta del. Navaja namreč, da se pritožuje zoper (celoten) zavrnilni del sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku (v celoti) ugodi - pa tudi sicer se tedaj, ko se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se pritožba izpodbija, sodba preizkusi v (celotnem) tistem delu, v katerem pritožnik ni zmagal v sporu (1. odstavek 350. člena ZPP). Zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje obrazložilo s tem, da je z obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku zoper toženca, izkazano, da je za nastanek obveznosti izbrisane družbe M. d.o.o. odgovoren samo toženec, toženki pa ni treba dodatno dokazovati svoje pasivnosti kot družbenika v smislu obrazložitve odločbe ustavnega sodišča. Gre za odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-135/00 z dne 9.10.2002 (Uradni list RS, št. 93/2002), v kateri je ustavno sodišče resda navedlo, da so univerzalni pravni nasledniki gospodarske družbe, izbrisane po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij, le t. i. aktivni družbeniki, pri čemer pa je navedlo tudi, da je dokazno breme za to na strani dolžnikov oziroma družbenikov (obrnjeno dokazno breme - točka 50. obrazložitve odločbe), kar pomeni, da morajo ti ugovarjati in dokazati, da niso imeli/niso mogli imeti vpliva na poslovanje družbe. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja isto, kot je bilo že obrazloženo: tega dejstva tožena stranka (na kateri je trditveno in dokazno breme) ni prerekala. Ko je tožeča stranka postopek nadaljevala zoper (oba) družbenika izbrisane gospodarske družbe, se temu ni uprla. Sodba, ki (ob pomanjkanju ustreznih trditev tožene stranke) dejstvo postavlja kot odločilno, pomeni zato zanjo presenečenje in odvzem možnosti do obravnavanja pred sodiščem (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Tudi v odločitvi glede toženke je zato pritožbeno sodišče razveljavilo zavrnilni del izpodbijane sodbe in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP), v katerem bo moralo odpraviti prikazane kršitve.

Pritožba toženca pa je - kljub prej navedenim razlogom o njeni siceršnji neutemeljenosti - utemeljena v tistem delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od 1.1.2002 dalje. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (Uradni list RS, št. 28/2006) razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Iz obračuna obresti (priloga te sodbe) je razvidno, da je vsota zapadlih pa ne plačanih obresti do uveljavitve OZ že presegla glavnico. Ne glede na nekatere pomisleke o tem, ali je določba 376. člena OZ v skladu z Ustavo RS, višje sodišče ugotavlja, da je z zneskom obresti 49.848,44 EUR (prej 11.945.381,69 SIT) v celoti uresničena tako odškodninska kot kaznovalna funkcija zamudnih obresti. Zato je višje sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP zaradi zmotne uporabe materialnega prava (navedene odločbe Ustavnega sodišča RS in 376. člena OZ) izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti od glavnice le do uveljavitve OZ, zahtevek za plačilo obresti po tem datumu pa je zavrnilo. V preostalem delu pa je, kot je bilo že prej obrazloženo, pritožba toženca neutemeljena in jo je višje sodišče zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP in v nespremenjenem delu, torej za obresti od 25.3.1996 do 31.12.2001, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pravdnih stroških temelji na določilu 4. odstavka v zvezi s 3. odstavkom 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1011/2002
• VDS sklep Pdp 520/2006
• VSL sklep II Cpg 376/2000