VSL sklep II Cp 2994/2006

Jedro

Ker sodišče pri odločanju o dedovanju zaplenjenega premoženja ne more neposredno uporabiti določb Zden, ZIKS posebnih določb v zvezi z dedovanjem nima, bi moralo sodišče pri odločanju o dedovanju uporabiti določbe ZD, s tem pa tudi določbo prvega odstavka 221. člena, po kateri sodišče glede pozneje najdenega premoženja ne opravi nove zapuščinske obravnave, ampak razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je dne 22.6.1994 sprejelo načelno pravno mnenje, da v primerih vračanja premoženja po ZIKS zapuščinsko sodišče ne more razdeliti zaplenjenega premoženja na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (1. odst. 221. čl. ZD), ne da bi razpisalo narok, na katerega bi povabilo vse dediče. Kolikor dediči ne soglašajo s tem, da se premoženje razdeli po prejšnjem sklepu o dedovanju, je treba ugotoviti na kakšni podlagi je bil sklep izdan. Pri presoji, koliko veljajo dedne izjave, dedni dogovori in oporočna razpolaganja glede naknadno vrnjenega zaplenjenega premoženja, je treba poleg njihove vsebine upoštevati tudi posebne okoliščine, zaradi katerih se naknadno odloča o dedovanju tega premoženja

 

Izrek

Pritožba F. G. se zavrne.

Pritožbi A. K. se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

 

Obrazložitev

Zapuščinsko sodišče je o dedovanju premoženja pokojne F. R. odločalo trikrat. Najprej je s sklepom opr. št. O 92/77 z dne 22.9.1977 odločilo o dedovanju premoženja, ki ga je imela pokojnica ob smrti. Po tem sklepu je premoženje pokojnice podedovala oporočna dedinja A. K.. Nato je s sklepom opr. št. D 79/94 z dne 24.2.1995 odločilo o dedovanju denacionaliziranega premoženja. Na podlagi določbe 74. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS 271/91 do 18/2005, v nadaljevanju ZDen) je opravilo nov zapuščinski postopek in nato na podlagi 81. člena Zden ugotovilo, da v oporoki ni bilo izrecno navedeno, da se nanaša tudi na denacionalizirano premoženje, zato je odločilo, da to premoženje dedujejo zakoniti dediči. Z izpodbijanim sklepom pa je zapuščinsko sodišče odločalo še o dedovanju naknadno najdene zapuščine, in sicer odškodnine v obveznicah za zaplenjeno premoženje, ki ga ni bilo mogoče vrniti v naravi, v višini 40.985.120,00 SIT z obrestmi po 5. odstavku 3.člena Zakona o izdaji obveznic, za izplačilo katerega je zavezana Republika Slovenija preko izvajalca S. o. d. d. d., M. u. 5, L.. Odločilo je, da je izpodbijani sklep o dedovanju izdalo skladno z določili 221. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS št. 15/76 in 23/78, Ur. l. RS št. 17/91 do 83/2001, v nadaljevanju ZD) in na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju z dne 24.2.1995, ki je bil že izdan upoštevajoč določila Zden. Tako je odločilo, da to premoženje dedujejo zakoniti dediči na podlagi in po deležih določenih v pravnomočnem sklepu o dedovanju O. s. v G. opr. št. D 79/94 z dne 24.2.1995.

Zoper takšno odločitev sta se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožila zakoniti dedič F. G.in oporočna dedinja A. K..

Zakoniti dedič F. G. se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. V svoji pritožbi izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje po prejemu njegove vloge, s katero je v zapuščino prijavil terjatev, le-to vročiti ostalim strankam in nato razpisati obravnavo oziroma kako drugače ugotoviti, če sodediči njegovi terjatvi oporekajo.

Oporočna dedinja A. K.pa se smiselno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa v celoti in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Oporočna dedinja v svoji pritožbi navaja, da ji je pokojna F. R. v oporoki z dne 20.11.1974 zapustila celotno premoženje, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočnim sklepom o dedovanju O. s.v G., opr. št. O 92/77 z dne 22.9.1977. Oporočna dedinja navaja, da je naknadno najdeno premoženje posledica dejstva, da je bila sodba O. s. v L. opr. št. K 380/49, s katero je bila pokojna R.F. 21.12.1949 obsojena in spoznana za krivo kaznivega dejanja po 8 in 14. tč. 5 člena Zakona o zatiranju nedovoljene trgovine, špekulacije in gospodarske sabotaže, v postopku za varstvo zakonitosti s strani V. s. RS v zadevi z opr. št. I Ips 105/94-3 z dne 1.3.1995, spremenjena tako, da je bila pokojna R. F. oproščena obtožbe. Pokojnici je bilo namreč na podlagi oprostilne sodbe v nepravdnem postopku, s sklepom O.s. v G. opr. št. N 37/1995 z dne 30.8.2005, vrnjeno zaplenjeno premoženje. Pritožnica posebej izpostavlja, da je izpodbijani sklep produkt zmotnih ugotovitev, in sicer, da se premoženje deduje po Zakonu o denacionalizaciji (kot je bil primer s premoženjem, ki je bilo razdeljeno s sklepom o dedovanju O. s. v G. opr. št. D 79/94 z dne 24.2.1995) namesto po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij. Po mnenju pritožnice se mora naknadno najdeno premoženje dedovati po pravnomočnem sklepu o dedovanju O. s. v G., opr. št. O 92/77 z dne 9.11.1977, sodišče prve stopnje pa je kot oporočne dedinje sploh ni upoštevalo.

V svojem odgovoru na pritožbi zakonita dediča A.Z. in A. G. predlagata zavrnitev obeh pritožb in potrditev izpodbijanega sklepa. Glede pritožbe F.G. navajata, da iz listin in navedb, na katere opira svoj zahtevek izhaja, da gre za zahtevek do dedičev in ne do zapustnice, zato tudi njegovega zahtevka ni mogoče obravnavati v zapuščinskem postopku. Glede pritožbe oporočne dedinje A.K. pa izpostavljata, da so njene navedbe o tem, da glede premoženja vrnjenega zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja ni mogoče uporabiti določil Zakona o denacionalizaciji, v nasprotju z zakonitimi določili, pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS (objavljeno v Poročevalcu VSRS št. I/94) ter sodno prakso.

Pritožba zakonitega dediča F. G. ni utemeljena, pritožba oporočne dedinje A.K. pa je utemeljena.

Glede pritožbe zakonitega dediča F. G. pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški, ki jih uveljavlja, nastali šele po smrti zapustnice, torej po uvedbi dedovanja. Za odgovornost dedičev za dolgove zapuščine veljajo pravila, ki urejajo odgovornost dedičev za dolgove zapustnika. Dediči so po tretjem odstavku 142. člena ZD nerazdelno odgovorni za dolgove zapustnika in zapuščine, in sicer vsak do višine vrednosti dednega deleža, ne glede na to ali je delitev zapuščine že izvršena ali ne. Po tretjem odstavku 142. člena ZD se med dediče delijo dolgovi v sorazmerju z njihovimi dednimi deleži, če ni v oporoki drugače določeno, vendar o povračilu teh obveznosti ne odloča sodišče v zapuščinskem postopku. Če ne bo prišlo do sporazumnega poplačila bo moral F. G. svojo terjatev iz naslova stroškov, ki so mu nastali v predhodnih sodnih postopkih, s katerimi je bilo zaplenjeno premoženje vrnjeno v zapuščino, uveljavljati zoper dediče s tožbo v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo določb ZD, ko v zapuščinskem postopku ni odločalo o povračilu dolga zapuščine oziroma dedičev zakonitemu dediču F.G.. Zato je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 36/04, v nadaljevanju ZPP) v povezavi z 163. členom ZD, pritožbo zakonitega dediča F. G. zavrnilo.

Glede pritožbe oporočne dedinje A. K. pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, ker je izhajalo iz napačne predpostavke, da gre pri najdenem premoženju za denacionalizirano premoženje, uporabilo napačne materialne in procesne določbe. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisalo, da je sklep izdalo skladno z določili 221. člena ZD na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju z dne 24.2.1995, ki je že bil izdan upoštevajoč določila čl. 74 in naslednjih ZDen oziroma je bil zapuščinski postopek za denacionalizirano premoženje že opravljen na novo, skladno z določili čl. 74. in naslednjih Zden, ter sedaj za denacionalizirano premoženje v obliki odškodnin ni potrebno ponovno odpreti zapuščinskega postopka.

Pritožba pravilno izpostavlja, da je bilo zaplenjeno premoženje zapustnici vrnjeno na podlagi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in Uradni list RS, št. 12/92 do 22/2000, v nadaljevanju ZIKS) in da ne gre za premoženje vrnjeno na podlagi ZDen oziroma za denacionalizirano premoženje. ZDen je v 92. členu res določal, da se za vračanje premoženja zaplenjenega v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31.12.1958, uporabljajo določbe ZDen, če je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena na podlagi obnove kazenskega postopka, vendar pa je Ustavno sodišče RS omenjeni člen razveljavilo z odločbo opr. št. U-I-10/92 z dne 5.11.1992 (Ur. l RS 56/92). Z razveljavitvijo omenjenega člena pa je odpadla tudi pravna podlaga za neposredno uporabo določila čl. 74 in nadaljnjih Zden v primerih vrnjenega zaplenjenega premoženja. ZIKS pa sedaj v 145 a. členu določa le, da se za vračanje zaplenjenega premoženja v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, kazen zaplembe premoženja pa je bila razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev, glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo le določbe III. poglavja zakona o denacionalizaciji. Določbe Zden, na katere je sodišče prve stopnje neposredno oprlo svojo odločitev, pa se nahajajo v VI. Poglavju Zden. Za neposredno uporabo teh določb tako v ZIKS ni podlage.

Ker sodišče pri odločanju o dedovanju zaplenjenega premoženja ne more neposredno uporabiti določb Zden, ZIKS posebnih določb v zvezi z dedovanjem nima, bi moralo sodišče pri odločanju o dedovanju uporabiti določbe ZD, s tem pa tudi določbo prvega odstavka 221. člena, po kateri sodišče glede pozneje najdenega premoženja ne opravi nove zapuščinske obravnave, ampak razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je dne 22.6.1994 sprejelo načelno pravno mnenje, da v primerih vračanja premoženja po ZIKS zapuščinsko sodišče ne more razdeliti zaplenjenega premoženja na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (1. odst. 221. čl. ZD), ne da bi razpisalo narok, na katerega bi povabilo vse dediče. Kolikor dediči ne soglašajo s tem, da se premoženje razdeli po prejšnjem sklepu o dedovanju, je treba ugotoviti na kakšni podlagi je bil sklep izdan. Pri presoji, koliko veljajo dedne izjave, dedni dogovori in oporočna razpolaganja glede naknadno vrnjenega zaplenjenega premoženja, je treba poleg njihove vsebine upoštevati tudi posebne okoliščine, zaradi katerih se naknadno odloča o dedovanju tega premoženja (občna seja VSS z dne 22.6.1994, objavljeno v Pravna mnenja VSS 1/94, str.10).

Sodišče prve stopnje je za odločanje v konkretni zadevi zmotno uporabilo določbe Zden, zato tudi ni ocenjevalo, koliko veljajo oporočna razpolaganja upoštevajoč okoliščine, na katere se sklicuje citirano načelno pravno mnenje. Zato je ostalo dejansko stanje v tej smeri nepopolno ugotovljeno in je pritožbeno sodišče, na podlagi 3. točke 365. člena v zvezi s 366. ter 355. členom ZPP in 163. členom ZD, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Upoštevaje, da v konkretni zadevi ne gre za denacionalizirano premoženje, za katerega se uporabljajo določbe ZDen, temveč za zaplenjeno premoženje, ki se vrača po ZIKS, bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ob uporabi 84. člena ZD ugotoviti, ali je iz zapustničine oporoke mogoče nedvomno razbrati, da je oporočni dedinji A. K. zapustila tudi zaplenjeno premoženje. V kolikor namreč obstaja dvom glede oporočiteljičinega namena se je treba držati tistega, kar je bolj ugodno za zakonitega dediča oziroma za tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost (člen 84/2 ZD).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 628/99
• VSL sodba I Cp 1328/99
• VSL sklep I Cp 450/2003