VSL sodba I Cp 5172/2006

Jedro

Pooblastitev odvetnika specialista je stvar stranke, ki takega odvetnika najame, zato stranka tega, dodatnega stroškovnega bremena v nobenem primeru ne more prevaliti na nasprotno stranko. Stranka, ki zahteva povečanje vrednosti storitev, mora svojo zahtevo obrazložiti in utemeljiti, vendar je njen zahtevek omejen z najvišjim možnim številom točk, ki ga določba tar. št. 18.

 

Izrek

1. Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi strani povrniti 1.403,00 EUR stroškov pritožbenega

postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 02.03.2006, opr. št. P 3416/2005-II-18, zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala ugotovitev, da ima pravico uporabe in je dejanska lastnica 1/20 nepremičnin, vpisanih v vl. št. ..., k. o. S., nadalje, da ji je tožena stranka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za te nepremičnine ter ji te tudi vrniti v last in posest (točka I izreka). Sodišče je tožeči stranki naložilo, da toženi povrne 666.600,00 SIT stroškov postopka z zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

Zoper odločitev sodišča prve stopnje je pritožbo po svojem pooblaščencu pravočasno vložila tožeča stranka, ki kot bistveno navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno zaključilo, da tožeča stranka v tej zadevi ni aktivno legitimirana, saj je pri tem sledilo le navedbam tožene stranke in njenim ugovorom, ni pa izvedlo bistvenega dokaza, ki ga je tožeča stranka predlagala, tj. vpogled v sodni register za vl. št. ........ O. s. v L., ki je edini relevanten podatek za ugotovitev statusa pravnega subjekta. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo registrske liste, ki jih je predložila tožena stranka. Če bi sodišče prve stopnje ta dokaz izvedlo, bi ugotovilo, da je tožeča stranka pravna naslednica P. p. G. in ob tem tudi malomarnost sodnega registra, ki je že od leta 1990 neobstoječi objekt imel evidentiran in ga je izbrisal šele leta 2000. Sodišče prve stopnje je ob tem spregledalo določila Zakona o podjetjih, ki je takrat obstoječim pravnim subjektom nalagal organiziranje v skladu z novimi določbami do najkasneje 31.12.1989. Ena izmed možnih oblik je bila tudi sklenitev pogodbe, prav tako pogodbo pa so sprejele vse članice sestavljene organizacije, na njeni podlagi pa je bila ustanovljena d. o. o. Nov subjekt je postal nosilec iste matične številke kot njegov predhodnik, na osnovi odločbe SKD pa so se prenesla finančna sredstva. V 2. odstavku pogodbe je bilo določeno, da novo ustanovljena družba prevzema vse pravice in obveznosti, to pa je po takratni zakonodaji pomenilo prenehanje SOZD. Vpis izbrisa iz sodnega registra je bil dejansko opravljen šele v letu 2000, vendar bi ga moralo sodišče po uradni dolžnosti izbrisati že leta 1990, kar je v 583. členu določal tudi ZGD. Nadalje navaja, da v drugih pravnih zadevah pravno nasledstvo tožeče stranke ni sporno (npr. P 2524/05). V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka navaja razloge, zaradi katerih se ne strinja z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča o pomanjkanju pasivne legitimacije tožene stranke v tem postopku (4. odstavek na 6. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) strani ter o materialnopravnih stališčih, na podlagi katerih je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da tožbeni zahtevek neutemeljen (2. odstavek na zadnji strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka je na vročeno pritožbo odgovorila in kot bistveno navaja, da tožeča stranka ni podala ustreznih trditev, na podlagi katerih bi lahko utemeljila svojo aktivno legitimacijo. Edino, kar govori v prid njeni aktivni legitimaciji, je sklicevanje tožeče stranke na pogodbo o ustanovitvi, le-te pa ni predložila v celoti, iz dela pogodbe, ki je bil sodišču prve stopnje na razpolago, pa ne izhaja, da bi novoustanovljena d. o. o. prevzela pravice in obveznosti prejšnjega pravnega subjekta. Poleg tega iz pogodbe izhaja, da gre za tipično pogodbo o ustanovitvi d. o. o. brez kakršnihkoli statusnih povezav s prej obstoječimi subjekti, kljub temu da ustanovitelji deklarirajo, da jo sklepajo z namenom pravne kontinuitete statusnih oblik G.. Registrsko sodišče je pogodbo vpisalo kot temelj ustanovitve tožeče stranke, očitno pa obenem ni našlo podlage za izbris njega "pravnega prednika". Trditve tožeče stranke o malomarnosti registrskega sodišča so neresne, saj sama tožeča stranka zoper to "malomarnost" ni z ničemer reagirala. Trditve tožeče stranke na 3. strani pritožbe so pritožbene novote, trditve o tem, da tožena stranka v drugih pravnih zadevah pravno nasledstvo tožeči stranki priznava, pa ne držijo. V nadaljevanju tožena stranka odgovarja še na preostale pritožbene navedbe tožeče stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka ter predlaga, da se ji priznajo stroški za storitev odvetnika specialista.

Pritožba ni utemeljena.

Gospodarska družba se (praviloma) ustanovi s pogodbo (primerjaj 2. odstavek 76. člena (sedaj veljavnega) Zakona o gospodarskih družbah (Ur. list RS, 42/2006, v nadaljevanju ZGD-1) za družbo z neomejeno odgovornostjo; 2. odstavek 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 135. člena ZGD-1 za komanditno družbo; oziroma 1. odstavek 474. člena ZGD-1 za družbo z omejeno odgovornostjo), lahko pa s statutom (primerjaj 169. člen ZGD-1 za delniško družbo), vendar pridobi lastnost pravne osebe (šele) z vpisom v (sodni) register (1. odstavek 5. člena ZGD-1). Vsebinsko enako določbo je poznal tudi prej veljavni Zakon o gospodarskih družbah (Ur. list RS, št. 30/93, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZGD - primerjaj 3. člen) in še pred tem veljavni Zakon o podjetjih (Ur. List SFRJ, št. 77/1988, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZP - primerjaj 11. člen). Vpis ustanovitve družbe v sodni register ima tako korporacijskopravni oblikovalni učinek, prav tak učinek pa ima tudi vpis prenehanja gospodarske družbe (več o učinkih vpisov v sodni register glej v Kocbek, M., Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2002, 1. knjiga, str. 215 in naslednje). Povedano drugače: gospodarska družba obstoji, dokler ni iz določenega razloga (npr. končan stečajni ali likvidacijski postopek, pripojitev, spojitev, ...) izbrisana iz sodnega registra.

Iz sodnega registra (ki je javna knjiga) izhaja, da je bila družba (po trditvah tožeče stranke njena pravna prednica) G. L., z. g. p., o. sol. o., L., izbrisana 11.05.2000, in sicer na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. list RS, št. 54/99, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZFPPod) zaradi neuskladitve z ZGD. Ob dejstvu, da je bila tožeča stranka v sodni register vpisana 10.05.1990, so trditve tožeče stranke o pravnem nasledstvu G.L., z. g. p., o. sol. o., očitno neutemeljene, saj gre za dva različna pravna subjekta. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz pogodbe o ustanovitvi tožeče stranke (v prilogi pod A 16) ne izhaja, da bi bila družba G. L., z. g. p., o. sol. o., njen ustanovitelj, prav tako pa premoženje G. L., z. g. p., o. sol. o., ni bilo preneseno na tožečo stranko. Povedano drugače: ne le, da podatki sodnega registra (katerih učinek je v primeru vpisa in izbrisa korporacijsko oblikovalen) ne izhaja pravno nasledstvo tožeče stranke v razmerju do G. L., z. g. p., o. sol. o., temveč tožeče stranka tudi ne razpolaga z aktom (npr. pogodbo), iz katerega bi izhajalo prenehanje G. L., z. g. p., o. sol. o., zaradi statusnega preoblikovanja (primerjaj 14. člen ZP). Navedeno potrjuje registrski podatek, da G. L., z. g. p., o. sol. o., iz sodnega registra ni bil izbrisan zaradi statusnega preoblikovanja (kar je sicer eden od možnih izbrisnih razlogov), temveč zaradi neuskladitve z ZGD na podlagi ZFPPod. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni uspela izkazati aktivne legitimacije v tem postopku, je torej pravilen, nanj pa ne morejo vplivati dokazi, ki jih prvostopenjsko sodišče ni izvedlo, ker so za odločitev pravno nerelevantni, kar velja tudi za dokaze, katerih izvedbo tožeča stranka predlaga v pritožbi, ki pa obenem, kot v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja tožena stranka, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP).

Neobstoj aktivne legitimacije je razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, zato se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem pasivne legitimacije tožene stranke ter ostalimi materialnopravnimi vprašanji, pritožbeno sodišča pa se, ker je v celoti pritrdilo razlogovanju prvostopenjskega sodišča glede neobstoja aktivne legitimacije, v druge (prvostopenjske in pritožbene) razloge ni spuščalo, saj to ne bi moglo vplivati na odločitev v tej zadevi. Pritožbeno sodišče pa v zvezi z aktivno legitimacijo dodaja še naslednje: iz tožbenih trditev tožeče stranke izhaja, da naj bi pogodbe glede predmetnih zemljišč z (domnevnim) pravnim prednikom tožene stranke sklepalo poslovno združenje G. (to potrjujejo tudi listine (pogodbe v prilogah A), torej pravni prednik G. L., z. g. p., o. sol. o.). Do uveljavitve ZP, je področje statusnega prava urejal Zakon o družbenem delu (Ur. list SFRJ, št. 53/1976, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZZD), pred njim pa Zakon o zakon o konstituiranju organizacij združenega dela in njihovem vpisu v sodni register (Uradni list SFRJ št. 22/73, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami) in zakon o konstituiranju organizacij združenega dela in njihovem vpisu v sodni register (Uradni list SFRJ št. 22/73 in 63/73). Vendar pa ZZD (ki je pričel veljati že po sklenitvi zgoraj navedenih pogodb) ni poznal prenehanja delovne skupnosti s preoblikovanjem v drug subjekt pravic in obveznosti, ki bi bil pravni naslednik prejšnjega, temveč je poznal samo ustanovitev (nove) delovne organizacije in njeno prenehanje (primerjaj Sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 12.06.1996, opr. št. III Ips 42/62). Povedano drugače: do uveljavitve ZD statusno preoblikovanje zakonsko ni bilo predvideno, torej tožeča stranka ne more biti v nobenem primeru pravna naslednica poslovnega združenja G., ki naj bi z (domnevnim) pravnim prednikom tožene stranke sklepal pogodbe glede predmetnih zemljišč.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 2500 točk za odgovor na pritožbo, kar ob vrednosti točke 0.46 EUR (110 SIT) znaša 1.150,00 EUR, povečano za 20% DDV pa 1.380 EUR, ter materialne stroške v višini 23 EUR, skupaj tedaj 1.403,00 EUR, kar vse ji je dolžna povrniti tožena stranka. Pritožbeno sodišče pa toženi stranki ni priznalo 100% povečanja po 1. odstavku 5. člena Odvetniške tarife. Sodišče ima namreč možnost, da v skladu z 2. odstavkom 5. člena Odvetniške tarife tega zvišanja (konkretno gre za 100% zvišanje) ne upošteva. Po oceni pritožbenega sodišča je pooblastitev odvetnika specialista stvar stranke, ki takega odvetnika najame, zato tega, dodatnega stroškovnega bremena v nobenem primeru ne more prevaliti na nasprotno stranko. Ne glede na to pa za vložitev predmetnega odgovora na pritožbo po oceni pritožbenega sodišča dodatno (specialistično) znanje ni bilo potrebno (tožena stranka razlogov, zakaj je bilo povečanje potrebno oziroma zakaj je bilo potrebno povečanje v višini 100%, niti ne pojasni), sploh pa priglašeno število točk predstavlja maksimalno število točk po tar. št. 18 (tj. 2000), povečano za 25% po 1. odstavku tar. št. 21, tako da pooblaščenec tožene stranke v nobenem primeru ne more biti upravičen do povrnitve stroškov nad zneskom, ki ga je toženi stranki priznalo pritožbeno sodišče.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep Cp 435/2022
• VSL sklep I Cp 1937/99
• VSC sodba in sklep CP 60/2014