VSL sklep II Cp 1822/2007

Jedro

Motenje posesti je mogoče izvrševati tudi z opustitvijo dolžnega ravnanja.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi ter zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z zgoraj navedeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "l. Ugotovi se, da je toženec ZAVOD "Š. R. C. T.", Ljubljana, C. cesta 25, tožniku L. K. K. L., Z. 8, motil posest zaklonišča v kletnih prostorih C. k. T. v Ljubljani, C. cesta 25, s tem, ko od 19.10.2006 dalje ni popravil električne napeljave, tako da bi gorele vse tri vrste luči. 2. Toženec ZAVOD "Š. R. C. T.", Ljubljana, C. cesta 25, je dolžan v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje, zato mora v zaklonišču C. k. T. na C. cesti 25 v Ljubljani odpraviti napako na električni napeljavi tako, da bodo gorele vse tri vrste luči. 3. Tožencu se v bodoče prepoveduje, da bi s takim ali podobnim ravnanjem posegal v neposredno posest tožnika v zaklonišču C. k. T., da ne bo izvršbe." Obenem je tudi sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 92.976,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper izpodbijani sklep je tožnik pravočasno vložil pritožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in napačnega izreka o stroških postopka ter predlagala, da se sklep razveljavi in spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženca zaveže, da je dolžan tožniku plačati njegove pravdne stroške. Tožnik je namreč najemnik zaklonišča, v katerem izvaja lokostrelsko vadbo. Ker gre za prostor brez naravne svetlobe, je za športno vadbo potrebna umetna razsvetljava, ki jo je ves čas najema od leta 2002 vzdrževal toženec, saj gre za velik športni rekreacijski objekt z tehnično zahtevnim vzdrževanjem, zato ima toženec posebno službo vzdrževalcev, ki so strokovno usposobljeni opravljati ta dela. Med pravdnima strankama je sicer že bila sporna sama uporaba prostora, saj je toženec tožniku odvzel posest uporabe prostora. Vložena je bila tudi tožba zaradi odvzema posesti, ki pa se je končala s poravnavo, s katero je toženec vzpostavil prejšnje posestno stanje. Med pravdnima strankama pa nikoli ni bilo sporno, da je toženec dolžan vzdrževati električno napeljavo in tudi menjavati neonske žarnice, saj je to počel ves čas od leta 2002. Da je toženec stalno vzdrževal luči v prostoru je izpovedal tudi predsednik tožnika K. B. C., ki je zaslišan kot stranka povedal, da so se luči redno vzdrževale. Toženec tej trditvi ni nikoli nasprotoval, tako da je nesporno, da je stalno vzdrževal luči. Med pravdnima strankama je bilo tudi nesporno ugotovljeno, da v zaklonišču gori le ena vrsta luči, drugi dve vrsti luči pa ne gorita, kar onemogoča normalno športno vadbo. Sodišče prve stopnje na osnovi tako ugotovljenega dejanskega stanja napačno zaključuje, da v tem primeru ne gre za motenje posesti, ker tožnik zaklonišča ne more uporabljati zaradi nedelovanja luči, ki je posledica "najverjetneje okvare na električni napeljavi", ne pa kakšnega toženčevega aktivnega delovanja ali posega v posest, katerega namen bi bil tožniku preprečiti ali omejiti posest zaklonišča. Stanje, ki tožnika moti pri izvrševanju posesti, ni nastalo po toženčevi krivdi. Prvostopenjsko sodišče zaključuje, da tožnik svoje motenjske tožbe ne opira na toženčeva aktivna dejanja, ampak jih utemeljuje s toženčevimi opustitvenimi dejanji, ki naj bi jih bil toženec dolžan izvršiti; opustitveno pasivno ravnanje toženca torej objektivno ne more predstavljati motilnega ravnanja, za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka oz. protipravnosti toženčevih opustitev pa bi moralo ugotavljati tudi, ali je toženec dolžan odpraviti napako na električni napeljavi in na kakšni pravni podlagi, kar pa ne more biti predmet motenjske pravde. Stališče sodišča prve stopnje je zmotno in napačno. Pritožnik meni, da se motenje posesti lahko stori tudi z opustitvijo, ne samo z aktivnim ravnanjem. Tudi z opustitvijo lahko nekdo spreminja prejšnje nesporno posestno stanje in zaradi tega ima prizadeta stranka pravico zahtevati pravno varstvo zaradi motenja posesti. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je pred motilnim dejanjem (to se pravi opustitvijo vzdrževanja luči) toženec luči vzdrževal in tudi nesporno ugotovljeno, da dve vrsti luči v zaklonišču ne delujeta in da je razsvetljava za tožnika nujni pogoj, da lahko prostor uporablja za namen, za katerega ga je najel. Stališče sodišča, da bi moralo ugotavljati, na kateri pravni podlagi je toženec dolžan vzdrževati električno napeljavo, je zmotno, saj v pravdi zaradi motenja posesti sodišče ugotavlja samo prejšnje posestno stanje in motenje te posesti. Prvostopenjsko sodišče bi torej moralo ugotoviti (kar je ugotovilo), ali je toženec pred motilnim dejanjem dejansko vzdrževal električno napeljavo, ne pa na kakšni pravni podlagi je to izvajal. Če pa sodišče prve stopnje meni, da je relevantna pravna podlaga, na osnovi katere je toženec dolžan vzdrževati električno napeljavo, je to Odlok o ustanovitvi javnega zavoda Športno rekreacijski center Tivoli Mestne občine Ljubljana (Uradni list RS št. 100/2000 stran 10701), po katerem je dejavnost zavoda "obratovanje športnih objektov", kar nedvomno pomeni tudi vzdrževanje teh objektov. Tudi toženec se v dogovoru o odstopu prostora v uporabo z dne 17.10.2002 (priložen k tožbi) v I. točki sklicuje na ta mestni odlok, ko ugotavlja, da toženec upravlja s stavbo zimskega kopališča T. na podlagi odloka Mestnega sveta Mestne občine Ljubljana. Toženec je torej ravnal samovoljno, ko ni popravil električne napeljave, saj je to pred motilnim dejanjem redno opravljal, ravnal pa je tudi protipravno, saj ga odlok Mestne občine Ljubljana zavezuje, da vzdržuje objekte, ki so mu dani v upravljanje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je zavzelo stališče, da opustitveno (pasivno) ravnanje objektivno ne more predstavljati motilnega ravnanja. Toženec bi bil pasivno legitimiran le v primeru, če bi tožnik trdil in izkazal, da je nedelovanje luči (ki dejansko predstavlja tisti vzrok, ki mu onemogoča dotedanji način izvrševanja posesti), posledica toženčevega protipravnega aktivnega ravnanja. Opustitev ustreznih ukrepov za odpravo napake na električni napeljavi pa ni ravnanje, ki bi pomenilo motenje ali odvzem posesti, saj nima nobenih znakov zavestnega aktivnega poseganja v posest drugega, ki ogroža razmerje te osebe do stvari ali teži k spremembi tega razmerja. Za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka bi se morala obravnavati tudi vprašanja, ki sodijo v vsebino pravnega razmerja med strankama, torej, ali je toženec dolžan odpraviti napako na električni napeljavi in na kakšni pravni podlagi, obravnavanje tovrstnih vprašanj, ki presegajo pretresanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, pa je v sporu zaradi motenja posesti izključeno. Pritožbeno sodišče pa s takšnim materialnopravnim stališčem prvostopnega sodišča ne soglaša. Motenje posesti je namreč mogoče izvršiti s kakršnimkoli nedopustnim ravnanjem, kar pa ne pomeni le z aktivnim ravnanjem, temveč tudi z zavestno opustitvijo dolžnega ravnanja, ki tudi lahko spremeni dotedanje (so)posestno stanje na stvari oziroma (so)posestna razmerja med strankama, s čemer lahko, kot v konkretnem primeru, lahko bistveno poseže v način uporabe ali kvaliteto uporabe prostora (so)posestnika. V konkretnem primeru bi bil toženec kot upravljavec prostorov dolžan vzdrževati prostore, ki jih je imel v upravljanju, torej tudi sporni prostor v uporabi tožeče stranke. Ker ni zagotovil enake osvetlitve prostorov kot prej, pa je lahko posegel v dotedanji način ali kvaliteto uporabe spornih prostorov.

Prvostopenjsko sodišče je na spornem prostoru ugotovilo soposest pravdnih strank. Za presojo je zato odločilnega pomena 35.člen Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št.87-4360/2002), ki določa, da se v razmerju med več posestniki iste stvari šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. Že iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil dotedanji način izvrševanja posesti takšen, da je toženec tožniku prej zagotavljal primerno osvetlitev tako, da so vselej gorele tri vrste luči na tak način, da so v potrebni meri osvetljevale prostor, namenjen izvajanju lokostrelske dejavnosti. Iz povzetkov navedb v izpodbijanem sklepu je možno razbrati, da je tožnik po motitvenem dejanju pozival toženca, naj omogoči osvetlitev z vsemi tremi vrstami lučmi. Čim pa je tako, pa ni mogoče kategorično trditi, da toženec ni ravnal nedopustno. Z opisanim ravnanjem je brez pravne podlage posegel v dotedanji način izvrševanja (so)posesti tožnika.

Sodišče prve stopnje tudi zmotno meni, da presoja dolžnostnega ravnanja toženca sodi med ugotavljanje pravice do posesti, kar je vse predmet petitorne in ne motenjske pravde. Pritožbeno sodišče poudarja, da gre v konkretnem primeru za vprašanje dopustnosti oziroma nedopustnosti ravnanja toženca, kot je bilo zgoraj pojasnjeno in ne za razpravljanje o sami pravici na prostorih, kar bi bilo lahko res izvzeto iz obsega vprašanj, ki jih mora sodišče v motenjski pravdi razčistiti.

Ker se je torej sodišče prve stopnje postavilo na zmotno materialno pravno stališče, z izpodbijanim sklepom niso bila ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva, med njimi tudi, ali je bila pravočasno vložena tožba zaradi motenja posesti, kar je prvostopenjsko sodišče dolžno preverjati po uradni dolžnosti. Tudi ni bilo izrecno ugotovljeno, ali je obstajala dolžnost toženca, da kot upravljalec prostorov, ki jih daje v uporabo, zagotavlja tudi primerno osvetlitev potrebno za uporabo prostorov, torej za izvajanje lokostrelske dejavnosti ali drugače povedano, ni ugotovljeno, ali je toženčevo ravnanje protipravno v navedeni smeri. Zato je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbi, razveljaviti izpodbijano sodbo in vrniti zadevo v ponovno sojenje v skladu s 355. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list št. 36-1565/2004 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP).

O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, saj v skladu s 3.odstavkom 165.člena ZPP sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, kadar razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 60/2001
• VSL sodba I Cp 971/2002
• VSL sodba I Cpg 1232/98